18. julij 2021 – 16. nedelja med letom

Bog pošilja prave pastirje

39

(Jer 23,1-6) TUKAJ

V starozaveznem berilu se na šestnajsto nedeljo med letom srečujemo s prerokom Jeremijo. Jeremija je bil iz duhovniške družine, po rodu iz Anatóta, mesteca blizu Jeruzalema. Za preroka je bil poklican, kot sam pravi: »v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja,« (1,2), torej leta 626 pred Kr., ko je bil še “deček” (1,6), potemtakem je bil rojen med leti 650-645 pred Kr. Jeremijevo preroško sporočilo je bila namenjeno najprej samo prebivalcem uničenega severnega kraljestva (Samarija) leta 722/721 pred Kr., katerega prebivalci so bili delno odvedeni v izgnanstvo pod asirskim kraljem Sargonom II. Šele kasneje se obrača tudi na babilonske izgnance po padcu Jeruzalema leta 586 pred Kr., saj so medtem Babilonci zavzeli Asirijo in je njena prestolnica Ninive padla leta 612. Jeremija je torej doživljal verjetno najbolj dramatično razdobje izvoljenega ljudstva, padec “Izraela” (Samarija) in “Juda” (Jeruzalem), saj ga je po letu 587 pred Kr. (tik pred dokončnim padcem Jeruzalema) politična stranka, ki se je hotela izseliti, proti njegovi volji odvedla s seboj v Egipt, kjer se za njim izgubi vsaka sled in je neznano tudi leto njegove smrti.

Nedeljsko berilo je iz tistega dela Jeremijeve knjige, ki mu dajemo neuradni naslov “Opomini kraljevi hiši”. V njem je najprej splošen klic k spreobrnjenju, sledijo pa izreki proti posameznim kraljem: Joaházu, z drugim imenom Šalúm, ki ni vladal niti celo leto 609 pred Kr., Jojakímu, z drugim imenom Eliakím (vladal 609-598), po splošnem izreku proti prestolnici Jeruzalem pa sledi izrek proti Jojahínu, z drugim imenom Jehoníja (vladal 598-597), temu pa sledi naš nedeljski odlomek, kjer ime kralja sicer ni omenjeno, iz vseh okoliščin pa je jasno, da gre za Sedekíja, z drugim imenom Mataníja (vladal 597-587). Sedekíja je bil nečak svojega predhodnika Jojahína, ki je bil kot ujetnik odveden v Babilonijo. Babilonski kralj Nebukadnézar II. je Sedekíja posadil na jeruzalemski prestol in mu spremenil ime iz orginalnega Mataníja v Sedekíja kot znamenje svoje nadvlade nad Judovim (jeruzalemskim) kraljestvom. Mnogi Izraelci ga niso priznavali kot legitimnega vladarja, ki jim ga je vsilila Babilonija. Ker je povrhu pripadal še mlajši veji kraljeve rodbine, so gledali v njem samo regenta. Sedekíja je bil nedoločen in plašen. Hitro ja padel v roke svojim ministrom in dvornim odličnikom, ki so polagali vanj velika dinastična upanja in ga končno zrinili v upor proti babilonskemu kralju. V Jeremijevih očeh to ni bila samo politična neumnost, ampak tudi ravnanje proti Božji volji. Odlomek se začenja najprej s podobo slabih pastirjev, s katero se Bog pritožuje nad voditelji ljudstva, nato je grožnja tem pastirjem, sledi obljuba idealnega kralja, ki bo nekoč prišel iz Davidove rodovine, konča se pa z omembo novega razdobja odrešenja. Podobo pastirja, ki ne zapusti svoje črede, lahko razumemo kot Boga, ki ne zapusti svoje Cerkve. On sam jo je ustanovil, ji postavil voditelje, pastirje (apostole) in jo vodi z varno roko (učiteljstvo) na dobre pašnike (zakramenti). Težave, ki so vedno nastopale, bodo tudi v bodočnosti, služijo pa njenemu očiščenju.

Že večkrat smo lahko ugotovili, kako upravičen je stari latinski pregovor: Nil novi sub sole – Nič ni novega pod soncem. Politične neumnosti, kot so jih uganjali Izraelci, se ponavljajo skozi vso zgodovino pri nekaterih političnih strankah, tudi danes in pri nas. Kar poglejmo tiste, ki so se pred dobrim letom dni prestrašili odgovornosti in vrgli puško v koruzo, danes pa jim preveč nobeno nasilje, tudi grožnje smrtjo in dobesedno pljuvanje v obraz tistim, ki so za ljudi od vseh vlad, kar smo samostojni, res kaj storili. Saj vendar vemo, da so politično popolnoma nesposobni, da o njih morali sploh ne govorimo. Saj vendar vemo, da jim gre samo za denar, da bi lahko kradli naprej. In še se najdejo bedaki, ki jim ploskajo in jim dajejo svoje glasove. Ali bo res potreben kak “nebukadnezar” iz Bruslja, da nam bo on ukazoval, kdo naj nam vlada in diktiral zakone? Čas je, da se tega zavemo in vso levičarsko (ki pa to v resnici ni) srenjo pošljemo tja, kamor spada: ne na smetišče, ampak na gnojišče zgodovine. 

image_pdfimage_print