Družina – 30. Zvestoba v ljubezni

91

Prejšnji mesec je bilo govora o važnih obljubah, ki jih starši dajejo otrokom odkar so bili načrtovani v ljubezni in spočeti v telesu.

Natančno vzeto lahko dodamo, da je vsa resničnost družine utemeljena na obljubi. Lahko rečemo, da družina živi iz obljube ljubezni in zvestobe, ki si jo mož in žena dasta drug drugemu. Ta prinaša nalogo sprejeti in vzgajati otroke; uresničuje se pa tudi v skrbi za stare starše in v zaščiti ter negi šibkejših članov družine. Zakonska obljuba pa se širi na sodeleženje veselja in trpljenja vseh: očetov, mater in otrok z velikodušno odprtostjo za človeško sožitje in skupno dobro.

Kaže, da je v naših dneh čast zvestobe obljubi družinskega življenja močno oslabela. En razlog je, da je bila napak razumljena pravica iskati lastno zadoščenje za vsako ceno in v vseh primerih, povzdignjena v nedotakljivo pravico svobode. Drugi razlog je, da so vezi življenja v odnosu in v prizadevanju za skupno dobro zaupane izključno prisili zakonodaje. V resnici pa nihče noče biti ljubljen samo zaradi lastne koristi ali zaradi prisile. Tako ljubezen kot prijateljstvo pa dolgujeta svojo moč in svojo lepoto prav temu, da ustvarita vez, ne da bi odvzela svobodo. Ljubezen je svobodna, družinska obljuba je svobodna in to je njuna lepota. Brez svobode ni prijateljstva, brez svobode ni ljubezni, brez svobode ni poroke in zakona.

Svoboda in zvestoba si torej ne nasprotujeta, ampak se, nasprotno, medsebojno podpirata tako v medosebnih kot v družbenih odnosih. Pomislimo samo na škodo, ki jo v svetovni civilizaciji povzročajo na raznih področjih prelomljene obljube in prizanesljivost nezvestobi dane besede ter sprejetih obveznosti!

Zvestoba je obljuba obveznosti, ki uresničuje sama sebe rastoč v svobodni pokorščini dani besedi. Zvestoba je zaupanje, ki “hoče biti” v resnici sprejeto, je upanje, ki “hoče biti” gojeno skupno. Ko govorim o zvestobi, mi prihaja na misel, kar so govorili naši predniki, naši stari starši: »Kadar se je v tistih časih nekaj dogovorilo, je zadoščal stisk roke, saj je obstojala zavestoba obljubam.« Tudi to, sicer družbeno dejstvo, ima svoj izvor v družini, v stisku roke moža in žene, da bosta hodila naprej skupaj vse življenje.

Zvestoba obljubam je prava mojstrovina človeštva! Če opazujemo njeno drzno lepoto, nas postane strah, toda če zaničujemo njeno pogumno vztrajnost, smo izgubljeni. Noben ljubezenski odnos – nobeno prijateljstvo, nobena oblika želeti dobro, nobena sreča skupnega dobrega – ne doseže vzvišenosti našega hrepenenja in našega upanja, če ne pride do tega, da nudi bivališče temu čudežu duše. In pravim “čudež”, ker nas moč in prepričljivost zvestobe kljub vsemu vedno znova očarata in osupljata. Časti dani besedi in zvestobe obljubi ni mogoče kupiti in prodati. Ne da se ju izsiliti, pa tudi ne obvarovati brez žrtve. 

Če družina ne uči resničnosti ljubezni, je ne more nobena druga šola. Noben predpis ne more uveljaviti lepote in dediščine tega zaklada človekovega dostojanstva, če ju osebna vez med ljubeznijo in porajanjem ne zapiše v naše meso.

Zvestobi ljubezni je nujno je povrniti družbeno čast. Nujno je rešiti iz ilegale vsakdanji čudež milijonov mož in žena, ki obnavljajo svoj družinski temelj, iz katerega živi vsaka družba, saj ga ni sposobna zagotoviti na noben drug način. To načelo zvestobe obljube ljubezni in porajanja ni slučajno zapisano v stvarstvo kot večen Božji blagoslov, kateremu je zaupan svet.

Če sveti Pavel lahko zatrjuje, da je v družinske zvezi skrivnostno razodeta odločilna resnica tudi za zvezo Gospoda in Cerkve, to pomeni, da ima Cerkev sama blagoslov varovati jo in se iz nje vedno učiti, preden jo uči druge in jo spravi v obliko predpisa. Naša zvestoba je kljub vsemu vedno zaupana Božji milosti in usmiljenju. Ljubezen do človeške družine v dobrih in slabih okoliščinah je za Cerkev čast! Daj Bog, da bi bili dostojni te obljube. Bog je prvi zvest svojim obljubam, molimo; da bomo zvesti tudi mi!

image_pdfimage_print