V. V misijonski družbi svetega Vincencija Pavelskega

Še istega dne, 6. decembra 1919, ko se je Gnidovec poslovil od zavodov v Št. Vidu, ga je škof Jeglič pripeljal do vrat lazaristovskega samostana v Ljubljani na Taboru 12. Ko se vrata odpro, ga potisne skoznja pred tedanjega ravnatelja notranjega semenišča Alojzija Plantariča in na svoj šegavi način reče: »Tu ga imate, pa naredite kaj iz njega, če znate.«

Plantarič je novinca popeljal v svojo sobo. Gnidovec je pokleknil in dejal: »Sedaj sem vaš.«

Naslednjega dne je opravil “preobleko” in stopil v družbeno semenišče v istem poslopju na Taboru.

Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega (lazaristi) je v Avstrijo prišla 227 let po ustanovitvi. Za prihod lazaristov si je prizadeval škof Slomšek. Podaril jim je cerkev sv. Jožefa nad Celjem in 6. septembra 1852 sam slovesno odprl novo naselbino. Poslej so se nastanili še po mnogih krajih monarhije; osrednja hiša je bila v Gradcu. V Ljubljano so prišli 1879 in si sezidali cerkev Srca Jezusovega; med 1896 in 1911 so imeli hišo v Studencih pri Mariboru, 1913 so se naselili v Mirnu pri Gorici. V avstrijslu dobi so se posvečali skoro izključno domačim misijonom. Ko so imeli prvi misijon na Slovenskem pri Sv. Lenartu na Koroškem, so se jih ljudje bali; kmalu pa so jih vzljubili in Sv. Jožef nad Celjem je postal zelo obiskovana božja pot, posebej za Štajerce, Prekmurce in Hrvate. Da so tja hodili tudi Kranjci, je dokaz Gnidovčev oče, kot je bilo omenjeno.

Po prevratu se je družba upravno preuredila. Za Jugoslavijo je nastala lastna provinca, katere vodstvo je bilo na Slovenskem. Do leta 1925, ko je družba praznovala 300-letnico obstoja, so lazaristi pri Sv. Jožefu (1852-1925) opravili 763 misijonov in 1.427 drugih pobožnosti, v Ljubljani (1880-1925) 588 misijonov in 822 pobožnosti, v Mirnu (1920-1925) 79 misijonov in 53 pobožnosti. L. 1920 so kot dar slovenskega ljudstva prejeli misijonišče v Domžalah (Groblje). Medvojna leta so bila namreč pri nas doba izredno živahnega misijonskega gibanja. L. 1917 se je ustanovila Misijonska zveza. Takoj je začela zbirati denar za misijonski zavod, ki bi bil obenem spomin na I. svetovno vojno. L. 1920 je zveza svoje namene in sredstva izročila lazaristom. Ti so se obvezali, da prevzamejo misijonsko delo med pogani in da bo temu namenu služilo misijonišče v Domžalah. Takoj so pričeli z vzgojnim delom, najprej med dijaki in bogoslovci, v misijonišču so odprli noviciat. Izdajali so Misijonski koledar, 1. 1923 so začeli z mesečno revijo Katoliški misijoni, v Misijonski knjižnici pa so zalagali knjige, ki naj bi koledarju in reviji pomagale širiti med Slovenci misijonsko misel. Duhovne dobrine ljudem, misijonarjem pa neposredno podporo je začela deliti Misijonska mašna družba. Papeški misijonski Družbi za širjenje vere so Katoliški misijoni postali glasilo.

L. 1925 je jugoslovanska provinca štela 36 duhovnikov, 5 bogoslovcev in 38 misijonskih bratov. Več Slovencev (1 duhovnik in 23 bratov) je delovalo v družbi zunaj jugoslovanske province.

Dr. Gnidovec je prebil v noviciatu misijonske družbe dve leti; do 6. septembra 1920 v Ljubljani, potem do 9. septembra 1921 v Grobljah. Večne zaobljube je napravil v Ljubljani 8. decembra 1921.

Semeniški ravnatelj Plantarič ga je sprejel z nekim strahom. Sam pripoveduje: »Nekega dne v adventu 1919 mi reče naš vizitator Javševec: ›Ali veste, koga boste dobili v semenišče?‹ Ko molčim, mi odgovori: ›Gospoda ravnatelja dr. Gnidovca.‹ Ustrašil sem se. Kako tudi ne? Kako naj berač kaj podari bogatinu?« A kandidatovo ponižno vedenje mu je pregnalo vsak strah. Novemu semeniščniku je bil dnevni red svet. Takoj je zaživel v duhu pravil sv. Vincencija in njegove zamisli: misijonar bodi doma kartuzijan, zunaj pa apostol. Oklenil se je uboštva. Vse, kar je imel, je razdal. Ohranil je le brevir in vanj zapisal: Ex libris Congregationis Missionis, ad usum Joannis Gnidovec, i.s.C.M. Tedaj je napisal tudi oporoko (9. decembra 1919), v kateri je vse svoje stvari izročil družbi sv. Vincencija, 750 kron pa zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu.

G. Plantarič je ohranil nekaj značilnih nadrobnosti o Gnidovčevem noviciatu. O premišljevanju piše: »Pri nas v semenišču premišljujemo po metodi ali načinu sv. Frančiška Saleškega. To je preprosta metoda iz misli v misel. Gnidovec pa me je nekoč prosil, če bi smel premišljevati po metodi sv. Janeza od Križa (1542-1591). Pri sv. Janezu je bilo vse ljubezen. Nič drugega ni želel kakor trpeti iz ljubezni do Boga, ki je vsa njegova ljubezen. Njegovo geslo je bilo: Če hočeš priti do Jezusa, ga nikoli ne išči brez križa. Na večer življenja boš sojen po ljubezni. Gnidovec je poznal življenje, dela in način premišljevanja sv. Janeza od Križa. Vsako premišljevanje je spravil na ljubezen: “Iz ljubezni do Jezusa moram to trpeti; moram doseči to krepost.”

Seveda sem mu rad dovolil premišljevati na ta način. To mi je dalo razumeti, da je že dotlej premišljeval po tej metodi. To je metoda, ki vodi v pridobljeno kontemplacijo. Iz takega premišljevanja je črpal moč za svoje življenje, ki ni bilo brez trpljenja.«

O Gnidovčevi ljubezni do bližnjega pa piše Plantarič: »Velik je bil v svoji ljubezni do bližnjega. Kjer je mogel komu kaj pomagati, mu je pomagal. Takrat nam je zbolel naš misijonski brat Mlinarič. Bolezen je bila huda. Bati se je bilo najhujšega. G. Gnidovec me je prosil, da bi smel on pri njem čuti. Rekel mi je: ›Vi ste že izmučeni, jaz pa sem spočit.‹ Dovolil sem mu. Vseeno pa sem rekel: ›Če bi brat začel umirati, me pridite poklicat.‹ In res me je prišel poklicat. Ko sem prišel v sobo, se mi je nudil pretresljiv prizor. Umirajoči brat je imel oči uprte nekam v daljavo. Gnidovec pa je klečal poleg njega s križem pred njegovim obličjem. In molil je vzdihljaje. Potem je vstal in še vedno držal križ nekoliko ob strani pred očmi umirajočega. Zdelo se mi je: Pod takim varstvom je lahko umirati.

Nekoč je prišel k nam škof dr. Andrej Karlin. Vpraševal me je: ›Kako mislite uporabiti g. Gnidovca, ko bo skončal noviciat?‹ Nič mu nisem mogel odgovoriti. On pa je nadaljeval: ›Po mojem bi bilo najbolje uporabiti ga v bolnici. On bo rešil dušo, četudi bi bila z eno nogo že v peklu‹«

Neprestano se je zatajeval, si nalagal pokorila in iskal poniževanja. Ob vsem tem je posebno ceno dajal pokorščini. Lepega jesenskega dne so odšli bratje in hlapci v gozd po steljo. Zato je Plantarič naložil obema doma ostalima duhovnikoma Gnidovcu in Knavsu, naj pograbita listje na vrtu. Šaljivi Knavs reče med delom tovarišu: »Vidiš, Janez, doktorat sva prištudirala, zdaj pa po vrtu listje grabiva kot tisti, ki niso študirali.« Gnidovec je odvrnil: »Vesela bodiva, saj delava iz pokorščine in Sv. pismo pravi, da je pokorščina več vredna kot žrtev.«

Nekoč je Gnidovec prosil klerika Godino, naj ga ostriže. Klerik je v naglici pograbil pokvarjene škarje in takoj začutil, da bolj cukajo kot režejo. Hotel je po druge škarje, Gnidovec pa: »Kar dobro gre, le naprej strizi!« Godina je s težavo nadaljeval. H koncu je prišel v sobo ravnatelj Plantarič. Naročil je kleriku, naj še njega ostriže. A pri prvih posegih škarij odmakne glavo, zavpije od bolečine in pravi: »Te škarje bolj pulijo lase kot strižejo. Moj Bog, ali ste gospoda Gnidovca ostrigli s temi škarjami?« Tako se je izkazalo, da je mirno prenesel hude bolečine in še spodbujal k delu. Drugo jutro so pri Gnidovčevem maševanju opazili, da ima krvavo rdeč vrat.

Groblje

V začetku v Grobljah ni bilo elektrike, zato je zjutraj na duhovniške sobe potrkal kakšen brat, vstopil in prižgal petrolejko. Gnidovčevo posteljo so večkrat našli nedotaknjeno – spal je na tleh.

Zgled zatajevanja je bil tudi pri jedi. Nekoč se je vino, ki je prihajalo na mizo le ob velikih praznikih, zakasnilo. Gnidovec je pripomnil: »Predlagal bi, da bi vina nikoli ne bilo.« Tedaj se je spomnil, da je še novinec in da mu ne pritiče kaj predlagati. Zato je pokleknil in prosil odpuščanja, češ da je bil pregoreč.

Če mu brat pri zajtrku ni dal sladkorja v kavo, jo je popil grenko. Ko je bil imenovan za škofa, mu je vizitator Leopold Šmid rekel: »Izredno suhega obraza ste. Zdaj, ko boste škof, vzemite dopoldne in popoldne malico, da se okrepite. Drugače bodo vaši albanski verniki začudeni nad tako koščenim škofom.« Gnidovec je ubogal, klerikom pa je dejal: »Vi ste mladi in se morate najesti do sitega. Če nima človek v doraščajoči dobi dovolj hrane, se mu to pozneje maščuje. Ne glejte name, če kdaj ne vzamem vsega, kar predme postavijo! Sem že starejši in ne potrebujem toliko hrane.«

Včasih ponoči so slišali, kako se je bičal. Ni znano, kdaj je s tem pokorilom začel, vemo pa, da se je bičal še kot škof.

V drugem letu noviciata je Gnidovec že včasih spremljal sobrate na misijone. Marca 1. 1921 je bil z Alojzijem Poharjem na misijonu v Stranjah. Gnidovec je imel šest govorov: Reši dušo, Spovedni nauk, Staršem o vzgoji otrok, Kristusovo trpljenje, Življenje po veri, Sv. obhajilo. Obe spovednici sta bili prav oblegani. Gnidovec je imel zelo nerodno spovednico. Druga težava, ki ga je mučila, je bila ožuljena noga. Ker je hodil ob palici, so mu ljudje rekali šepasti misijonar. Vse neprilike je nosil potrpežljivo ali celo z všečnostjo.

Na misijonu v Trebnjem ljudje Gnidovčevega govora niso mogli pozabiti. Ob njegovih pretresljivih besedah je zajokala vsa cerkev. Stari ljudje so rekli, da je bilo podobno takrat, ko je prišel tja pridigat škof Baraga.

Takoj po končanem noviciatu (8. decembra 1921) so dr. Gnidovca imenovali za podravnatelja klerikov. To službo v redu je opravljal dobro leto. V istem času je prevzel tudi mesto spovednika v kaznilnici v Begunjah. Po nekih neredih je namreč škof Jeglič določil, naj pride sestre spovedovat misijonar namesto prejšnjega kurata.

Gnidovec se je vsak četrtek zjutraj z vlakom odpravil v Lesce. Od tam ga je do kaznilnice na vozu pripeljal stari paznik Anton Drnač. Navadno je spovedoval samo dopoldne, najprej sestre, nato pa tudi kaznjenke. Po spovedovanju je za obhajilno mizo molil do opoldne. Tudi po kosilu je prihajal v kapelo in molil do petih. V spovednici je bil blag in dober, pa tudi natančen. Nekoč ga je sestra vprašala o tem, kje biva misijonar, do katerega so vse imele veliko zaupanje, pa jo je spovednik trdo zavrnil: »Spovednica ni govorilnica.«

Nekega zimskega četrtka, ko je bila strašna plundra, je prednica Veronika Iglič prosila Gnidovca, če bi smela h kočijažu na kozla, ker mora v Ljubljano. Gnidovec je privolil. A ob uri za odhod sta ga prednica in kočijaž zaman čakala. Odšel je na tihem in peš napravil v največji brozgi tistih pet kilometrov do Lesc. S. Kerubina Pance, ki je dogodek zapisala, pripominja: »Razume se, da nam je bilo vsem hudo, najbolj pa sestri prednici. Videle smo, da je vsak angel strašen.«

Sestre so odkrile tudi zvežček, ki mu je služil za posebno spraševanje vesti in nadzorstvo nad samim seboj. Poleg datuma je vpisal svetnike, ki jih je tisti dan posebno častil, in angele varuhe. S križci, črticami in pikami je zaznamoval krepostna dejanja, premagovanja pa pomankljivosti in napake. Tak način zapisovanja je Gnidovec obdržal do zadnjega.

5. marca 1923 je postal ravnatelj redovnega semenišča v Grobljah. Popolnoma se je posvetil vzgoji novincev. Celo na sprehodih je pazil, da so se pogovarjali le o duhovnih stvareh. Predvsem pa je vplivala njegova osebnost, njegov zgled. Na obrazu in kretnjah se mu je videlo, da neprestano živi v zavesti božje pričujočnosti. Njegovo bogato notranje življenje je močno vplivalo na redovne brate. Še 1. 1965 je iz Francije pisal br. Jožef Verlič: »Od takrat je minilo že 40 let in jaz živim še vedno v mislih na tega božjega moža. Njegova slika je na mizi moje sobe. V vseh svojih potrebah se mu priporočam, kakor da je že razglašen po sv. Cerkvi za blaženega. Prepričan sem, da je pri Bogu velik služabnik božji.« Novinci so si prizadevali, da bi svojega ravnatelja posnemali. Njegov zgled je kazal zatajevanje, post, tihoto, pobožnost. Glavna vaja njegovega duhovnega življenja in poglavitni vir veselja in zadovoljnosti pa je bila misel na Boga.

Novinci so mnogo govorili o ravnatelju, tudi potem, ko je odšel od njih. Tako so pripovedovali tudi br. Alojziju Dovjaku, izučenemu kovaču, ki je v misijonišče vstopil po Gnidovčevem odhodu. Tedaj je ta obiskal Groblje na povratku iz Rima v Prizren. Br. Dovjak je bil po obisku ves iz sebe in ponavljal: »Vse, vse sem videl. Vse razumem, kar ste mi prej pripovedovali: ponižnost, gorečnost, miren značaj, vesel in resen, potopljen v Boga. Sedaj vse verjamem, kar ste mi poprej pripovedovali. O, srečen sem, da sem to videl.«

Nektoč neki brat ni prišel k semeniški vaji. Ravnatelj Gnidovec ga je prihodnjič vprašal, zakaj ga ni bilo. Odgovoril je: »Bil sem na polju. Spravljali smo fižol.« (Delal je s hlapci, ki niso bili vezani na semeniške vaje). Gnidovec mu je dejal: »Naj bo to zadnjič. Prihodnjič morate takoj zapustiti vsako delo na polju ali kjerkoli in se udeležiti semeniške vaje. To je sedaj za vas najbolj važno. To je sedaj vaša prva dolžnost. Tudi če bi na polju segnil ves fižol, ne bi bili vi krivi.«

Drugič je bratom pripovedoval: »Bil sem na vrtu. Neki naš misijonski brat je šel mimo kapele pod okni, ki gledajo na vrt, in ni dal nobenega znaka, da gre mimo živega Jezusa v tabernaklju. Ni se odkril. Ne rečem, da ni pokleknil, ker je bil pač zunaj. A nič hudega ne bi bilo, če bi tudi pokleknil – samoten popotnik pred samotnim Jezusom. Niti odkril se ni. Šel je mimo, kakor da bi nič ne mislil na tistega, ki je smisel našega življenja. Malo zatem je šel mimo mene. Mislil je pač, da sem jaz in da je šel mimo mene – in takoj se je odkril. Nalašč rečem: Mislil je, da sem jaz. Ali sem bil jaz ali nisem bil, bi mogel z nekega stališča tudi dvomiti, zakaj oči se morejo varati.«

Kot spovednik je bil kratek, moški. Tako pripoveduje br. Verlič, kateremu je bil duhovni vodnik. Ob preobleki mu je Gnidovec izročil listek s temi navodili: “1. Ne bom govoril o sebi, ne o dogodkih svojega življenja. 2. V vseh okoliščinah hočem zaupati svojim predstojnikom. 3. V vsaki neprijetnosti bom ponavljal: Moj Jezus, vse zate, v pokoro za moje grehe.”

V kvatrnih dneh in v postu je ravnatelj še posebno priporočal, naj žive s trpečim Jezusom in premišljajo njegovo trpljenje. Učil je: »Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji, ne brez dobrega namena delati v božjo čast ali pa morda z nevoljo do sobrata. Ne tako. Delajte z duhom vere. Vedite, nismo prišli v samostan, da bi samo delali. Prišli smo, da se posvetimo in da bi se lažje zveličali.«

Kot duhovne ljudi je brate opominjal, naj duhovnost in premagovanje odsevata iz vsega vedenja. »Nikoli ne smete devati roke v žep, tudi če bi vas zeblo. To ni dostojno za vaš sveti poklic. Nikoli vas ne smem videti z rokami v žepih, še manj pa zunanji ljudje. V sveti obleki ne smete nikdar teči. To ni dovoljeno. To omadežuje vaš sveti poklic. V božjem spremstvu hodimo in tega se moramo zmerom zavedati. Vsem moramo dajati dober zgled.«

Poudarjal je, kako morajo spoštovati angele varuhe in jim biti hvaležni. Za njihov dan je o njih trikrat govoril: prejšnji večer na duhovnih vajah, potem je na praznik o njih pridigal v cerkvi, popoldne pa govoril o njih v semenišču.

Navajal je k dejavni ljubezni. Posebej je opozarjal na dolžnost do tistega, ki se nam priporoča v molitev: »O, ne preslišite njegovega glasu. Vedite, da vas potrebuje, da je zelo zelo potreben božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnite svojo dolžnost. Bodite zvesti. V notranjost sobrata ne vidite. A on kliče na pomoč iz globine svoje duše.« Skoro vsako nedeljo je Gnidovec pridigal v grobeljski cerkvi. Govore je jemal iz nedeljskih listov in naslovi so še ohranjeni v tamkajšnji knjigi nedeljskih pridig. V njegovih govorih hi bilo slovesno donečih besed; tudi preprosti ljudje so vse lahko razumeli. Pravijo pa, da so še več kot besede povedale njegove oči, ves obraz, gibi rok in celega telesa. Čutilo se je, da hoče z vsem bitjem dokazati resničnost tega, kar govori.

V Grobljah se je Gnidovec oblačil v ponošeno in zakrpano obleko. Tudi obuvalo je bilo staro. Kadar je delal ha vrtu, je nosil velike, težke čevlje. Poleti je v prostih urah čistil pota, pozimi pa je v kleti cepil drva.

O imenovanju za škofa ni bratom nič omenil. Ko so bili zadnjikrat zbrani pri semeniških vajah, se ni od njih poslovil.

Povzetek 2. dela

Vestna mladostna priprava je iz Janžkovega Janeza napravila vzornega dušnega pastirja. Ker zase ni obdržal nič, je vse notranje bogastvo šlo zaupanim mu ljudem. Predvsem je na duše klical blagoslov z molitvami in odpovedjo, vodil jih je z zgledom in besedo v spovednici, na prižnici, v verskih društvih, šoli in drugih stikih. Posebno skrb je posvečal dušam v nevarnosti.

Po par letih dušnopastirskega požrtvovalnega dela je v klicu ljubljenega škofa začutil poziv na delo z mladino v okviru šolskega zavoda. S sebi lastno premočrtnostjo se je na novo nalogo pripravil na dunajski univerzi, da se ves posveti vodstvu prve popolnoma slovenske gimnazije. Po priporočilu 1. katoliškega shoda in po Jegličevih željah je vse zavodsko delo prepojil z verskim duhom; verski nagibi in vaje in celotna organizacija življenja v zavodih naj vse mlade sile gojencev usmerijo v duhovno rast in v študij. Spet so Gnidovčeve molitve in odpovedi klicale blagoslov na profesorje, dijake in na vse delo. Ravnatelj in rektor v eni osebi je reševal zavode v nevarni vojni dobi, tam nastanjene bolnike pa je vodil iz dušnih stisk in jim pripravljal srečno večnost.

Privedel je škofove zavode v novo državo, potem pa začul poklic k poglobitvi. Vključenje v Vincencijevo misijonsko družbo naj mu omogoči predanost kontemplativnemu življenju, pokorščini in uboštvu, s čimer prispeva redovnik neprecenljive in nenadomestljive sile za reševanje in posvečevanje duš.

Pogoj za posvečevanje drugih je lastno posvečenje. Gnidovec je v tem neprestano rastel. Po pravici je 1. 1904 – preden je stopil na čelo škofovim zavodom – priznal svojemu prijatelju od mladih nog g. Knavsu, da se bori samo še proti nepopolnostim.

 

image_pdfimage_print