9. poglavje: Zadnji dnevi

Zadnji nauk in zadnja molitev

Po obedu je bil priljubljeni judovski običaj, da so se spustili v razgovor, ne kot v Rimu pod pretvezo popivanja, ampak iz semitskega veselja do govorjenja. Sv. Matej in sv. Marko nista ničesar povedala o zadnjem pogovoru, ker sta nedvomno menila, da je Jezus samo povzel, kar je že prej učil. Sv. Luka nam poroča o tem zelo malo, z nekaj vrsticami (22,31-38), medtem ko mu je sv. Janez posvetil vrsto poglavij (13,31 do 17,26) v tako neposrednem in gorečem tonu, da v vsem njegovem evangeliju ni mesta, kjer bi bolj čutili dragoceno, ganjeno spominjanje in pričevanje. Da bi pojasnili odsotnost reda v tem govoru in nenavadne besede, ki za ključujcjo 14. poglavje, ko se zdi, da sredi govora nakazujcjo njegovo prekinitev, so se nekateri celo spraševali, če se ni apostol dvakrat vrnil k pripovedovanju zadnjih ur, da bi sam sebe dopolnil, in če nista 15. in 16. poglavje dodana. Mogoče tudi, da je Janez v govoru, ki ima v četrtem evangeliju tako važno mesto kakor govor na gori za sinoptike, zbral nauke, ki jih je Jezus dal ob drugih prilikah. Vendar se v njem vsi elementi mešajo in usklajajo v tajinstveni milini, kakor da bi iste besede zaradi bližine slovesa zvenele ganljiveje.

Pogovor je zaupen. Jezus v pogovoru z enajstimi zvestimi, v trenutku, ko ve, da je poslednji, uporablja izredno nežne besede. »Otročiči, še malo časa bom med vami. ..« Tistim, ki ga vprašujejo, Tomažu, Filipu in Judu Todeju, odgovarja mirno, celo tedaj, ko siromaki odkrito priznavajo, da še daleč ne razumejo smisla žaloigre, v katero so zapleteni. Dobremu Petru, ki v navdušenju predrzno zagotavlja: »S teboj, Gospod, sem pripravljen iti v ječo in v smrt!« napol šaljivo napol žalostno napove Jezus: »Življenje daš zame …? Resnično, resnično povem ti: ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.« Jezus, ki je tako ljubil ljudi, si nikoli ni delal utvar glede njih.

Polagoma pa postaja razpoloženje napeto. Očitno je nasprotje med njim in temi ljudmi, ki mislijo človeško, ki zahtevajo od njega vsakdanje besede in otipljiva znamenja. »Kam greš, Gospod?« ga je vprašal eden od njih. »Kako bi mogli vedeti za pot, o kateri govoriš?« Še drug ga prosi, da bi jim pokazal Boga iz obličja v obličje! Jezus pa je že tako visoko in je tako čist, že skoraj odtrgan od zemlje in zopet v večnosti, katere skrivnosti razlaga z vzvišeno preprostostjo.

Kar govori zdaj apostolom, ki ne vedo, da ga poslušajo zadnjikrat, je bistvo tega, kar jih je učil več ko dve leti. Slovesna potrditev njegovega božjega poslanstva: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni. . . Jaz sem vinska trta. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu. Če se kdo loči od mene, je kot suha mladika, ki jo vržejo v ogenj.« Nujnost in moč vere. »Verujte, da sem jaz s Očetu in Oče v meni … Resnično, resnično, povem vam: karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« Predvsem pa zapoved ljubezni. Ne samo tista velika zapoved ljubezni, ki jo je označil kot splošno, ampak bolj posebna, bratovska ljubezen kristjana, tista ljubezen, ki je bila v času prvih krščanskih občin tako močna in tako lepa, da so jo priznavali celo pogani: »Ljubite se med seboj; ljubite se, kakor sem jaz vas ljubili«

Skozi velika načela, ki jih razglaša Jezus, pa neprestano pronica uporna, strašna slutnja. Kako ne bi tlačila in vznemirjala apostolov, ki so slišali te besede? Bodočnost se razodeva zdaj v podobi nenavadnega zmagoslavja zdaj v podobi strašnega trpljenja, toda v eni kakor v drugi obliki vznemirljiva. »Bog je poveličan v Sinu človekovem; kmalu ga bo tudi Bog poveličal … Odhajam … Naj ne bo vaše srce žalostno! … To vam povem, dokler sem še med vami … Ne bom več govoril z vami, ker se približuje ura kneza tega sveta … Zdaj zapuščam svet in grem k Očetu …« Nemogoče je, da bi ne razumeli smisla teh besed.

Prišlo pa je še hujše: morda hoče Jezus pri tistih, ki ga poslušajo, še povečati grozo žaloigre, ki se približuje, ko jim znova napove usodo, ki ga čaka: »Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ‘Služabnik ni večji ko njegov gospod.’ Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. Iz shodnic vas bodo izobčevali; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu.« Torej nobenega upanja, nobene luči v temi? Ne. Nasprotno. Iz vseh teh strašnih napovedi vstaja silna luč. »Pogum! Jaz sem svet premagal. Pogum, ne zapuščam vas sirot! Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Ni večje ljubezni ko dati življenje za svoje prijatelje …« Vsa skrivnost žrtve, ki se približuje, je še enkrat razodeta s temi tako preprostimi in tako lepimi besedami. Silne obljube vstajajo nad zbranimi enajsterimi možmi, ki ga poslušajo. Obljuba vstajenja: »Še malo in me ne boste več videli in še malo in me boste videli …«

Obljuba prihoda Sv. Duha, ki bo dal, da bodo končno vse popolnoma razumeli, ki jim bo razsvetlil s svojo lučjo duše in dopolnil v redu spoznanja, kar so si pridobili z ljubeznijo: »Prišel bo Tolažnik, Sv. Duh. Poslal vam ga bom v svojem imenu. Učil vas bo vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. On vas bo vodil k popolni resnici.« V nekaj vrstah, kjer je ljubljeni apostol nakopičil svoje spomine, je že ves nauk, ki ga neutrudno razlaga sv. Pavel: da bi bil človek rešen, mora Mesija umreti. S to smrtjo je utemeljena nova postava in se začenja nov čas; z njo bo greh premagan, omogočeno zveličanje in človek se bo, razsvetljen od Sv. Duha, mogel po Jezusu združiti z Bogom.

Vse je bilo povedano. Zdaj se dvigne Jezus v tem, kar je v njem najbolj nadčloveškega, nad svoje zveste in se obrne k Očetu. Njegova “velikoduhovniška molitev” je gotovo najbolj mistično mesto v vsem evangeliju, pravi samogovor živega Boga z nevidnim Bogom.

»Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal … Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni: in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje … Nisem več na svetu, oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva … Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno … Toda ne prosim samo za té ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi … Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta … In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih!«

Jezus je umolknil. Prišla je ura, ko je bilo treba zapustiti dvorano in se vrniti na Oljsko goro, kjer jim je bilo pripravljeno ležišče. Ker je v svojem govoru rekel apostolom, da bo prišla ura boja in bo tedaj meč koristnejši od tunike, so mu, ker so razumeli simbol v njegovem najbolj grobem smislu, pokazali, da imajo orožje in se morejo upreti nočnim nevarnostim. »Gospod, tu sta dva meča.« – »Dovolj je,« je odgovoril Jezus. Gotovo se je pri teh besedah neskončno usmiljeno nasmehnil, pravi sv. Ciril Aleksandrijski. Obzirna ironija nadnaravnega človeka, ki je izmeril globino vse bede in vsega nerazumevanja, pa zaradi tega bolestnega spoznanja ni trpek in odljudno sarkastičen, ampak mu je to razlog za še večjo ljubezen.

Nato je stopil v noč. Ker je bila hiša zadnje večerje zgrajena skoro na najvišji točki Jeruzalema, so se od nje gotovo videle vse mestne četrti. Čisto v bližini je bila palača velikih duhovnikov in nato na levi, pred Garebskimi vrtovi, Herodova palača, še dalje naprej prek poševne sence Tiropeona, stisnjena ob vznožju templja prek Ofela in Siona je bila moreča gmota Antonije, podoba sramote. Jezus je mogel s pogledom objeti vse tri “stopnje” svojega “sojenja”. Štirioglata gmota Davidovega stolpa je zakrivala pogled na Golgoto. Nad spečim mestom je sijal nisanski mesec, velikonočna polna luna, »blagoslovljena zaradi osvoboditve«. Vrh Fazaelovega stolpa je gorel stražni ogenj. V senci policijske stražnice pa je bedel tudi Juda.

image_pdfimage_print