Priče trpljenja Gospodovega

Giovanni Papini

179

Cirenejec

1

Simon iz Cirene je komaj dobro pustil za seboj efraimska vrata, da bi prišel spet v Jeruzalem in se vrnil domov, ko je na cestnem ovinku zadel na strahotni sprevod treh na smrt obsojenih, ki se je tisti dan pred Veliko nočjo vil na Golgoto.

Če bi ga bil mogel od daleč zagledati ali zaslutiti, bi bil Cirenejec ušel temu strašnemu srečanju. Bil je kmečki človek trdega dela, prej podvržen strahu ko radovednosti. Zato mu niso bile pri srcu gneče in zmešnjave, kjer je laže zgubiti ko zaslužiti. Zlasti je prizanašal svojim očem z vsem, kar bi ga moglo spominjati na smrt. Ko je potem videl, da so na čelu sprevoda rimski vojaki peš in na konju, se je še bolj vznemiril. Ne, ker bi sovražil Rimljane – saj ni utegnil nikogar sovražiti, in pa – nekdo vendarle mora biti gospodar –, marveč že po čudi in po prepričanju ni hotel imeti nikdar posla ne z oblastjo ne s sodnijo ne z vojsko. Bil je preprost človek, siromašen in truden kmetič, Jud majhnih zahtev in mlačnih strasti: hotel je imeti mir v svojem kotičku, živeti in pustiti drugim, naj žive. Strah ga je bilo sodnij in orožja, ker je že po čudi vedel, da se ne z enim ne z drugim ne bi znal braniti.

A tega nesrečnega dne se ni mogel umakniti. Sprevod je stal: eden obsojencev se je bil nezavesten zgrudil na tla, ker ni več zmogel težkega križa. Vojaki so rohneli in kleli. Simon, ki ni mogel iti mimo te množice, se je ustavil ob podbojih najbližje hiše in se trudil, da se ne bi preveč kazal, v srcu pa je godrnjal nad onim nesrečnikom, ki je bil vzrok tega zastoja in zamude. Toda rimski stotnik, ki se je oziral okoli, ga je zapazil. Ko je videl, da je Simon krepak pa boječ, ga je z roko in glasom poklical k sebi. Sprva se je Simon naredil, ko da besede ne veljajo njemu, in je obrnil oči drugam. Toda že je stopil do njega vojak:

»Kmet, kaj si gluh?«

Prijel ga je za roko in ga povedel k obsojencu, ki je brez moči ležal na tleh.

»Naloži si ta križ,« je zavpil stotnik.

Simon je vedel, da se takemu povelju nikakor ni mogoče odtegniti. Nerad, proti svoji volji, godrnjaje od nezadovoljstva si je Simon nadel na rame mučilo in stopil naprej, da bi bilo jeze in truda prej konec. Ni se zmenil, da bi pogledal obsojenca, čigar mesto je nekako zavzemal. Le mimogrede je videl razbičano telo in obraz, ki je bil moker od potu, pomešanega s krvavimi curki. Simon ni mogel prenesti krvi in je takoj umaknil pogled ter mirno odkorakal dalje.

Križ je bil ko svinec, toda Cirenejec je imel ramena ko mezeg in noge ko borec. In medtem, ko se je vračal proti efraimskim vratom po poti, ki jo je bil že prešel, je mislil na svoje križe. Ni bil zadovoljen. Na njegovi krpi polja na pol poti med Jeruzalemom in Neftoo je bilo še mnogo dela: voda je bila pičla, vodnjak poškodovan in miši so v ječmenu naredile dosti škode. Pa bil je dan pred Veliko nočjo in Mikal, njegova žena, mu je priporočala, naj se kmalu vrne domov. Zdaj je vedel po skušnji dolgih let, kakšno zmerjanje in očitke bo moral prenesti za to zamudo. Pa še iz drugega razloga je bil odšel prej zdoma: to jutro bi se bil moral oglasiti pri starem Eliezerju, ki mu je bil dolžan nekaj siklov. Že mesece in mesece je obljubljal, da mu jih bo vrnil, pa je zmeraj imel kake druge hujše potrebe. Simon je ta denar nujno potreboval pred Veliko nočjo in s strahom si je mislil, kako bi ga sprejela žena, če bi se tudi ta dan vrnil praznih rok.

Imel pa je še drugi razlog, da bi se moral to jutro hitro vrniti. Ta razlog je bil celo najvažnejši in prvi. Njegovega starejšega sinčka Aleksandra je že več dni mučila mrzlica, ki je popuščala le za kratek čas ob zori, in ga je bila tako zdelala, da je bil ko cunja. Simon je bil Mikali obljubil, da bo že kako prinesel domov črno kokoš, ki je najzanesljivejše zdravilo zoper povračljivo mrzlico, če jo preparaš nakrižem in jo držiš nad bolnikovo golo glavo. A na deželi se mu je ni posrečilo najti in zdaj ne bo več utegnil, da bi jo iskal po mestu.

Simona so morile te mučne misli in je hitro korakal pod veliko težo križa, pa je skoraj niti čutil ni, tako je želel, da bi čimprej prišel na morišče. Na uho so mu prihajali koraki in glasovi moških, mrmranje in ihtenje žena, a ni se mu ljubilo obrniti in še manj, da bi bil povprašal kaj o obsojencih. Od nekaj starcev, ki so gledali sprevod, je slišal, da gre za roparje in ni iskal drugih pojasnil.

Simon je bil pred nekaj leti prišel iz rodne Cirene v Jeruzalem zaradi dediščine. V svetem mestu ni poznal skoraj nikogar in tudi se ni brigal, da bi sklepal nova znanstva, še manj pa se je vtikal v javne zadeve. Polje in hiša sta mu bila življenje in nikogar ni ljubil razen otrok.

Zato ni nič vedel, kaj se je bilo zgodilo one dni. Obsojenci so bili po njegovem navadni zločinci. Malo je bil jezen na najslabotnejšega, na tistega, ki ga je bil pripravil do zamude, toda ni ga zasovražil. Čez nekaj ur, je mislil sam pri sebi, bo nesrečnik z mukami in smrtjo plačal tudi ta, poslednji svoj greh.

Naposled so dospeli na planoto vrh Golgote. Krog in krog se je bila že nabrala glasna tolpa. Simon je položil križ na tla, in ne da bi bil vprašal za dovoljenje ali koga pozdravil, je izbral trenutek, ko so mu vojaki obračali hrbet, se izmuznil iz gruč in iz gneče, bežečih korakov spet prestopil efraimska vrata in se skril v praznem Jeruzalemu. V njegovi glavi, glavi dobričine, ki se je žrtvoval, so se mešale štiri glavne podobe: črna kokoš zoper mrzlico, Eliezerjevi srebrniki, vročični sinček, ki se mu blede, in razjarjena žena.

Na katero stran se naj obme? Zdaj je bilo že pozno in bil je truden; razbolela in natisnjena desna rama ga je močno dajala. Ljubezen do Aleksandra je premagala strah pred Mikaljo, premagala je želja, da bi vedel, kako je sinčku, da bi ga videl, da bi storil kaj zanj. Prišel je na svojo pot, se približal domu. Na vratih je prežala žena – kakor je vedel, še preden jo je videl – ter ga mrko merila z očmi.

Ubogi Simon je spoznal, da ga nihče ne reši pred nevihto, ki so jo naznanjali bliski iz Mikalinih oči. Bila je razsodna in ljubeča ženska, pripravljena trpeti in se zničiti za moža ter otroke, toda kljub temu je bila vročekrvna in torej vedno pripravljena, da se razvname in začne žvrgoleti. Simon je bil pripravljen na nevihto in je le še upal, da jo prehiti s katerim tistih opravičenj, ki zavežejo tudi najhujši jezik.

Stopil je pred ženo, in še preden je mogla odpreti usta, ji je ljubeznivo položil roko na ramo – eno od rok, ki so držale in stiskale Jezusu usojeni les. Tedaj se je zgodil čudež, nepričakovano čudo. Mikal je pogledala moža v oči in se takoj raznežila. In namesto da bi ga bila obsula z očitki, kakor je menila storiti trenutek prej, je rekla Simonu z glasom iz mirnih dni:

»Kako je? Si truden? Stopi brž v hišo. Našemu Aleksandru je še vedno slabo.«

Simon je bil osupel od začudenja in ni si vedel razložiti nenavadne in nepričakovane spremembe. A ljubezen do sina ga je brž spravila od te uganke. Stopil je v hišo in stekel v Aleksandrovo sobo.

Deček je polnag ležal na nizki posteljici in zdelo se je, da spi. Globoko je sopel, obraz mu je bil vlažen in poln vznemirljivih senc: očnice, nosnice, spačena lica, žalostne gube ustnic – vse same sence. Ob njem je sedel na tleh bratec Ruf.

Kakor hitro je bolnik v mrzlici zaslišal, da je stopil v sobo oče, je odprl oči in ga pogledal z izrazom brezmejnega, tesnobnega upanja. Ti si moj oče in si močan, se je zdelo, da govore te oči, ti si mi dal življenje in me boš iztrgal smrti iz rok.

Simon se je prav tiho približal postelji in dolgo gledal sinčka. Mikal je rekla:

»Si prinesel črno kokoš?«

»Nisem je dobil, nisem utegnil, da bi jo iskal. Kasneje ti bom vse povedal.«

Aleksander, ki je onemogel v tistih cunjah, prepojenih z znojem, težko dihal, se je skušal dvigniti in Simon mu je takoj pomogel. Otrok mu je položil mršavo roko na desno ramo – na tisto razbolelo ramo, ki je držala težo Kristusovega križa – in se skušal spraviti pokonci. Toda bil je prešibek in ta opora mu ni bila dovolj. Tedaj ga je oče objel z obema rokama, ga stisnil na prsi, dvignil shujšano telesce z materinsko skrbjo in ga popravil, da je mogel sedeti na postelji.

»Ne zapuščaj me,« je šepetal Aleksander.

Tesno je objel očeta in mu držal suhe roke na ramah. Ta dotik na rami, ki je bila otrpla od križevega debla, je bil Simonu malo neprijeten, vendar ni imel poguma, da bi bil šel od sina, niti da bi se rešil njegovega tesnega objema.

Zdelo se je, da je Aleksandru neskončno prijetno, ko se čuti tako združenega z očetom: zdelo se mu je, da spet prihaja k moči, da mu je vsak trenutek bolje, da je ves drugi.

Mikal je od strani ljubeznivo gledala, kako se objemata oče in sin. Ni bilo več slišati dečkovega napornega dihanja: z glavo na Simonovi rami je mali bolnik polagoma zaspal. Da ga ne bi zdramil, je Simon z ljubečo potrpežljivostjo prenašal neprijetnost, ki jo je drobcena teža prizadevala njegovi razboleli rami. Tako sta bila združena precej časa. Nenadoma pa se je Aleksander prebudil in bil je videti ves drugi. Oči so mu bile skoraj jasne in potenje je jenjalo.

Mikal je planila k otroku, ga tipala po čelu in licih, mu trepljala po prsih in po ramah.

»Simon!« je zavpila mati. »Simon! Naš Aleksander je ozdravel! Ne poti se več, ni več vroč! Zahvaljen bodi Najvišji!«

Ubožica se je na pol smejala v začudenju, na pol jokala od veselja in ni vedela več, kaj naj stori. Zdaj je božala obraz osuplega moža, zdaj je poljubljala ozdravelega otroka. Strašna mrzlica, ki je trajala skoraj dva tedna in se je upirala vsem naravnim in čarnim lekom, ki bi bila skoraj uničila in ugrabila njenega prvorojenca, je bila zdaj ozdravljena in premagana v nekaj trenutkih. Simon je s samim dotikom roke in rame vrnil življenje umirajočemu.

image_pdfimage_print