Lea Fatur

15. november 1865 – 1. avgust 1943

67

»Dom dedov! Nizka, stara hiša, ki je zadj hlev in shramba. Vendar koliko rodov je živelo v njej, se držalo trdno svoje skalnate zemlje, ljubilo svoj dom. Ni ti treba, da je dedov dom palača, ni ti treba, da ima ded slavno ime; glavno je, da veš, od kod si, da nisi kakor zrno, ki ga je prinesel veter kdo ve od kod in ga nese kdo ve kam. Slovenska vila je sedela za ognjiščem ob črni steni; berač je bil deseti brat, ki nam je ohranil zaklad narodne pesmi. Ko hodiš v službo iz dežele v deželo, šele veš, kaj je stalni dom,« je razmišljala Lea Fatur. Pisatelji Finžgarju, ki jo je hotel počastiti v reviji Mladika ob njeni šestdesetletnici (1925), je obljubila svoj življenjepis, poslala pa mu je spis Dom dedov s podnaslovom Moj življenjepis. Finžgar je pričakoval vse kaj drugega, vendar je bil zadovoljen. »Niti črke ni zapisala o sebi – in vendar je v spisu povedano vse, kar nam pojasni njeno pristno zagorsko čustvovanje, njeno nemirno dušo, njene sanje, njeno vero: od tam sem in taka sem.« Žal je pisateljica Lea Fatur še danes premalo znana.

Vse žvljenje je bila delavna kot mravlja

Prvi prebivalci Zaforja na Pivki, kjer je Lea Fatur 15. novembra 1865 zagledala luč sveta, so bili Faturji. Njen rojak, slavist Silvo Fatur, je uredil knjigo njenih izbranih spisov z naslovom Dom dedov (Koper 2001) in v spremni besedi popisal njeno življenje in delo. Njena prva učiteljica je bila mati, odlična pripovedovalka starih pravljic in zgodb. Ljudsko šolo je Lea obiskovala najprej v domačem kraju, končala pa (v italijanščini) pri benediktinkah na Reki. Oče Lovrenc je bil v službi pri železnici, zato se je družina pogosto selila. Spoznavali so nove kraje, nadarjena Lea pa se je naučila več jezikov: italijanščine, francoščine in nemščine. Njena želja, da bi postala učiteljia, se ni mogla uresničiti, ker se je morala podrediti družinskim potrebam. Izučila se je za šiviljo in od tega poklica tudi živela. Po ukazu staršev je morala gospodinjiti bratom, ki so študirali. Ob njih se je marsičesa naučila, celo latinščine. Delo za svoje brate je opravljala v veliko ljubeznijo, ob tem pa je skrbela tudi za druge dijake. Nazadnje so prišli k njej še ostareli starši in hčerka je postala mati lastnim roditeljem. Vse do svoje smrti je gopodinjila mlajšemu bratu Aleksandru, ki je bil visok železniški uradnik v Ljubljani. Angela Vode, ki se je z njo večkrat srečavala, je zapisala: »Kakor je Lea po svoji zunanjost, po svojem nastopu ter izražanju skromna in preprosta, zapusti vendar v človeku, ki se z njo nekaj časa pogovarja, občutek, da ima pred seboj samoniklo osebnost s silno bogatim duševnim življenjem.«

Ugasnila je 1. avgusta 1943. »Vse življenje je bila preprosta in skromna prav do kraške trme, delavna kakor mravlja,« jo je v spominskem zapisu v mohjorskem koledarju pohvalil pisatelj Finžgar.

Zajemala je iz sebe, iz duša in srca

Svoje spisa je Lea Fatur začela snovati že pri šestnajstih letih, prvi, ki je bil objavljen, pa je bil Črni vitez in hudi grof (18859. Po načinu pisanja je bila rojena pripovednica z bujno fantazijo, a hkrati s pomanjkljivo psihologijo in preočitno vzgojnostjo: ob dobrem mentorju bi utegnila doseči tudi znatne umetniške uspehe (Joža Mahnič). K pisanju sta jo spobujala Zofka Kvedrova in Franc Saleški Finžgar. Sodelovala je pri raznih časopisih in revijah, svoje najbolj značilne stvari je objvaljala v Domu in svetu v letih 1903-1013 in v tem času poleg Finžgarja predstavljala najboljše dominsvetovsko epično pripovedništvo. Pisala je v slogu zapoznele slovenske romantike. Predvsem se je ukvarjala z zgodovinsko povestjo. V njih je posebej opazna pisateljičina domoljubna slovenska pa tudi slovanska misel. Med svojimi daljšimi spisi je še zadnja leta svojega življenja najbolj cenila svojo zgodovinsko povest Za Adrijo (1909), ki pripoveduje o junaških bojih senjskih uskokov z Benečani za Adrijo/Jadransko morje.

Literarna zgodovina med Leine boljše spise prišteva njeno zgodovinsko povest Vislavina odpoved (1912), ki je izšla v knjižni obliki v nizu Slovenske večernice celovške Mohorjeve družbe. Po sodbi urednika Finžgarja so bile »umetniško lepše njene črtice. V tej je zajemala zgoj iz sebe, iz duše in srca, zato so bile tošle, duhovite in spisane v jeziku, krepkem kakor kršne kraške skale.« Njen jezik in slog je občudovala tudi Angela Vode: »Nekaj posebnega je slog Lee Faturjeve: čudovito ubrana zlitina z vvsebino, polna blagoglasja, a vendar ne sladkobna. Povsem svojska, kakor je svojsko njeno bistvo.«

Pravljice – dragocene vesti iz davnine

»Domača vas je bila, čosebno materi, dom starih pesmi in pravljic. Prababica, ki je bila iz Metlike, in babica, ki je bila iz Lokve pri Divači, sta jih pravili teti Ančki, teta in matik sta jih pravili moji materi,« pove Lea Fatur v sestavku Mati – prva učiteljica. »Bila sem komaj štiri leta stara, sedela sem pri materinih nogah in poslušala, kar je živelo v materini duši … Poslušala sem tako pazljivo, da sem si zapomnila vsako besedo.«  Posebno jo je prevzelo, ko je njena mati v dainosemdesetem letu tri noči pred svojo smrtjo pravila pravljice vso noč. Ob tem je začutila dolžnost, »ki so jo imele in čutile naše prababice, ko še ni bila tako razširjena tiskana beseda, da so nam ohranile dragocene vesti iz davnine in so vezale preteklost s sedanjostjo, s prihodnostjo.« Te pravljice, ki jih je kot otrok tako pozorno poslušala, je leta 1910 natančno zapisala, pod naslovom Pravljice in pripovedke pa so izšle v dveh knjigah šele leta 1941. Silvo Fatur poroča, da je bil nemalo presenečen, ko je v rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani »odkril še en sveženj njenih, z lepim rokopisom izpisanih pravljic in ugotovil, da je pisateljičin jezik v njih enako svež in živ.«

Pravljice in pripovedke Lee Faturjeve so po eni strani polne bajnih prikazni in neverjetnih dogajanj, po drugi strani iz njih seva nekdanje stvarno življeneje, njih vsebino povzema Silvo Fatur. »Vse to življenje pa so prevevale vrednote, ki so dandanašnji hudo omajane: brezmejno spoštovanje staršev, kot skala trdna medsebojna bratovska in/ali sestrska ljubezen, zvestoba, poštenost, brezpogojna izpolnitev sočloveku dane besede. In ob vseh nesrečah in strahovih tudi pristen, zdrav človeški pogum. Veselje do življenja.«

image_pdfimage_print