Sveta gora nad Gorico

Marija se vrača na Sveto goro

Cesar Jožef II. je umrl leta 1792. Nihče ni žaloval za njim, zlasti katoličani ne, ki jim je prizadel toliko krivic. Avstrijski cesarski prestol je zasedel Franc II., ki je skušal popraviti, kar je njegov prednik zagrešil proti svobodi katoliške Cerkve.

Tisti čas je živela v Solkanu zelo verna in premožna žena gospa Valentinčičeva. Vsa leta jo je bolelo veliko ponižanje Svete gore. Ta gospa je dobila redek obisk. Grof Edling iz Ajdovščine je prišel k njej. Njegov sin je bil dvorni svetovalec cesarja Franca II. na Dunaju. In dobra žena sproži zadevo Svete gore na tem obisku. Pravijo, da je padla na kolena pred starega grofa in je prisrčno prosila, naj pomaga dvigniti tako osramočeno Sveto goro.

Kamen je bil sprožen. Grof Edling je sestavil lepo pismo, ki so ga podpisali: mestni župan goriški, vsi goriški mestni župniki in mnogo duhovnikov, plemenitaši in zastopniki okoliških občin. In res, Edlingov sin je na Dunaju prošnjo dobro podprl in priporočil. 15. februarja 1793 je okrožni komisar v Gorici že dobil odlok, naj se božja pot na Sveti gori obnovi.

Takoj so šli na delo. V Gorici so nemudoma sestavili odbor. Najbolj vnet v tem odboru je bil duhovnik Gironcoli. Sestavili so okrožnico, ki so jo 4. maja 1793 razposlali po vsej deželi. Okrožnica je izražala veselje, da je dovoljeno Sveto goro spet obnoviti in so prosili za prostovoljne darove za zidavo cerkve. Četudi so bili takrat slabi časi v deželi, je ljudstvo z navdušenjem sprejelo vest, da bo na Sveti gori kmalu zopet stala cerkev in v njej Marija, ki bo lajšala njih gorje. Romarji so trumoma hiteli na Sveto goro in vsak je prinesel svoj dar Mariji na oltar. Ta je prinesel vsoto denarja, drugi je prinesel desko, tretji koš opeke. Mnogi so ponudili svoje delovne roke Tako je bila cerkev do 23. junija 1793 že toliko popravljena, da so mogli v njej maševati K prvi maši v obnovljeni cerkvi so prišle ogromne množice ljudstva. Maševal je goriški generalni vikar Jožef Križman v kapeli sv. Mihaela.

Marijina vrnitev je bila določena za praznik sv. nadangela Mihaela, v nedeljo, 29. septembra 1793. Na predvečer so Solkanci napolnili svojo farno cerkev. Vse oči so bile uprte na Marijin oltar. Škofijstvo je poslalo v Solkan duhovnika Gironcolija, da bi prinesel čudežno podobo v Gorico. Prišel je pred Marijin oltar in začel peti litanije Matere Božje. Nalo je ljudstvo nagovoril in razložil, da gre Marija nazaj v svoj dom, ki si ga je izvolila. Duhovnik je mislil na preprost prenos Marijine podobe, toda ljudstvo je Marijo dvignilo z oltarja in jo v mogočni procesiji neslo med petjem in molitvijo v mesto. Meščani so postavili na vsako okno svetilko ali svečo in pravijo, da mesto še nikoli ni bilo tako razsvetljeno. Ko se je Marijina podoba bližala stolni cerkvi, so po vsem mestu zazvonili zvonovi. Marija je prenočila v stolnici, ki je bila vso noč odprta.

Prihodnje jutro je bila v stolnici pontifikalna sv. maša, ki jo je opravil škof Inzaghi pred milostno podobo. Po maši so postavili Marijino podobo na nosila pod dragocen baldahin, in začela se je procesija. Spredaj so korakala zastopstva bližnjih občin z zastavami, za njimi rokodelske organizacije, potem skupina belo oblečenih deklet, nato oddelki mestne straže. Za temi so šli frančiškani in kapucini za svojimi križi. Potem duhovščina slovenske fare sv. Ignacija, za njimi se je uvrstila godba stolne cerkve, nato nosila pod baldahinom. Marijo je nosilo osem duhovnikov. Na vsaki strani podobe so korakali odlični meščani z debelimi svečami v rokah. Prvi za podobo je šel goriški škof. V sprevodu je bil nato glavar grof Thurn Hofer iz Valsasine z vsem svojim spremstvom in uradništvom. Nato je korakal drugi del belo oblečenih deklet s svečami. Dekleta so prepevale Marijine pesmi. Sprevod je zaključil oddelek mestne straže.

Procesija je šla po Raštelu čez trg Travnik in skozi Gosposko ulico proti Kornu. Ko je procesija ob pol dveh popoldne prišla na Sveto goro, so postavili Marijino podobo na prestol na začasnem oltarju, ki je bil krasno ozaljšan in razsvetljen. Kanonik Križman je nato pel sv. mašo, med katero je igrala godba, ker orgel ni bilo. Šele ob štirih je slovesnost minila. Verno ljudstvo je vztrajalo od 8. ure zjutraj do 4. ure popoldne. Takrat so se ljudje še znali žrtvovati.

V spomin na to slovesnost so vzidali nad glavnim cerkvenim vhodom napis v latinskem jeziku, ki se glasi po naše: »Jaz pa stojim na gori kakor prej.«

Svetogorska cerkev je bila popravljena in božja pot se je zopet začela razvijati, čeprav je še vsega manjkalo. V cerkvi ni bilo oltarjev, ni bilo cerkvene obleke in bogoslužnih posod, ni bilo stanovanja za duhovnike, pa tudi ne prenočišč za romarje. Pred nekaj leti so pa vse to na ukaz oblasti rušili in podirali!

Na Sveto goro je prišel takrat goreč duhovnik in častilec Matere božje, Jožef Alojzij Gironcoli. Škof ga je poslal za oskrbnika in dušnega pastirja k svetišču. Lotil se je dela z veliko vnemo. V prvem desetletju je zbral 27 tisoč goldinarjev darov. Kmalu je pripravil stanovanje za duhovnike, ki so hodili pomagat na Sveto goro ob romarskih shodih in tudi romarski dom je kmalu uredil. Leta 1814 je začel na starih temeljih zidati zvonik iz rezanega kamna. Kupil je zvon, ki je tehtal 15 centov, dva druga pa je dala vlada, da je Sveta gora imela zopet zvonjenje.

Grof Cassis je leta 1782 v Monasteru pri Ogleju kupil na dražbi samostan benediktink, V tej samostanski cerkvi je bil tudi krasen oltar in grof ga je daroval ssvetogorskemu svetišču. Stroške za postavljanje glavnega oltarja pa je plačal grof Thurn. Goriško glavarstvo je podarilo Sveti gori oltar iz zatrte kapele sv. treh kraljev. Postavili so ga na listno stran in ga posvetili sv. Jožefu. Grof Karel Coronini je daroval oltar na evangeljski strani. Na sredi cerkve so napravili lesen oltar sv. križa. Baron Leopold Molina je daroval umetniško izdelano prižnico. Grofica Ana Karlina Coronini je darovala veliko cerkvenih oblek. Grof Rajmund Thurn je podaril dragocen kelih in prekrasen plašč, Jakob Chiarassa pa velik ciborij. Biljanska župnija je zbrala za srebrno kadilnico. Tako si je Sveta gora počasi zopet opomogla.

14. aprila 1808 je. oskrbnik Svete gore, duhovnik Gironcoli umrl. Skoraj vse svoje premoženje je zapustil svetogorski cerkvi; pokopali so ga pri oltarju sv. Jožefa. Njegov naslednik je bil beneški duhovnik Pavel Celotti, ki je vodil svetišče 52 let. Celotti je pozidal ostali del samostana ter na novo postavil gostišče. Njegova največja zasluga pa je, da je dal napraviti na Sveto goro dobro vozno cesto. Cerkvi je preskrbel nove orgle in nove spovednice. Okrog cerkve je dal napraviti obzidje. Leta 1839 je slovesno obhajal tristoletnico božje poti, leta1843 pa petdesetletnico obnovitve božje poti. Umrl je leta 1864, ki je bil star 86 let. Pokopali so ga v cerkvi poleg njegovega prednika pri oltarju sv. Jožefa.

Tretji duhovnik po obnovitvi božje poti je bil Frančišek Visintin. Bil je posebno priljubljen spovednik. Vodil je svetišče enajst: let. Umrl je leta 1871. Za njim je kratko oskrboval Sveto goro duhovnik Janez Velikonja. Nato je bil imenovan za ravnatelja svetišča Lavrencij Rutar, ki je ostal na Sveti gori 24 let.

2. septembra 1872 je sivolasi goriški škof Andrej Gollmayr pripeljal na Sveto goro velikansko procesijo. Imenovali so jo “Pijevo procesijo”. Leta i870 je italijanska vlada papežu ugrabila zadnji košček zemlje. Ves katoliški svet in vsi dobri katoličani so s svetim očetom sočustvovali. Tako so tudi verniki goriške škofije sklenili, da prirede za preganjanega papeža Pija IX. veliko romanje na Sveto goro; udeležilo se ga je okrog 40 tisoč vernikov s 130 duhovniki. Ta dan je bilo na Sveti gori 72 svetih maš in več tisoč sv. obhajil. Ob tej priliki so sklenili oskrbeti svetišču večje zvonove. Ulil jih je Albert Samassa v Ljubljani. Nadškof Gollmayr jih je 7. januarja 1874 slovesno posvetil. Za spomin na Pijevo procesijo so napravili tudi nov oltar na sredi cerkve. Naredil ga je domačin Blaž Potočnik po načrtu inženirja Banbela. Bil je tako napravljen, da so lahko na obeh straneh maševali in okrog in okrog oltarja je bila velikanska obhajilna miza. V tem času je izšla tudi knjiga o zgodovini Svete gore. Spisal jo je duhovnik Anton Červ, založil pa jo je svetogorski dušni pastir Lavrencij Rutar.

Ob Rutarjevem času je bila na Sveti gori še ena slovesnost, ki je Pijevo procesijo še prekosila. Leta 1890 so imeli prošnjo procesijo in pobožnost za papeža in domovino. Že ob dveh po polnoči je bila cerkev polna ljudstva. Glavna procesija je prišla iz Gorice. Ta dan je bilo na Gori 50 tisoč romarjev. Slovensko pridigo je imel slavni dr. Mahnič, poznejši škof na Krku. Slovesno mašo je imel nadškof Alojzij Zorn.

Lovrenc Rutar je bil za svoje zasluge imenovan za častnega kanonika in za monsignorja. Umrl je na Sveti gori 26. avgusta 1894 in je bil pokopan na svetogorskem pokopališču. Njegov naslednik je bil Andrej Leban. Vodil je svetišče šest let. Bil je zelo priljubljen. Leta 1900 je šel v pokoj, ker mu planinski zrak ni ugajal. Šel je na Mirenski grad, pa je že leta 1901 umrl. Pokopali so ga tudi na Sveti gori.

Frančiškani zopet na Sveti gori

Nad sto let je bila na Sveti gori največja težava, da ni bilo dosti duhovnikov ki bi romarje duhovno oskrbovali. Uvidevni nadškof in poznejši kardinal Jakob Missia je začel misliti zopet na redovnike. Ker so bili frančiškani že prej 200 let oskrbniki svetogorske božje poti, se je nadškof obrnil na frančiškane v Ljubljani. V jeseni 1900 so bila vsa potrebna pooblastila in dovoljenja urejena, da se lahko frančiškani zopet naselijo na Sveti gori. Za gvardijana na Sveti gori je bil določen p. Kalist Medic, ki je prišel v Gorico že o božiču leta 1900. Predstavil se je nadškofu in je čez praznike ostal pri svojih sobratih na Kostanjevici pri Gorici Na starega leta dan pa je odšel na Sveto goro. Maloštevilni svetogorski prebivalci so ga pričakovali pred cerkvenim vhodom. Staro leto in stoletje je p. Kalist sklenil z evharističnim blagoslovom, novo leto in novo stoletje pa je začel s sveto mašo takoj po polnoči.

Slovesna izročitev se je vršila 5. februarja 1901. Izvršil jo je tedanji stolni župnik in dekan dr. Frančišek Sedej, poznejši nadškof goriški. Pri izročitvi je bil navzoč tudi frančiškanski provincial p. Konstantin Luser, ki je pripeljal s seboj še dva patra, določena za svetogorsko samostansko družino; to sta bila p. Janez Kapistran Ferlin — poznejši lemontski čebelar Father John — in pater Konrad Mesar.

Stanovanje in cerkev so morali najprej preurediti, da so zadostili redovnim predpisom. Predvsem je bil potreben oratorij, kjer duhovniki frančiškani opravljajo skupno svoj brevir. V ta namen so priredili tretjino pevskega kora. Takrat so tudi napravili dvoje oken na cerkvenem pročelju, da so dobili več svetlobe na kor in v cerkev. Se istega leta so pozidali na razvalinah nekdanjega samostana veliko obednico, ki so jo rabili poleti za družino, ob shodih pa za duhovnike. Nad obednico so priredili enako velik prostor za romarsko prenočišče. Pozidali so tudi novo romarsko hišo z 22 sobami. Romarji so imeli iz te hiše krasen razgled na Gorico, na morje in na gore. Prihodnje leto 1902 so razširili gostilno pri cerkovniku. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Sveti gori vedno 6 do 7 patrov, ki so radi pomagali po farah, kadar ni bilo dela z romarji. Letnih obhajil je bilo na Sveti gori povprečno 45.000, romarjev pa je prišlo na Sveto goro vsako leto 100.000. Romarskih procesij je bilo navadno vsako leto 15, nekatera leta tudi več. Največ romarjev je prihajalo o binkoštih, na Kronarico, za Porcijunkulo, na Malo mašo in za Vse svetnike. Sicer so romarji prihajali na Sveto goro skozi vse leto v manjših skupinah in privatno, vendar jih je bilo največ v poletnih mesecih in tja do adventa.

Leta 1907 je naklonil Sv. sedež svetogorskemu svetišču veliko odlikovanje: Marijino cerkev je imenoval za “baziliko”.

24. marca 1902 je v Gorici nagloma umrl kardinal in nadškof Jakob Missia, velik ljubitelj in dobrotnik Svete gore in njenih oskrbnikov frančiškanov. Na lastno željo so njegove zemeljske ostanke pripeljali na Sveto goro, kjer so mu pripravili grobnico v kapeli sv. Mihaela. Pokrili so jo s preprosto ploščo, ki ima skromen napis: „Jakob kardinal Missia”. Tako je sam želel.

Marija svetogorska je postala begunka

Leta 1914 so črni oblaki prevlekli vso Evropo in vse dežele je prešinil grozovit strah: vojska je tu! Deset mesecev so že topovi bruhali smrt in razdejanje, spreminjali cvetoče vasi in domove v ognjeno morje na vzhodu in jugu. Bolnišnice so se polnile z ranjenci, domovi pa z bridkimi solzami. Toda vojna je bila takrat še daleč proč od naših krajev. 24. maja 1915 pa je Italija Avstriji napovedala vojno. In vojna vihra je bila pred pragom. 25. maja je avstrijsko vojaštvo že zasedlo Sveto goro. Vojaški poveljnik je nemudoma izdal povelje, da morajo vsi prebivalci Svete gore v eni uri oditi. Samostanska družina se je morala takoj odpraviti na pot. Milostno podobo so vzeli iz oltarja ter jo zavili v preprogo. Pospravili so tudi Najsvetejše v cerkvi in ugasili večno luč. Vsi žalostni so s hudimi slutnjami zapustili sveti kraj.

Z milostno Begunko so svetogorski begunci prispeli v Grgar. Milostna podoba je ostala prvo noč v hiši Antona Černeta, naslednjega dne pa so jo prenesli v župnišče k tedanjemu kuratu Jožefu Godniču, ki je Marijo in patre ljubeznivo sprejel. Naši begunci so upali da se bodo lahko kmalu vrnili nazaj na Sveto goro, in so zato nekaj dni ostali v Grgarju. Toda vojna vihra je divjala vedno besneje. Po sedmih dneh bivanja v Grgarju je p. Frančišek z vojaškim avtomobilom odpeljal milostno podobo k Sv. Luciji na kolodvor, od tam pa po železnici v Ljubljano, kamor je prispel 1. junija 1915.

P. Frančišek Ambrož je v Ljubljani dobil od vojaških oblasti dovoljenje, da se sme vrniti na Sveto goro. Skozi 14 mesecev je bila Sveta gora v bojni črti. Njena usoda je bila prav kmalu zapečatena. Vojaštvo je rabilo postojanko za opazovalno točko, poleg tega pa so se utaborili na Gori težki topničarji, ki so bruhali ogenj na sovražne Lahe. Nič ni čudnega, da je sovražnik nameril svoje topove v ono smer, odkoder je bil tako vneto napadan. Prvi streli so padli na Sveto goro že 5. junija 1915 in 20. junija so prinesli v Gorico prve tri ranjence s Svete gore. Na predvečer sv. Janeza Krstnika je gledala Gorica in vsa okolica strašen kres na Sveti gori. Tisti večer so zažigalne granate zapalile cerkev in samostan. Ko je drugo jutro sonce obsvetilo Marijino goro, je bil pogled obupen. Samo okajeno zidovje je stalo in štrlelo žalostno v zrak. In to zidovje je padlo ter se popolnoma zrušilo 18. oktobra istega leta, ko so začeli Sveto goro znova obstreljevati. Sveta gora je bila ena sama velika razvalina.

P. Frančišek je tudi v razvalinah vztrajal na Sveti gori. Ko je pa njegovo bivanje na Gori postalo ne le drzno, ampak tudi nespametno in nemogoče, je zapustil sveti kraj in se je preselil k usmiljenim bratom v Gorico. Tu je pomagal oskrbovati ranjence, dokler ga ni zadela laška granata. Pred smrtjo je prosil, naj ga pokopljejo na Sveti gori. To željo so mu izpolnili: ponoči so ga vojaki mrtvega prenesli na svetogorsko samostansko pokopališče in ga tam pokopali.

Marija begunka pa je bila v Ljubljani. Njeno podobo so frančiškani izpostavili v svoji cerkvi na oltarju sv. Deodata. V Ljubljani je bilo mnogo primorskih beguncev, ki so se goreče zatekali k svetogorski Mariji v frančiškanski cerkvi. Duhovniki begunci so hoteli maševati na oltarju milostne podobe. Sem so hodili begunci prosit za svoje sinove na bojiščih, tu so iskali tolažbe, ko so zvedeli, da je njihov dom v razvalinah.

17. junija 1917 je prišel v Ljubljano goriški nadškof dr. Frančišek Sedej, da je vodil v ljubljanski frančiškanski cerkvi jubilejne slovesnosti za 200-letnico kronanja svetogorske Marijine podobe. Dopoldne je imel visoki knez pontifikalno sv. mašo s pridigo v frančiškanski cerkvi, popoldne pa je bila velikanska procesija z milostno podobo po ljubljanskih ulicah. Vsa Ljubljana se je udeležila te velike mirovne pobožnosti. Pri glavni pošti je procesija zavila v Šelenburgovo ulico. Gospa Šelenburgova je namreč pred 200 leti podarila svetogorski Mariji dragoceno krono, ki je bila z njo kronana svetogorska Kraljica.

Notranjost bazilike

Sveta gora se dviga iz razvalin

Ko je bila Marija Kraljica svetogorska v Ljubljani kot begunka, je ljuta vojna neprestano divjala na Sveti gori, ki je nekajkrat celo menjala svoje gospodarje. 7. novembra 1918 so jo zasedli Italijani. Prva svetovna vojna je bila končana. Nastala je nova država Jugoslavija, toda Gorica, Sveta gora, vsa Primorska in še velik del Kranjske, vse to slovensko ozemlje je bilo dodeljeno Italiji.

Begunci so se začeli vračati na svoje porušene domove. Koliko je bilo truda in dela preden so si jih vsaj za silo zopet uredili! Tudi na Sveto goro  niso pozabili. Pot na Sveto goro je bila popolnoma razrita, vsa gora je bila preprežena z žičnimi ovirami, posuta z mrliči. Povsod je ležalo razmetano orožje Na vrhu Gore se ni niti poznalo, kje sta stala cerkev in samostan. Le veliki razčesani drevesni štori so štrleli iz razvalin.

Ljudstvo je želelo, naj bi se Sveta gora kmalu obnovila. Goriški nadškof Sedej je sestavil poseben odbor, ki mu je načeloval sam, ter mu določil nalogo: božja pot na Sveti gori naj se obnovi. Računali so predvsem na vojno odškodnino. Ker so pa sprevideli, da te še ne bo tako kmalu, so sklenili, da bodo s prostovoljnimi darovi sezidali začasno cerkvico in poleg nje majhen samostan za prvo silo. Načrt je napravil arhitekt Fabiani, delo pa je prevzel zidarski mojster Valentin Leban iz Grgarja. Z zidanjem so pričeli 20. avgusta 1920. Toda najprej je bilo treba popraviti pot na Sveto goro in so skoraj vsi darovi šli za to, tako da so morali 23. decembra delo popolnoma ustaviti. Samostan je imel le gole stene in streho, zidovje začasne kapele pa je bilo komaj tri metre visoko.

Takrat je bila Sveta gora v nevarnosti, da se ne bo nikdar več dvignila. Pa je previdnost božja poslala na Goro zidarja in spretnega, navdušenega delavca, ki ga zares lahko imenujemo obnovitelja Svete gore. To je bil frančiškan p. Janez Kapistran Ferlin, ali kakor so ga pozneje v Ameriki poznali pod imenom Father John, čebelar. Frančiškansko vodstvo v Ljubljani je tega moža imenovalo za gvardijana na Sveti gori. Dodelili so mu samostanskega brata Kandida Grmeka. Na Sveto goro sta prišla na predvečer praznika sv. Jožefa, 18. marca 1921. Ob svojem prihodu nista vedela, kje bosta spala, ker nobena soba ni bila še izdelana.

P. Kapistran je kmalu najel nekaj delavcev in v malem samostanu so priredili sobo za sobo in tudi kapelico so preprosto opremili. Vanjo so postavili skromen oltar in župnik iz Čepovana je posodil neko staro svetogorsko sliko za oltar tega preprostega svetišča.

Začela so se romanja. Kmalu so začeli prihajati romarji tudi v večjih skupinah in v procesijah. Prvo procesijo je bil pripeljal na Sveto goro pravzaprav že 13. junija 1920 grgarski dušni pastir Alojzij Filipič, ko so bile na Sveti gori še same razvaline. Takrat so grgarski romarji zbrali za prvi kamen nove Svete gore 218 lir. Klic “Na Sveto goro!” je prišel iz Grgarja leta 1539. Isti klic se je razširil po slovenski zemlji iz te vasi leta 1920: “Mariji hočemo pozidati hišo!”

Marijina druga vrnitev

Na Sveti gori je novi gvardijan delal in se trudil brez oddiha: popravljal je samostan, krasil skromno kapelico, izkopaval ruševine prejšnjega svetišča, čistil samostanski vrt. Poleg tega pa je bilo mnogo dela z oblastmi, cerkvenimi in svetnimi.

Ker je prihajalo vedno več romarjev na Sveto goro in p. gvardijan ni mogel več sam zmagovati dela, so mu v jeseni 1921 poslali v pomoč patra Otona Kocjana. 8. septembra 1921 je bilo na Sveti gori že nad 3.000 romarjev.

Še tisto jesen so želeli Marijo prinesti nazaj in so začeli s pripravami. Rekli so: »Marija naj pride najprej v Gorico. Ko bo na Sveti gori primeren dom zanjo, pa jo bomo prenesli v njeno hišo na Goro, ki si jo je sama izvolila.« Katoliške organizacije so delale načrte, kako bi Marijo najlepše in najdostojneje sprejeli, ko se vrne iz Ljubljane. V Gorici je bil sestavljen v ta namen poseben odbor in ravno tako v Trstu pod vodstvom škofa dr. Alojzija Fogarja.

Šest let, štiri mesece in devet dni je bila milostna podoba svetogorske Kraljice v Ljubljani. 8. oktobra so prišli v Ljubljano nadškof Sedej, solkanski dekan Jakob Rejec, gradiščanski dekan msgr. Stacul in svetogorski gvardijan p. Janez Kapistran Ferlin po milostno podobo svetogorsko. V nedeljo zjutraj, 9. oktobra, je goriški nadškof maševal v frančiškanski cerkvi pred Marijino podobo. Med mašo je obhajal veliko množico vernikov, ki so prišli k Mariji po slovo. Po maši se je dekan Rejec prisrčno zahvalil očetom frančiškanom in ljubljanskim vernikom za gostoljubje in za ljubezen, ki so jo izkazali Kraljici svetogorski, ko je bila med njimi kot begunka.

Ko sta avtomobila z Marijo dospela v Gorico, so pri očetih kapucinih Mariji nadeli zlato krono, nadškof in duhovniki pa so se oblekli v slavnostna duhovska oblačila. Razvila se je procesija, ki je bila najveličastnejša, kar jih je Gorica do takrat videla. Vse mesto je bilo v zastavah in lučkah. Sprevod se je vil skozi glavne mestne ulice, podoben pisani reki južnega cvetja. Marijina podoba je bila pritrjena na avtomobilu, ki se je zdel kakor velikanski šopek cvetja in palm. Sprevod je šel v stolnico, kjer se je končala nepozabna slovesnost s cerkvenim govorom in z zahvalno pesmijo. Milostna podoba svetogorske Kraljice je ostala v goriški stolnici skoraj eno leto.

Medtem so čistili in izkopavali razvaline stare cerkve na Sveti gori. Med kamenjem so našli in izkopali tudi za 800 kg starih zvonov. Iz teh kosov so dali ulili dva zvona, ki so ju pripeljali na Sveto goro 1. avgusta 1922. Napravili so jima lesen stolpič. Zvonove pa so imeli na Sveti gori že prej. Dala jih je italijanska vlada. Že 28. julija 1921 so bili uliti štirje novi svetogorski zvonovi. Ulil jih je Franc Broili v Vidmu. Novi zvonovi tehtajo skupno 11.113 kg. Veliki zvon sam tehta 4.355 kg. Novi zvonovi so torej precej težji, kot so bili prejšnji, ki jih je uničila prva svetovna vojna. Ker med drugo svetovno vojno svetogorsko svetišče ni trpelo, so ti zvonovi še zdaj na Sveti gori.

Tako je bilo zdaj vse pripravljeno, da se Marija vrne. Za slavnostni prenos svetogorske Kraljice so določili 2. oktober 1922. Vse je tekmovalo pri pripravah: Gorica, Trst in vsa Primorska. Najbolj sta bila udeležena zopet Grgar in Solkan, ki sta bila skozi vsa stoletja nekaka viteza svetogorske Kraljice. V Grgarju so za to priliko priredili zgodovinsko igro “Prikazanje Matere božje na Skalnici”. Spisal jo je domačin Dragotin Vodopivec. V goriški stolnici je bila one dni pred prenosom slovesna tridnevnica. Za Slovence je govoril lazarist dr. Knavs, za Italijane pa dekan Kren.

Dan prenosa milostne podobe je bil delavnik, ponedeljek, pa je bil za vso deželo največji praznik. Zjutraj je maševal na oltarju milostne podobe nadškof Sedej. Po maši je bil poslovilni govor: Gorica se poslavlja od svetogorske Kraljice.

Nato so prenesli milostno podobo na trg pred stolnico, kjer je bil pripravljen velikanski voz s šestimi belimi konji, ves odet v cvetje in zelenje. Ljudstva je bilo nad 100.000. Procesijo je vodil sam goriški nadškof. Kmalu po enajsti uri je dospela procesija na trg pred porušeno farno cerkev v Solkanu. Milostno podobo so vzeli z voza ter jo pritrdili na lepo nosilnico. Tedanji solkanski kaplan je pozdravil svetogorsko Kraljico v imenu župnije. Pevski zbor pa je zapel pozdravno pesem, ki jo je nalašč za to priliko zložil skladatelj Vinko Vodopivec. Nato so zadeli štirje duhovniki iz stolnice nosilnico na rame in sprevod se je pomikal dalje proti vrhu gore. Na Prevalu so čakali na Marijo Grgarci s svojim dušnim pastirjem Filipičem. Pridružili so se verniki iz vse Čepovanske doline. Skladatelj Vinko Vodopivec je združil grgarski in svoj kromberški zbor, da sta mogočno zapela Mariji v pozdrav. Nagovoril pa je Marijo župnik Filipič. Tudi dekleta Marijinih družb iz Grgarja in Ravnice so skupno zapela Mariji v pozdrav.

Vedno bliže je prihajala Marija k svojemu domu. Pod vrhom Svete gore je čakal kanalski dekan Bele na Marijo s svojo duhovščino in z mnogimi verniki. Na mestu stare bazilike so tisočglave množice že čakale prihoda svoje ljube Matere in svetogorski zvonovi so peli svoji Kraljici v pozdrav. Solkanska dekleta Marijine družbe so obdala oltar, da sprejmejo Marijo, ki je prestopila prag svojega svetišča. Na prižnico je stopil goriški stolni vikar Marold, ki je govoril v laškem jeziku, takoj za njim pa dekan Jakob Rejec v slovenskem. Oba govornika sta obudila čustva ljubezni in hvaležnosti do svetogorske Kraljice. Zahvalna pesem je zaključila do takrat najlepše in najveličastnejše poglavje v zgodovini Svete gore.

Ko so naslednje leto, 24. maja 1923, odkrivali stopnišče pred vhodom nekdanje bazilike, so našli ono veliko ploščo z napisom: “Jaz pa stojim na gori, kakor prej”.

11. novembra 1923 je udarila strela v cerkvico in v samostan. Vse prebivalce Svete gore je »zelo prestrašila, vendar  kake človeške žrtve ni bilo. Pač pa je druga novica kot strela udarila na Sveto goto in na vso primorsko slovensko deželo: Slovenski frančiškani morajo zapustiti Sveto goro in na njih mesto pridejo italijanski redovniki. To je bil ukaz italijanske vlade. Ukaz se je kmalu izvršil: Spomladi leta 1924 so bili na Sveti gori že italijanski redovniki in naši so odšli. Father John je vedel povedati, da še ni nikdar v življenju tako jokal kot takrat, ko sta prišla na Sveto goro prva dva italijanska patra. Žaloval je kot prerok Jeremija nad jeruzalemskim mestom. Tako ga je bolelo, da mora zapustiti ljubljeno slovensko Goro ter jo prepustiti Italijanom. Pater John je bil v jeseni istega leta že v Lemontu v Ameriki.

Spočetka je bilo za Slovence silno hudo na Sveti gori, ker niso mogli opraviti sv. spovedi v svojem jeziku. Pozneje je prišel za stalno na Sveto goro p. Zofron Kozlevčar, ki je skrbel za slovenske romarje in nekateri italijanski patri so se za silo toliko naučili slovenskega jezika, da so lahko naše ljudi spovedovali (častna izjema je bil p. Guglielmo Endrizzi, ki je popolnoma obvladal slovenščino in je še v 60. letih, ko je svetogorski gvardijan p. Martin Perc obiskal Trento, z njim v samostanski obednici ostentativno govoril slovensko; op. urednika). Tako je bilo na Sveti gori do druge svetovne vojne. Pač pa so italijanski patri pozidali na Sveti gori, seveda z državnim denarjem, popolnoma novo cerkev in samostan, gostilno in romarski dom.

Marija ukradena in vrnjena

V drugi svetovni vojni je svetišče na Sveti gori ostalo nedotaknjeno. V začetku vojne so italijanski frančiškani vztrajali na Sveti gori, v jeseni 1943 pa so vsi duhovniki Sveto goro zapustili. Najsvetejše in milostno podobo je odnesel s Svete gore ponoči 22. septembra 1943 grgarski dušni pastir Filipič. Izročil je sliko tako imenovani “narodni vladi”. Marijina podoba je bila nekaj časa v Ajdovščini in pri Sv. Križu na Vipavskem, pozneje pa so jo prinesli v frančiškansko cerkev na Kostanjevico pri Gorici, kjer je bila med vojno in še po vojni izpostavljena vernikom v češčenje.

Leta 1947 je Sveta gora končno pripadla Jugoslaviji in so morali italijanski frančiškani oba samostana, na Kostanjevici in na Sveti gori, prepustiti slovenskim frančiškanom. Sveto goro so Italijani zapustili 7. februarja, Kostanjevico pa 11. februarja 1947. Dva dni pred odhodom so italijanski frančiškani izročili svetogorsko milostno podobo goriškemu nadškofu. Ljubljanski frančiškanski provincial p. Teodor Tavčar je 10. aprila 1947 pismeno zahteval od goriške nadškofije, naj milostno podobo svetogorske Marije nemudoma vrnejo ter izroče frančiškanom na Kostanjevici. Škofija je na to pristala in začele so se priprave za kar naj slovesnejši prenos Marijine podobe na Sveto goro. Za to slovesnost je bila določena sobota, 19. junija 1947. Goričani so jemali slovo od svetogorske Marije, ki je bila izpostavljena v goriški stolnici. Škofija je izdala posebne plakate in oglase z napisi “Marija svetogorska se vrne v svoje svetišče”. Določen je bil natančen spored izročitve in prenosa. Ob 5. uri popoldne naj se podoba dvigne z oltarja v stolnici. Slovesnosti se udeležijo nadškof, kanoniki, frančiškani in duhovniki iz mesta in okolice. Povabljeni so bili verniki, naj se sprevoda v obilnem številu udeleže. Pred uršulinskim samostanom v Gorici naj bi Marijino podobo sprejeli duhovniki in verniki iz Jugoslavije, predvsem frančiškani in solkanska duhovščina. Milostna podoba naj bi ostala v solkanski župni cerkvi skozi ves teden, ko se je imel vršiti v fari ljudski misijon, ki bi ga naj Marija svetogorska blagoslavljala s svojo navzočnostjo.

Vse je bilo najlepše pripravljeno. Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega V noči pred slovesno izročitvijo in prenosom je Marijina podoba svetogorske Kraljice izginila iz stolne cerkve.

Rim je zagrozil za ugrabitelja svetogorske Marijine podobe cerkveno kazen izobčenja. Marijino podobo so našli šele čez tri leta. Ugrabitelj jo je izročil Vatikanu in Vatikan je podobo 21. februarja 1950 izročil zastopniku slovenskih frančiškanov v Rimu p. Hugonu dr. Brenu. Pri slovenskih šolskih sestrah na Via dei Colli so v Rimu živeči Slovenci svetogorski Mariji pripravili ljubeznivo slovesnost. Podoba je bila vsa tri leta zelo slabo shranjena, najbrž je bila v vlažnem prostoru in je bila v zelo slabem  stanju. Zahtevala je temeljito popravilo. To popravilo je preskrbel p. Hugo s pomočjo dobrotnikov iz Egipta in iz Amerike. O Vseh svetih leta 1950 je prišel iz Ljubljane v Rim frančiškanski provincial p. Teodor Tavčar ob priliki razglašenja verske resnice Marijinega vnebovzetja in takrat mu je bila izročena milostna podoba, da jo je odnesel s seboj. Toda Marijina podoba je morala romati v Beograd na državni pregled. Bila pa je kmalu vrnjena v Ljubljano in ob božičnih praznikih 1950 je bila zopet izpostavljena vernikom v češčenje v ljubljanski frančiškanski cerkvi.

Tretja vrnitev Marijina

Skoraj osem let je trajalo drugo begunstvo svetogorske Kraljice. Takoj prve dni leta 1951 je bila svetogorska podoba prenesena k frančiškanom na Kostanjevico v Novi Gorici. 31. marca 1951 so na obmejnem bloku pri Rdeči hiši v Gorici izročili okvir za milostno podobo, ki je ob oni “tatvini” ostal še v Gorici. Okvir sta na bloku sprejela apostolski administrator msgr. Toroš in frančiškanski gvardijan iz Kostanjevice p. Otmar Vostner. V nedeljo, 1. aprila, so Marijino podobo privatno prinesli v Solkan. Oblasti niso dovolile slovesnega prenosa. Sliko so nato izpostavili v solkanski župni cerkvi. Nameravani misijon, ki bi se bil moral vršiti pred tremi leti, se je vršil zdaj v navzočnosti Marijine milostne podobe. Sv. misijon sta vodila p. Otmar in tomajski župnik Kjuder. Največja misijonarka pa je bila Marija svetogorska, ki je privabila k misijonu ogromne množice vernega ljudstva. Po končanem misijonu so Marijo prenesli nazaj v njeno hišo. To se je zgodilo v nedeljo, 8. aprila 1951.

Že v soboto so začeli prihajati v Solkan številni romarji. Vse spovednice so bile izredno oblegane. Poleg obeh misijonarjev in domačih duhovnikov je prišlo pomagat še deset tujih spovednikov. Spovedovanje je trajalo skoraj celo noč. V nedeljo so pristopili k oltarjem prvi duhovniki že ob štirih zjutraj. Opravljali so sv. maše pri raznih oltarjih skozi do 8. ure ter so vse jutro vernike obhajali.

Prepevaje Marijine pesmi so jo bili romarji udarili peš na Sveto goro. Prišli so trdi Kraševci iz Komna, dospeli so romarji iz Vipavske, prebili so se preko gozdov od Črnega vrha in Otlice, priromali od Sv. Lucije in Šentviške gore, s Tolminskega in od Goriških Brd. Prišli so po cestah in stezah, da je bila Sveta gora kot živo mravljišče, in so napolnili veliko baziliko in ves prostor pred cerkvijo in okoli nje in še so prihajali in prihajali. Množico, ki se je udeležila Marijinega zmagoslavja ob Marijini tretji vrnitvi na Sveto goro, cenijo na 20 do 25 tisoč. Za tedanje razmere velikansko število.

Milostno podobo so nosili solkanski fantje, spremljale pa so jo solkanska dekleta v narodnih nošah. Procesijo je vodil apostolski administrator msgr. Toroš v spremstvu 30 duhovnikov. V zmagovalnem sprevodu se je Marija pomikala proti vrhu svoje Gore. Začelo je pošteno deževati, toda ljudstvo se ni dalo prav nič motiti. Malo pred enajsto je dospela procesija na prostor pred cerkvijo. Tu je Marijo sprejel duhovnik, ki jo leta 1943 odnesel s Svete gore na Vipavsko, to je bil Alojzij Filipič. Ko je Marija zopet zasedla svoj tron na velikem oltarju mogočne svetogorske bazilike, je opravil slovesno peto sv. mašo frančiškanski provincial iz Ljubljane p. Teodor Tavčar, pridigal pa je za to slovesnost župnik Filipič. Med pridigo je tudi govornika prevzela ginjenost, da je začel jokati. Pred Marijo je bilo prelitih mnogo solza od veselja, da se je Mati vrnila med objokane otroke Eve. Na koncu službe božje je vsa množica zapela zahvalno pesem. Vsa slovesnost se je končala šele ob pol treh popoldne. Ko so se romarji vračali s Svete gore, so se med seboj pogovarjali: »Kaj takega pa še nismo videli!«

Preko vse slovenske domovine je zadonel zmagoslavni klic, katerega besede so vklesane na zgodovinski plošči svetogorskega svetišča:

Jaz pa stojim na gori, kakor prej!

Pripomba urednika:

S tem pa razgibana zgodovina Svete gore in njene Kraljice še ni končana. Morebiti bo kdaj prilika popisati odisejo svetogorskih Mascionijevih orgel, ki so bile že pospravljene v zaboje za odvoz v Italijo, pa so jih skrili v Solkanu; njeno težko prebijanje skozi šikane, ki si jih je privoščila komunistična “ljudska” oblast po letu 1945, ko je Sveta gora komaj mogla vzdrževati zgradbe, na kake obnove in posodabljanja pa ni bilo niti misliti, dokler ni prišel leta 1962 kot gvardijan samostana in rektor bazilike energični p. Martin Perc (1913-1977), ki je znal navezati stike na obeh straneh državne meje ter z njihovo pomočjo popolnoma moderniziral samostan, na samostanskem podstrešju priredil dostojna prenočišča za več kot 90 romarjev, dal napraviti dvigalo in centralno kurjavo. Morebiti bo mogoče orisati podobo skromnega, pa nadvse pomembnega finančnega mentorja, goriškega peka in slaščičarja Štefana Viatorija (doma iz Ajdovščine, ki so mu njegov slovenski priimek Hojak poitalijančili za časa fašizma). Morebiti bo mogoče povedati kako zanimivo zgodbo o “svetogorski pokori”, grenkem zeliščnem žganju, izdelku br. Rudolfa Rudeža (1913-2000), sijajnega organista, ki je bil 55 let skrbnik romarjev na Sveti gori. Pa tudi nasledniki p. Martina so vsak po svoje doprinesli k modernizaciji in ugledu te božje poti, od vodovoda pa do telefona, ki je varen pred strelo.

image_pdfimage_print