O najmanjši, usodni japonski črki

33

Saj veste, kaj se vse dogaja pri selitvi, kaj vse lahko naenkrat izgine med selitvijo. Moj misijonski cekar je oguljen, tu in tam popravljen, z leti zmeraj manj trd – zlahka ga stisnete med druge predmete. In pozabite nanj. In na listke, ki jih vsebuje, nekatere že nečitljive. A tisti o najmanjši, usodni japonski črki je še zmeraj čitljiv. Na sredi listkove praznine stoji “n”. Vsi drugi japonski soglasniki nastopajo v spremstvu samoglasnikov a, e i. o, u: glas “n” pa lahko (in navadno) konča besedo iz japonskih zlogov sam po sebi. Skrivnost te možnosti je v tem, da zveni japonski končni “n” malce skozi nosno votlino, tako da v resnici ni le (menda od 12. stoletja naprej) osameli soglasnik.

Po tolikih letih na Japonskem o soglasniku “n” pišem brez obotavljanja. To pa ne velja za čas, ko sem listek označil z “n”. Marsikaj sem si bil takrat zapomnil, marsikaj sem v umljivih stavkih lahko povedal. Marsikje sem ga tudi polomil.

V predmestju, kjer sem stanoval, so prijazni japonski sosedje opazili, da si perem perilo pod kuhinjsko vodno cevjo. Nekega meglenega zimskega jutra so me na cesti ustavili:

»Dobro novico imamo za Vas.«

Do tedaj sem se že tako navadil na vljudnost, da sem smehljaje sklonil glavo in priklonil zgornji del telesa, a ne pregloboko, ker nisem vedel za vsebino novice.

»Poznate most za pešce čez reko Ara?«

»Poznam.«

»Če nadaljujete pot čez most naravnost v mesto, pridete čez kakih deset minut do trgovine z velikim izveskom ‘Kuriningu’ (to je japonsko črkovana angleška beseda za Cleaning odnosno Dry cleaning). Ker je podjetje novo, je zelo poceni. Na svidenje!«

Še enkrat se priklonim, tokrat globlje. Z zamahom roke odidejo in megla nad reko jih pogoltne.

Japonci imajo radi moderne aparate, ki jim olajšajo življenje; menijo, da delo z rokami, če ni nujno, manjša uživanje življenja. Meni ga sicer ni manjšalo, a krajšalo mi je razpoložljivi čas. Vesel sem bil možnosti, da s hojo v mesto opravim kar nekaj stvari takorekoč brez odlašanja. Že prej sem slišal, da perilo, ki ga pere tovrstna pralnica, lepo diši po prejemu. Tega ne bi mogel trditi o svojem pranju, ker sem rabil “milo za vse potrebe”, kot so ga še dolgo po drugi svetovni vojski izdelovali in prodajali. Bilo je res za vse potrebe, a ni dišalo.

Kar se mi je bilo čez teden nabralo, sem vtaknil v lep zavojček. Lepa zunanja oprema je na Japonskem odločilna: po njej večkrat sodijo človeka. Megla se kar ni hotela dvigniti nad mostom, čeprav je imela na razpolago ostale dele tokijskega velemesta. Kakih dvajset minut sem rabil za čez most do stavbe z izveskom. Začuden berem pri vhodu s stopnicami: “Prosim, v drugo nadstropje”. Kot Amerikanci štejejo tudi Japonci vežo za prvo nadstropje. Mislim si: nova trgovina deluje na nov način.

Drugo nadstropje sestoji iz osvetljenih vrat in dolgega, temnega hodnika. Vstopim. V enem kotu sedi starejša žena in bere pred kupom revij na mizi. V drugem kotu sedi človek z berglami; zdi se, da spi ali dremlje naslonjen na steno. Udobni sedeži, ugotovim, ko se usedem in položim zavitek perila na kolena. Vsekakor nov način delovanja, si rečem. Ljudje lepo počakajo, da v najkrajšem času dobijo nazaj oprano perilo – ni jim treba dvakrat v mesto. Čudim se, da se z onstran vrat v trgovino ne čujejo stroji, tudi lahno brnenje ne. Tudi to pomeni napredek, ne podražitve; prijatelji so mi bili pohvalili zares nizko ceno. Še dva človeka vstopita: žena vodi moža, kot da ne vidi dobro.

Ura na steni zapoje devet (morda devet trideset, ne spomnim se več). Vrata notranje sobe se odpro in iz nje stopi belo oblečeno dekle. Nekaj začenja pobirati začenši v kotu. Potrdila za oddano perilo? Pozabil sem reči, da nas je vse prijazno in s poklonom pozdravila, ko je bila na pragu. Naj ji oddam zavojček perila, ko pride do mene? Ali ni varneje, da jo pozdravim angleško, ker mi še toliko japonskih življenjskih izrazov manjka? Zdaj je pred menoj.

»Good morning, Miss,« se ji nasmehnem. Moj zavojček perila je zdaj bolj viden na kolenih.

Tudi dekle se nasmehne: »You sick?«

Odkimam: »No, no!«

Ne vem, zakaj me potem sočutno pogleda in z roko pokaže proti notranji sobi: »Here kuriniku.«

Vstanem, se priklonim, skoro bi v zadregi spustil zavoj perila na tla.

»Thank you,« ji rečem, ona pa: »Bai, bai«, kar se je po vojski udomačilo (za angleški “bye-bye”) posebno, ko se poslavljamo od otrok.

Na cesti si še enkrat ogledam izvesek. Z debelimi črkami je natiskano “Kuriniku”, kar pomeni isto kot Clinique, Clinic. Spregledal sem, da med drugim “n” in drugim “k” ni še enega “n”.

Op. ur:
Čistilnica: クリーニング kuri-ningu
Klinika: クリニック kurinikku

 

Ne, prijatelji me niso hoteli varati. Mrzla megla je malce popustila, a je še zmeraj ležala na strehah. Grem naprej in zagledam velik rumen izvesek. Tu je trgovina v prvem nadstropju (pritličju, po naše), in med drugim “n” in drugim “k” je še en “n”. Ta “n” še danes ni v vsakem tovrstnem izvesku jasno viden.

Še danes od časa do časa perem perilo na roke. Telesno delo koristi možganom. Spominja me sv. Frančiška Ksaverija, ki je že na poti v Indijo pral svoje perilo na ladji. Lahko bi ga dal – kot namestnik portugalskega kralja – komu prati. Na kapitana je napravil ogromen vtis.

Kolikor se spominjam, je bil moj vtis na prijatelje, ki so mi bili svetovali pralnico, zmerno dober, ker sem jih bil poslušal.

O svojem vtisu z ozirom na tisto bolniško strežnico pa se še danes ne upam izreči. Nikoli več se nisva srečala.

image_pdfimage_print