Družina 29. – Obljube otrokom

15

Danes je močna Gospodova beseda: »Gorje svetu zaradi pohujšanj!« Jezus je realist in pravi: »Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.« Preden začnem ta pouk, bi vas rad prosil v imenu Cerkve za odpuščanje vseh pohujšanj, ki so se zadnje čase zgodila tako v Rimu kot v Vatikanu. Odpustite mi!

Danes bomo razmišljali o zelo važnem predmetu: o obljubah, ki jih dajemo otrokom. Ne govorim o obljubah, ki jih izrečemo tu in tam med dnevom, da bi jih zadovoljili, da bi bili mirni (morda s kakim nedožnim trikom: dm ti bonbon in podobne obljube …), da bi jih pripravili do tega, da bi se zavzeli za šolo ali da bi se odrekli kaki kaprici. Govorim o drugih obljubah, o bolj važnih obljubah, ki so odločilne za njihova pričakovanja spričo življenja, za njihovo zaupanje do človeških bitij, za njihovo sposobnost, da bi razumeli Božje ime kot blagoslov. To so obljube, ki jim jih dajemo.

Odrasli smo pripravljeni govoriti o otrocih kot o obljubi življenja. Vsi pravimo: otroci so obljuba življenja. Smo tudi zlahka ganjeni govoreč mladim, da so naša bodočnost, kar je res. Pa se včasih sprašujem, če smo enako resni z njihovo bodočnostjo, z bodočnostjo otrok, z bodočnostjo mladih! Pogosto bi si morali zastaviti tole vprašanje: koliko smo pošteni pri obljubah, ki jih dajemo otrokom, ki jih spravljamo na svet? Spravljamo jih na svet in to je obljuba; kaj jim pravzaprav obljubljamo?

Sprejemanje in skrb, bližina in pozornost, zaupanje in upanje so tolike temeljne obljube, ki jih je mogoče povzeti v eno sámo: ljubezen. Obljubljamo. ljubezen, to je ljubezen, ki se izraža v sprejemanju, v skrbi, v bližini, v pozornosti, v zaupanju in v upanju, toda vélika obljuba je ljubezen. To je najpravilnejši način kako sprejeti človeško bitje, ki prihaja na svetin vsi se ga naučimo, še preden se tega zavedamo. Meni je tako všeč, ko vidim očete in mame, ki mi prinašajo majhnega otroka, ko grem med vami, in vprašam: »Koliko je star?« – »Tri tedne, štiri tedne … prosim za Gospodov blagoslov.« Tudi to se imenuje ljubezen. Ljubezen je obljuba, ki jo mož in žena dasta vsakemu otroku: odkar je spočet v mislih. Otroci prihajajo na svet in pričakujejo, da bodo dobili potrdilo te obljube: to pričakujejo v celoti, zaupljivo in nezaščiteno. Dovolj jih je pogledati: v vseh rasah, v vseh kulturah, v vseh življenjskih pogojih! Kadar se zgodi nasprotno, otroke rani “pohujšanje”, neznosno pohujšanje, toliko hujše, saj nimajo sredstva, da bi ga razvozlali. Ne morejo razumeti, kaj se dogaja. Bog bedi nad to obljubo od prvega trenutka dalje. Se spomnite, kaj pravi Jezus? Angeli in otroci odsevajo Božji pogled in Bog nikoli ne izgubi otrok izpred oči (prim. Mt,18,10). Gorje onim, ki izdajo njihovo zaupanje, gorje! Njihova zaupljiva prepustitev naši obljubi nas obvezuje od prvega trenutka, nas sodi.

Še nekaj bi rad dodal, sicer z veliko obzirnostjo do vseh, ampak čisto naravnost. Njihovo neprisiljeno zaupanje v Boga ne bi smelo biti nikoli ranjeno, predvsem kadar pride do tega zaradi domneve (bolj ali manj nezavedne), da smo mi namesto Njega. Nežen in skrivnosten odnos Boga z otrokovo dušo ne bi smel biti nikoli onečaščen. To je resničen odnos, ki ga Bog hoče in ga varuje. Otrok je od rojstva pripravljen čutiti se ljubljen od Boga. Čim je otrok sposoben čutiti, da je ljubljen sam po sebi, čuti tudi, da je nek Bog, ki ljubi otroke.

Komaj rojeni otroci začenjajo sprejemati skupaj s hrano in oskrbo tudi potrdilo duovnih svojstev ljubezni. Dejanja ljubezni gredo preko daru osebnega imena, deležnosti jezika, namena pogledov, svetlobe smehljajev. Tako se uče, da lepota vezi med človeškimi bitji meri na našo dušo, išče našo svobodo, sprejema različnost drugega, ga prepoznava in spoštuje kot sogovornika. Še en čudež, še ena obljuba: mi – oče in mama – se ti darujemo, da bi tebe darovali tebi samemu! In to je ljubezen, ki prinaša iskro Božje ljubezni. Toda vi, očetje in mame, imate to Božjo iskro, ki jo dajete otrokom. Vi ste orodje Božje ljubezni in to je nekaj prelepega!

Samo če gledamo otroke z Jezusovimi očmi, lahko zares razumemo v kakšnem smislu branimo človeštvo z obrambo družine! Vidik otrok je vidik Sinu Božjega. Cerkev sama s krstom daje otrokom velike obljube, s katerimi obvezuje starše in krščansko skupnost. Sveta Božja Mati – po kateri je Sin Božji prišel k nam ljubljen in rojen kot otrok – naj narredi Cerkev sposobno iti po poti njenega materinstva in njene vere. In sveti Jožef – pravični mož, ki ga je sprejel in varoval s pogumnim spoštovanjem Božjega blagoslova in obljube – naj vse naredi sposobne in vredne gostiti Jezusa v vsakem otroku, ki ga Bog pošlje na svet.

image_pdfimage_print