25. julij 2021 – 17. nedelja med letom (Krištofova nedelja)

NA GOSPODOVO ZAPOVED JE ZA VSE DOVOLJ JEDI

6

(2Kr 4,42-44) TUKAJ

Kratka čudežna zgodba iz starozaveznega berila o pomnožitvi kruha pod prerokom Elizejem je bila seveda izbrana zaradi evangeljskega poročila o Jezusovi pomnožitvi kruha, ne daje nam pa veličastne slike preroške dejavnosti v stari zavezi. Vsebina te zgodbe bi gotovo lahko služila za bleščeč opis osebnosti in dejanja preroka Elizeja, toda pisec se je omejil na opis maloštevilnih bistvenih potez nekega izjemnega dogodka, ki ga oznanja skoraj hladno. Tako nastane vtis, da gre za nek dogodek iz Elizejevega življenja, ki je opisan mimogrede in ga ni mogoče primerjati z bolj natančnimi in razvitimi pripovedmi o istem preroku. Podoba tega preroka vstane živahno močjo iz zgodb v tistem delu Druge knjige kraljev, ki ga imenujemo Elizejev ciklus. Kljub legendarni obarvanosti je jasno videti tisti del glavne dejavnosti, ki jo je kot nabi (človek, ki govori v imenu drugega, torej Boga) razvil v vojski proti Aramejcem, ko se je poslužil celo svoje čudodelne moči, da je preprečil ropanje na izraelskem ozemlju. Vplival je tudi na dogodke v Damasku, ki so postavili na prestol Hazaéla, kar je zanj pomenilo strašno osebno stisko, saj je moral kljub ljubezni do svojega ljudstva potrditi bodočega izraelskega nasprotnika v njegovih divjih vojaških pohodih proti severnemu kraljestvu (8,7-15). V naši zgodbi ni nič o tem. Prav tako ni nič v pripovedi o revoluciji, ki jo je sprožil proti Ahábu in s tem uničil dinastijo Omridov, ki so bili naklonjeni Baalu, ter postavil Jehúja za kralja (9,1-10). Naša zgodba nima mesta tudi med čudežnimi zgodbami, na primer ozdravljenju vojaškega poveljnika arámske vojske Naamana (5,1-19) ali obuditvi od mrtvih Šunémkinega sina (4,18-37).

Ima pa naš suhoparni odlomek neko važnost, ki je ne dosega noben drug odlomek iz Elizejevega cikla. Pisca ne zanima kruh, ampak Jahvéjeva beseda in podoba preroka, dejavnost Boga v njegovem poslancu. Starozavezni odlomek in Jezsova pomnožitev kruha (posebno Janezova pripoved) imata skupne točke. Elizej je skupaj s svojimi učenci, Jezus je skupaj s svojimi učenci. Obema čudodelcema je predstavljena hrana, ki je na razpolago. Pri obeh je to ječmenov kruh in dodatek (pri Elizeju novo žito, pri Jezusu ribe). Oba čudodelca ukažeta deliti hrano. Razlika med količino hrane in številom lačnih izzove ugovarjanje (pri Elizeju učenec, pri Jezusu apostol). Nobeden od čudodelcev se ne briga za ugovor. Oba ukažeta začeti delitev hrane. Oba poudarita Božjo pomoč (Elizej s prerokbo odrešenja, Jezus z dvigom oči v nebo). Jed je razdeljena v obeh primerih. Ljudje jedo v obeh primerih in se nasitijo, saj so tukaj ostanki. Zamolčano je, kako je bila pomnožena hrana. Primerjava pokaže, da ne gre za suženjsko kopiranje, saj so tudi razlike: pri Elizeju na primer ljudje ne reagirajo na čudež, Jezusa pa hočejo napraviti za kralja. Vzporednica je jasna, čeprav so sorazmerja med udeleženci in količino hrane različna.

Ječmenov kruh je bil hrana ubogih, taka je tudi Elizejeva in Jezusova druščina, taki so tudi tisti, ki jih je nasitil eden in drugi. Bog poskrbi torej tudi za tiste, ki jih bogati zaničujejo, to pa zahteva hvaležnost.

In za danes? Božja pota so nedoumljiva, tudi pot, kako je poskrbel za sedanjo vlado, ki skrbi za vse, ne le z lastne žepe, pa naj gre za imetje ali oblast. Hvaležni moramo biti zanjo in jo podpirati z molitvijo.

image_pdfimage_print