»Tako mlad – pa že kriminalec!«

11

Od časa do časa me zgrabi želja, da bi se znebil prahu v svoji sobi. Posebno takrat, ko ni močnega vetra, da zapiha skozi okno in opravi s prahom. Seveda mu pri tem ponudim odprta vrata. Moj cekar je oguljen, a šivi ga še zmeraj držijo skupaj. Veter je proti njim nemočen. Želji po čistoči lahko ustrežem pri cekarju le tako, da ga večkrat stresem. Z roko sežem vanj, da najdem kak papirček odnosno papirčkove ostanke in ga odstranim. Da ne bo okužil drugih papirčkov. Preden sem ga vrgel v smetnjak, sem še ujel na njem tri besede, skoraj nečitljive zaradi maščobe, ki se ga je tako ljubeče držala. »Tako mlad in…« Zakaj mi ne pove vsega? Naj konča v smetnjaku!

Te tri besede mi ne dajo miru. Tako mlad in – kaj? Mimo okna zdrvi motorno kolo. Tak ropot… in zdaj se spomnim.

V gorskem jezeru Jamanaka plavam počez, se pravi čez oblo jezero tam, kjer je med bregovoma razdalja najkrajša. Nad menoj je modro nebo, ki me z zanimanjem gleda. Svoj način plavanja sem prilagodil vodi. Ta je zmeraj zahtevna. Telo in roke – in seveda noge – ostanejo v vodi, le glavo dvignem od časa do časa, da zadiham svež zrak. Pri najboljši volji si ne morem misliti, da sem riba. Cilja pred seboj se dobro zavedam. Ušesa imam napeta, ker voda dobro in hitro prenaša zvok. In zame je zvok bližajočega se motornega čolna svarilo. Paziti moram, da me ne povozi. Voznik motornega čolna išče na površini jezera velike predmete. Moja glava je zanj premajhna, da bi jo pravočasno opazil. Po navadi prihrumi z leve ali desne strani, kjer sta pristanišči za motorne čolne.

Plavam torej in začutim zvok motornega čolna – od zadaj. Upam, da je čoln precej zadaj za menoj in da se kmalu obrne drugam. Malce drugače izgovorjeno, a v bistvu še zmeraj razumljivo poznajo tudi Japonci “water skiing”. “Vodni smučarji” se često znajdejo v vodi in motorni čoln potem kroži okoli njih, da jim pomaga pri novem vzponu na nategnjeni vrvi. Toda brnenje motornega čolna za mano ne neha. Dvig glave iz vode mi pove, da sem blizu cilja. A zdaj je motorni čoln ob meni. Z rdečo lučjo, policijski čoln.

»Gospod profesor, gospod profesor!« mi z nekakšnim trobilom zakliče glavni policist. Moj prijatelj je, nasmehnem se, kolikor se z usti v vodu to pač da. (“Profesor” – sensei – je pri Japoncih večkrat izraz odkritega spoštovanja).

»Nesreča se je zgodila, potrebujemo tolmača za angleščino. Ali vas smemo potegniti iz vode?«

Pokimam. In že me močne roke ostalih dveh policistov potegnejo kot ribo iz vode.

Glavni policist mi da roko: »Hvala!«

Od mene, se pravi od mojih kopalk, voda kar lepo teče v čoln. Nikogar ne moti. Na bregu že čaka policijski avto. V hipu je sedež v avtu moker. Nikogar ne moti. Do glavnega okrožnega policijskega urada je manj kot 30 minut. Ko vključijo sireno kar letimo med vozili na cesti. Med vožnjo zvem, da je ameriški častnik z motornim kolesom ranil starejšo japonsko gospo. In da je pripravljen pojasniti zadevo, preden pride s helikopterjem njegov odvetnik iz ameriškega oporišča.

Policijski avto se ustavi. Najprej izstopi glavni policist in pohiti v pisarno. Druga dva policista skočita iz avta in se postavita na obeh straneh stranskih vrat, kjer izstopim. Avtomobilski sedež je namreč precej visoko nad stopnicami, ki vodijo na tla. Policista stojita ob vratih avtomobila iz vljudnosti in tudi iz pozornosti. Zlahka bi mi spodrsnilo, ker je od mene še zmeraj curljalo.

Navadno ljudje radovedno gledajo, koga je policija dobila v roke. Kar zastrmijo se vame, napol nagega človeka z nejaponskim obrazom. Hitro jo mahnem med policistoma v stavbo, toda ne tako hitro, da bi ne slišal za seboj vzklik ženske pri drevesu ob vhodu: »Tako mlad – pa že kriminalec.«

Za to, da so me kot ribo potegnili iz jezera, in za to, da sem eno uro sedel na zmeraj bolj mokri blazinici v policijski pisarni, so mi lepo plačali. Ameriški častnik, ki sem mu bil tolmač, je opazil lužo pod mojim stolom z mehko blazinico na sedežu. Od časa do časa, ko mu ni bilo treba govoriti, je radovedno opazoval lužo pod stolom. Zdi se mi, da je imel dodatne misli.

image_pdfimage_print