8. avgust 2021 – 19. nedelja med letom

ELIJA JE HODIL V MOČI BOŽJE JEDI

41

(1Kr 19,4-8) TUKAJ

Edina osebnost, ki nastopa v nedeljskem odlomku iz Prve knjige kraljev, je prerok Elija. Pred dvema tednoma, na 17. nedeljo med letom, smo se že srečali z njegovim učencem Elizejem, za katerega poroča Sveto pismo, da je prejel dvojno mero Elijevih darov, kljub temu pa Elija ostaja tako v pojmovanju Svetega pisma kot judovske tradicije največji prerok za Mojzesom in največji heroj izraelske zgodovine. Za razumevanje kratkega nedeljskega odlomka pa je potreben natančnejši vpogled v zgodovinske prilike Elijevega življenja in delovanja.

Obe Knjigi kraljev spadata v judovskem seznamu svetopisemskih knjig skupaj z Jozuetovo, Sodniki in dvema Samuelovima knjigama med “zgodnje preroke” (nebì’im ri’šònìm). To nekoliko dvoumno oznako lahko razlagamo z dejstvom, da v teh knjigah nastopa cela vrsta Božjih mož in vidcev, ki jih je treba razlikovati od klasičnih prerokov, katerih oznanilo se je ohranilo v pisani besedi, ali tako imenovanih “poznih prerokov” (nebì’im àheronìm) od Amosa do Malahija (po časovnem redu). Od začetkov izraelskega preroštva, ki se uresničuje v osebnostih kot sta Samuel ali Natán (pa tudi dokaj drugih), nastopa v našem odlomku veličastna osebnost Elija, katerega goreča sled je ostala tja do Nove zaveze in poznega judaizma. Komur se to zdi preveč, naj pomisli, da Elijeva duhovna veličina odseva celo v jezikovni in slogovni vsebini poglavij, ki govore o njem in pripadajo višku hebrejske literature in so torej višji od Elizejevega cikla.

Pa kakor je vplivna prerokova podoba, tudi njo omejuje čas, v katerem je živel, kraj njegovega izvora, njegovo ime in Bog sam. Pojavil se je okrog polovice 9. stoletja pred Kr., v času samarijskega kralja Ahába (873-854) in njegovega naslednika sina Ahazjá (854-853), kateremu je napovedal skorajšnjo smrt. Ta dva kralja sta pripadala mogočni dinastiji severnega kraljestva Omridov, ki jo je ustanovil Ahábov oče Ómri. Sijaju te dinastije je dodala tudi poroka Ahába z Jezabélo, princeso iz mogočnega pomorskega mesta Tira. Kar je naredil Salomon iz Jeruzalema, je hotel narediti Aháb iz Samarije. Iz spoštovanja do svojega tasta kralja-duhovnika Etbaala je zgradil tempelj v čast feničanskemu božanstvu Baalu in s temm uvedel tudi kult boginje rastlinstva Ašére, ki je bil v bistvu kult rodovitnosti in je obstojal že davno, še preden so Izraelci zasedli kanaanska poljedelska območja, predvsem ravnino Šarón zapadno od Samarije in Jezreél (Esdrelón) med gorovjem Karmel in Genezareškim jezerom.

Elija je izhajal iz Tišbe v Gileádu, divjem in stepskem, malo naseljenem področju vzhodno od Jordana na robu sirsko-arabske puščave. Lahko si je predstavljati tega puščavnika, katerega stroga in poduhovljena vera v Jahvéja je bila pravo nasprotje robatih izrazov Baalovega kulta: pobožanstvenja naravnih sil, obredne prostitucije in orgijskih zamaknjenj. 

V nedeljskem odlomku ga najdemo na begu potem, ko si je nakopal kraljevo jezo z zmago nad Baalovimi duhovniki na Karmelu, ko se nebo ni zmenilo za njihovo daritev, Elijevo daritveno žival pa je použil ogenj z neba. Seveda je Elija po takratni navadi enostavno pobil vseh štiristo Baalovih duhovnikov, ki jih je iz Fenicije pripeljala kraljica Jezabéla – Feničanka. Poudarek odlomka je na njegovem brezizhodnem položaju v puščavi, kjer se znajde brez hrane in vode in tako rekoč obupa, češ naj Bog vzame moje življenje. Nakar ga angel opozori na čudežno najdbo preprostega, na soncu pečenega hlebčka kruha in vrča vode. To se ponovi še enkrat, nato pa pisec dodaja, da je Elija hodil v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeb. Pod Horebom Sveto pismo razume Sinaj, torej kraj, kjer je bila sklenjena zaveza med Bogom in ljudstvom pod Mojzesovim vodstvom. Da je hrana zadoščala za več kot mesec dni je seveda  simbol Božje podpore služabniku na poti od Karmela do Horeba, od kraja zmage nad malikom do kraja zaveze: to je prehodno razdobje.

Táko prehodno razdobje je tudi v vsakem človeku: smo med Karmelom in Horebom, v prehodnem času, kjer najdemo Boga v njegovih darovih  na poti do Horeba – našega končnega cilja. Prav tako je v prehodnem obdobju naš narod, ko politični “Baalovi duhovniki” cedijo sline, plešejo in norijo okrog “modernega Baala” (denarja in oblasti). Moliti in prositi moramo, da bi jih Bog zavrnil, da bomo lahko z zadoščenjem gledali, kako odhajajo na smetišče zgodovine.

image_pdfimage_print