29. avgust 2021 – 22. nedelja med letom

BOŽJIM ZAPOVEDIM NIČ NE DODAJAJMO

46

(5Mz 4,1-2.6-8) TUKAJ

Starozavezno berilo na 22. nedeljo med letom je iz 5. Mojzesove knjige, zadnje od peterih knjig, ki stoje na začetku Svetega pisma Stare zaveze. Iz njih so Izraelci zgradili temelj svoje vere in morale, ki se še danes imenuje Torà, kar Slovenci  prevajamo z nekoliko starinskim izrazom Postava v smislu zakona ali predpisa. Bolj nerodno pa je slovensko poimenovanje posameznih delov tega Peteroknjižja (Πεντατεῦχος), ko posamezne dele imenujemo enostavno Mojzesove knjige in jih razvrščamo od 1. do 5., kakor da bi bil njihov pisec Mojzes sam. Je že res, da v vseh, razen v Prvi, kot ključna oseba nastopa Mojzes, nikakor pa ni on njihov pisec. Izraelci so jih enostavno imenovali in jih še imenujejo po njihovih začetnih besedah, kar je način, ki ga mi še danes uporabljamo pri navajanju papeških okrožnic. Večina zahodnih jezikov pa za njihovo navajanje uporablja iz grščine izhajajoče latinske izraze, ki vsaj približno kažejo na njihovo vsebino. Tako 5. Mojzesovo knjigo v hebrejščini še danes imenujemo éle had’barím (אֵ֣לֶּה הַדְּבָרִ֗ים), “To so besede”, kakor se knjiga začenja, mednarodno pa iz grščine Devteronomij (Δευτερονόμιον), to je Drugi ali Ponovljeni zakon. Kdaj je bila izoblikovana ta zadnji knjiga, ki pri nas nosi ime 5. Mojzesova, ni mogoče natančno ugotoviti. Po vsej verjetnosti je nastajala v Severnem kraljestvu (Samariji) v enem izmed svetišč (Sihem?), kjer so skušali zbrati vse dotedanje tradicije in so jih oblikovali kot Mojzesovo oporoko. Da je knjiga prišla v Jeruzalem, je verjetno zasluga levitov, ki so se po padcu Samarije leta 722 pred Kr. zatekli v Jeruzalem. Kot kaže, je knjiga ostala pozabljena vse do leta 622. Druga knjiga kraljev namreč pripoveduje, da so v 18. letu vladanja kralja Jošíja (640-609 pred Kr.) v jeruzalemskem templju odkrili “knjigo postave” ali “knjigo zaveze” in je kralj, ki so ga prizadele napovedi v tej knjigi, ukazal versko reformo, saj se njegov odlok sklada z osrednjo zahtevo 5Mz: porušenje vseh svetišč po deželi in osredinjenje bogoslužja v Jeruzalemu. Ta zveza ni nič novega, saj so jo odkrili že cerkveni očetje. Vsekakor najstarejši deli te knjjige segajo tja v leto 620 pred Kr., dokončno pa je bila izoblikovana šele v času babilonskega izgnanstva; v ta čas spada tudi naš nedeljski odlomek.

Knjiga je stilistično izoblikovana kot zbirka zadnjih Mojzesovih govorov Izraelcem v moabski stepi vzhodno od Jordana. Štirideset let jih je vodil po puščavi, v obljubljeno deželo pa jih po Jahvéjevi besedi ne bo mogel peljati. V tej mračni poslovilni atmosferi Mojzes izroča ljudstvu ne le kot svojo, ampak tudi kot Božjo dediščino predpise in zakone, ki so ne samo polni Božje veljave, ampak so tudi globoko človeški. Mojzesove besede, ki zvene kot opomin, učenje in zaklinjanje, kažejo ljudstvu, kako živeti v Kanaanu.

Je pa videti iz poudarkov, da je treba zakonodajo razumeti in izpolnjevati brez dodajanja ali odvzemanja, da je že takrat šlo za isto, kar poznamo danes: upornost človeka proti zakonom in predpisom, čeprav se je v bistvu sploh ne zaveda. V vsem gleda omejevanje lastne svobode, ki je pa drugim ne priznava. Kako to izgleda, nam je zadnje čase v slovenski politiki in gospodarstvu obilno pokazala opozicijska levica, ki hoče po vsej sili vladati, čeprav je opravilno nesposobna in brez idej, gre pa tako daleč, da grozi pobiti vse tiste, ki so drugačnega mišljenja. Ko človek gleda vse te grožnje, laži in obrekovanja, se čedalje bolj zaveda, da pravo ozadje tega ni globoka država, pač pa tisti, ki se je polastil tudi nje in njenih vidnih igralcev, ki jih poznamo po imenu. Pravo ozadje je hudič, ki hoče ves narod iztrgati iz Božjih rok in ga pogubiti. Zanj in za vse njegove podanike je pa že Kristus povedal, da jih je mogoče izgnati samo z molitvijo. In ta je dolžnost nas, kristjanov.

image_pdfimage_print