Priče trpljenja Gospodovega

Giovanni Papini

150

Cirenejec

2

Toda nenavadnih dogodkov tega nenavadnega dne še ni bilo konec.

Še pred nočjo se je prikazal sivolasi Eliezer, star in zanikrn dolžnik, ki ni bil še nikdar stopil v to hišo in si je po posojilu vedno vse prizadel, da se ne bi srečal s Simonom. Ko je torej ta videl pred seboj njegov dobrohotni obraz, ni verjel lastnim očem.

Eliezer je rekel, da noče praznovati Velike noči z mislijo na neprijetni dolg, da ve za Simonovo potrebo; da naj mu oprosti zamudo, kajti krivi so drugi, ki niso njemu plačali ob določenem času; da se mu tisočkrat zahvaljuje za pomoč in za potrpljenje.

Iz nedrja je potegnil zavojček srebrnih novcev po pol sikla, jih preštel, izročil, in ko je pozdravil vso družino, – tudi Aleksandra in malega Rufa –, je odšel.

Nekaj dni kasneje, ko je minila Velika noč, se je Simon hotel vrniti na polje. Spremljal ga je Aleksander, ki je bil po bolezni čvrstejši in lepši ko prej. Začela sta kopati jamo in menila narediti nov vodnjak za deževnico, da bi pomagala sušnemu kraju. Oče je kopal, sinko pa je s svojo lahko lopato metal mokasto in suho zemljo izpod nog na kup.

Proti večeru, ko sta bila pri koncu, je Simonova motika razklano in zamolklo zazvenela, ko da bi bila udarila ob lonec. Simon se je sklonil in ril z rokama po zdrobljeni zemlji ter potegnil na dan veliko in debelušno žaro, težjo, ko če bi bila iz samega brona. Z motiko je odbil kratki vrat, in Simonovim in Aleksandrovim očem se je pokazal veseli blesk zlata, ki je bilo dolgo zakopano in je bilo videti srečno, da je spet našlo sonce, svojega brata.

Bil je star denar, ki ga Simon ni poznal, in pa veliki zlati prstani, ogrlice iz težkega zlata, zaponke iz filigrana, pečatniki in igle. Moral je biti zaklad, ki ga je sem skril kak preplašen bogataš, ko so Asirci za časa kralja Joakima oblegali Jeruzalem.

Simon je s trepetajočimi rokami pazljivo nabral okrasja in novcev v prtič, ki ga je vedno nosil s sabo za južino, žaro je spet skrbno zakopal, zabičal sinu, da ne sme nikomur črhniti o tej najdbi, ter se z velikimi, nepotrpežljivimi koraki vrnil v Jeruzalem. Poklical je ženo v sobo in ji pokazal novi in neverjetni sad z njunega polja.

Mikal, ki je bila bolj nagle jeze, a tudi preudarnejša od moža, je pričela misliti, da ta nenavadna sreča – prav za prav bolj čudež ko sreča – ne more biti naravna in slučajna, marveč odkriva poseben namen sile, ki ni človeška, ampak več ko človeška. Z druge strani pa si ni vedela razločiti, kako in zakaj vse to. Opazila je le, da se zdi, ko da je te čudne dogodke treba pripisati navzočnosti in vplivu Simonovemu. Ona sama ni imela pri tem ničesar. Simon je brez besede pomiril njeno jezo, Simon je ozdravil otroka, Eliezer je prišel iskat Simona, Simonu je prišlo na misel, da izkoplje vodnjak prav na tistem mestu, kjer je bil skrit zaklad. Bog je varoval in podpiral Simona, torej, si je mislila žena, je Simon storil kako dejanje, drago Bogu. A kakšno? Mikal je cenila v možu delavnega in krotkega človeka, toda posebno visokega mnenja o njegovi modrosti in veri ni imela. Simon je bil dober Jud, vendar čisto nič boljši od navadnih vernikov. Živel je zase robat in plah, in za bratoljubna dela mu je manjkalo volje in priložnosti.

A Mikal je vendar večkrat spraševala moža in si prizadevala, da bi mu izvlekla iz ust ono, česar se Simon ni spominjal ali pa ni hotel povedati. A pri vsem svojem napornem spraševanju je zvrtala samo tole: tisti petek dopoldne je Simon kos poti nesel na ramah križ nekoga na smrt obsojenega. Ker pa tega ni storil iz čistega usmiljenja – saj se je skušal celo izogniti temu nezaželenemu naporu –, temveč na povelje rimskih vojakov, to ni moglo biti tisto zaslužno dejanje, ki je prineslo njenemu možu vrsto čudovitih milosti. Mikal se je kot pametna ženska uklonila skrivnosti.

»Če nas Bog varuje in ljubi,« je mislila sama pri sebi, »Bog že ve, kaj dela, in nihče ne more uganiti njegovih namenov. Mi ne moremo drugega kakor slaviti Najvišjega in se Mu zahvaljevati.«

Simon je skril zaklad v hiši. Da ne bi vzbujal pozornosti pri ljudeh, je nadaljeval svoje navadno življenje. Ko je nekega dne sam delal na polju – dva meseca in še več po Veliki noči –, je zagledal blizu sebe dve negibni senci. Dvignil je oči: bila sta moški in ženska.

Ženska ni bila več mlada, toda videti je bilo, da je svoj čas bila izredno lepa. Tiste presojno čiste in očiščujoče lepote, ki sije bolj v prikazni ko z obrazov človeških hčera. Zdelo se je, da jo je povzdignila ena tistih bolečin, ki so pač bistvo človekovega življenja in ki ga ožarjajo slaje in varneje kakor sreča. Njene popolne poteze so bile zastrte, a ne spačene od te plemenite žalosti. Velike črne oči je pomračil, a ne ugasnil utešeni obup.

Moški je bil zelo mlad, a zresnjen in skoraj svečan spričo angelske otožnosti svojega obraza.

Oprt na plug ju je Simon gledal osuplo in tako zmedeno, da se ni upal vprašati, kaj hočeta od njega. Mladenič je spregovoril:

»Ali si ti Simon, imenovan Cirenejec?«

»Jaz sem.«

»Si ti tisti človek, ki so ga na dan pred zadnjo Veliko nočjo poklicali, naj si naloži na rame križ Jezusa nazareškega?«

Preden je Simon odgovoril, je trenutek pomislil, potem pa ga je prevzela nezaupljiva strahopetnost.

»Ne vem, o kakšnem križu govoriš; jaz nisem nesel ničesar. Tisti dan sem delal na polju in videl nisem nikogar.«

»A ko si se povrnil v Jeruzalem, ali nisi zadel na sprevod, ki je šel na Golgoto?«

»Rekel sem ti, da nisem nikogar srečal. Vsaj spominjam se ne.«

»In nisi slišal o Odrešeniku Jezusu, ki je umrl na križu?«

»Vse dni prebijem na polju in se zanimam za svoj posel. Ni mi mar, kaj se godi po svetu in kaj govore ljudje. In nikdar nisem slišal nič o tem Jezusu, o katerem govoriš ti.«

Tedaj je spregovorila Žena:

»Simon, Simon, spomni se dobro, ne laži, ne boj se ničesar. Ta Jezus je bil moj sin in je prišel tudi tebe odrešit. Če si mu onega strašnega dne pomagal nesti križ, ti ne bo tega nikdar pozabil in dal ti bo dokaze o svoji hvaležnosti, če jib že nimaš. Dva najina prijatelja, ki sta šla za obsojenci, sta te spoznala in nama povedala tvoje ime. Zakaj hočeš skrivati resnico? Nisva tu, da bi ti storila kaj žalega. Prišla sem k tebi, da bi se ti zahvalila, da bi poljubila tvojo roko pomočnico. Zakaj se tako bojiš?«

Simon je poslušal s pobešenimi očmi, ker ni mogel prenesti prebadajočega pogleda Žalostne Matere: če bi jo bil gledal v obraz, ne bi bil mogel vzdržati. A je ni pogledal. Zmagala je kmečka nezaupljivost in sram ga je bilo priznati, da je lagal.

»Ne, nisem bil jaz. Zamenjali so me z drugimi. Nisem nosil križev, ne vem ničesar o vašem Jezusu.«

»Sram in strah me je zate, Simon,« je povzel mladi Janez. Ne veš, kaj govoriš, ne veš, kaj pehaš od sebe. Nosil si eno izmed bremen Sina božjega in se tega sramuješ. Pomisli dobro, Simon, skušaj se spomniti. Ne taji najlepše ure svojega življenja!«

Simon je spet začel kopati s sklonjeno glavo in ni nič odgovoril. Obe žalostni senci sta še kako minuto postali ob boječem molčečniku, potem pa tiho izginili.

Zdaj se je Cirenejec spomnil čudežev, ki so ga po križevem dnevu iznenadili in rešili. Skoraj se je kesal, da je odgovoril tako, da se je že v začetku vdal bojazljivemu strahu pred odgovornostjo. A zdaj se ni bilo več moči vrniti in popraviti.

Ko je prišel domov, ni ženi nič omenil tega razgovora, ker se je bal, da bi ga karala zaradi strahopetnega prikrivanja, a ni preteklo dolgo, ko ga je ustavil na cesti neznanec in mu zastavil ista vprašanja ko prej Janez. Tudi tokrat je Simon tajil in tajil je tudi nadalje, kadar so ga drugi učenci ali sovražniki Jezusovi spraševali o onem dnevu in o onem križu.

Bodisi iz želje, da bi mogel v miru uživati najdeni zaklad, bodisi iz naveličanja, ker je moral ponavljati vedno iste laži, da se je otepal radovednežev, se je Simon naposled odločil, da zapusti Jeruzalem. Na skrivaj je pretopil zlato v palice, prodal polje in bišo ter z ženo in sinovoma odšel v prestolnico cesarstva.

3

V Rimu je bilo Cirenejčevo življenje čisto drugo. Kmet se je spremenil v denarnika. Zaklad s polja se je po Simonovi previdni delavnosti v malo letih pomnožil. Bogastvo mu je dvignilo glavo in opogumilo srce. V kričeči zmedi Judov, raztepenih po tujini, se je počutil udobneje ko v tempeljskem mestu. In v sinagogi je imel eno izmed najčastnejših mest.

Toda v družini je prišlo do globokega duhovnega preobrata. Mikal je bila do dna pretresla in osvojila mogočna beseda nekega Pavla iz Tarza – in pokristjanila se je. Aleksander in Ruf, mladeniča plemenitega duha, sta šla za materjo in tako je Simonova hiša v Rimu postala kraj, kjer so se kaj pogosto zbirali kristjani.

Cirenejec, ki je bil že po naravi zaprt in malo naklonjen novostim, ni hotel stopiti v novo vero in je večkrat odklonil krst. Mikal, ki je bila zdaj nežnejša ko prej, je sicer tožila, a prenašala je moževo trdovratnost. Sicer pa ni Simon kazal nič nasprotja do nove vere in se je malo iz potrebe, malo iz nagnjenosti pogosteje razgovarjal s kristjani ko z Judi, ki so ostali zvesti Templju.

Tedaj pa je spet prišla na dan zgodba o petku in o križu: bratje, ki so od časa do časa prihajali iz Jeruzalema, so tudi po Rimu raznesli glas, da se je Cirenejec nekako udeležil Gospodovega trpljenja. Nekateri izmed novih vernikov, ki so koprneli po tem, da bi zvedeli kako novo podrobnost od priče, ki je vse videla na lastne oči, so začeli hoditi za Simonom, da bi jim povedal vse. Kakšen je bil Jezus? Kakšne besede je govoril, ko se je poten in okrvavljen vlekel po žalostni poti?

Simon se je sprva branil, a naposled ni imel več moči, da bi tajil. Videl je, da kristjani od dne do dne rastejo po številu in pomenu; da se učeni farizeji, kakor Pavel, ne sramujejo postati apostoli novega Boga; in mislil si je, da so njemu najljubša bitja, žena in sinova, udje mlade Cerkve.

Začel je tedaj govoriti, pripovedovati in – kakor se zgodi, kadar kdo zapazi, da ga drugi željno poslušajo ko preroka – povečavati ter si izmišljati. Mnogo vernikov je nalašč hodilo v Cirenejčevo hišo, da bi ga slišali, kako pripoveduje spomine na oni peklenski in božji dan, in on, ki je bil prej tako trdovraten, je polagoma začel dobivati slast nad pripovedovanjem. Slavohlepje je premagalo stari strah. Če je toliko let lagal iz strahu, da si ne bi škodil, je zdaj lagal iz samoljubja.

Zdaj je trdil, da se je sam od sebe ponudil vojakom, da bi nesel Kristusov križ; do tega ga ni pripravilo povelje, marveč usmiljenje do opotekajočega se obsojenca. Pravil je dalje, da ga je Kristus neskončno hvaležno pogledal v oči in mu rekel, ko so prišli na Golgoto:

»Pojdi, Simon, jaz ti bom vzel bremena z ram.«

In je pripovedoval, kako je Jezus držal obljubo s čudeži, ki so od tistega dne pregnali senco smrti in siromaštva iz njegove hiše. Do neznatnih podrobnosti je opisoval poteze Sina Davidovega in žensk, ki so šle jokaje za njim do križa.

Čeprav Cirenejec ni bil kristjan, se je povzpel med veljake rimske Cerkve: priča, so govorili, ki bo konec koncev sprejel pravo vero in križ Kristusov.

Tako je Simonu preteklo dokaj veselih in mirnih let, dokler ni prišlo strašno leto 817., ki je videlo prvo neusmiljeno preganjanje kristjanov. Med prvimi, ki so jih zaprli, je bil Simon iz Cirene s svojimi.

Nesrečnež je na ves glas vpil in se rotil, da ni kristjan, a nihče mu ni verjel. Žena, sinova, prijatelji – vsi so bili kristjani; njegova hiša je bila zbirališče kristjanov; sam je povsod pripovedoval, da je na ramah nesel Kristusov križ: vsi dokazi so bili proti njemu in za nič na svetu ga niso hoteli spustiti.

Nekega večera so prenesrečnega Simona iz Cirene kljub njegovemu nečloveškemu rjovenju kot kristjana obesili na posmoljen križ in ga zažgali kot plamenico, da je razsvetljeval Neronove vrtove.

image_pdfimage_print