Esej o Sv. Duhu

179

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

III – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

B – Posredništvo Svetega Duha pri posvečevanju po zakramentih

nadaljevanje

2 – Poslanstvo vodstvenega sloja

Pri poslanstvu vodstvenega sloja gre za posvečene nositelje cerkvene službe, ki kakor Kristus, ki je bil Učitelj, Pastir in Duhovnik, izvršujejo svojo službo pri novem božjem ljudstvu s poučevanjem, z bogočastjem in z dušnopastirskem vodenjem. To so predvsem škofje in župniki, ki so pooblaščeni, da razna zakramentalna poslanstva predajajo vernikom.

V Novi zavezi se večkrat omenjajo ta stalna poslanstva. Na škofe se nanaša poslanstvo, ki ga je Jezus pred svojim vnebohodom poveril apostolom: “Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče … do skrajnih mej sveta” (Apd 1, 8). Sveti Pavel opozarja svojega učenca Timoteja: “Zato te opominjam, da znova razplameniš žar Božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok” (2 Tim 1, 6).

K tem bi lahko prišteli tudi misijonarje duhovnike. Sveti Luka namreč poroča, da so “v antiohijski Cerkvi bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom Niger, Lukij iz Cirene, Manaen … in Savel. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: ‘Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical. Nato so med postom in molitvijo položili nanje roke”. Pri obredu podeljevanja križa misijonarjem, ki ga “naj vodi škof’, ta z iztegnjenimi rokami moli takole: »Izlij v srca teh služabnikov Svetega Duha, da postanejo vsem vse in mnoge privedejo k tebi, Oče.«(1)

(1) Prim.Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 809-827

3 – Diakonsko poslanstvo

Kakor danes razlikujemo med splošnim, krstnim svečeništvom, in posebnim duhovniškim stanom, tako bi morali razlikovati med posebnim diakonskim ali pribočniškim stanom in splošnim diakonskim poslanstvom.

a – Izraz “diakon” se je še nedavno uporabljal za bližnjega pripravnika na duhovniški stan. Danes po Katekizmu katoliške Cerkve št. 1596, »pomeni posvečenega nositelja cerkvene službe za naloge služenja Cerkve. Diakoni ne prejmejo službenega duhovništva, pač pa jim posvečenje podeli pomembne naloge pri službi božje besede, bogoslužja, dušnopastirskega vodenja in del ljubezni do bližnjega – naloge, ki so jih dolžni spolnjevati pod pastoralno avtoriteto svojega škofa.«

Sv. Luka nam poroča, da so apostoli »sklicali množico učencev in rekli: ›Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo …‹ Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke« (Apd 6, 2-3.6). O sv. Filipu pa še posebej beremo, da gaje Duh navdihnil, daje nekega etiopskega dvorjana katehumena pripravljal na krst in mu razlagal Sveto pismo (Apd 8,26-39). To bi torej veljalo za poslanstvo posebnega, posvečenega diakona, ki spada k vodstvenemu sloju.

b – Sveto pismo pa pozna tudi celo vrsto splošnega diakonatskega poslanstva, ki bi ga lahko povezali s splošnim polaganjem rok pri birmi. Gre v glavnem za pouk v veri in za pomoč ubogim. O teh poslanstvih govori sveti Pavel (predvsem 1 Kor 12-14; Rim 12,6-8), in jim pripisuje posebne darove Svetega Duha, tako imenovane karizme,(2) dobesedno oblike božje milosti ali božje ljubezni v vernikih za graditev cerkvenih občestev (prim. 1 Kor 1,7; Rim 5,15; 12,6; 1 Pt 4,10), v katerih so mnogi hoteli videti samo neke izredne milosti, neke darove čudežnega udejstvovanja, ki pa jim je 2. vatikanski koncil znova povrnil vso prvotno vrednost in živo pomembnost. Takole se namreč izraža v 12. členu dogmatične konstitucije o Cerkvi: “Isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč ‘deleč’ svoje darove ‘slehernemu kakor hoče’ (1 Kor 12,11), razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, ‘karizme’, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve”. Prav tako v 3. členu Odloka o laiškem apostolatu: “Sveti Duh, ki po službi in zakramentih posvečuje božje ljudstvo, podeljuje vernikom za izvajanje tega apostolata tudi posebne darove” (prim. 1 Kor 12,7).

(2) Prim. Gotthold Hasenhüttl, Carisma. Principio fondamentale per l’ordinamento della Chiesa, Bologna 1973; Yves Congar OP, Credo nello Spirito Santo, 1, Brescia 1984, 49-54; Rudolf von Schnackenburg, Charisma und Institution in den Schriften des Neuen Testaments, v zborniku “Credo in Spiritum Sanctum” II. Vatikan 1983, 809-827; Ciril Sorč, Karizmatična razsežnost kristjanovega življenja, v “Bogoslovni vestnik” 58 (1998), 409-425; Duh življenja, str. 126-138.

V misijonskih krajih se večkrat zgodi, da misijonar duhovnik lahko obiskuje nekatere skupnosti le parkrat na leto in da ta občestva poverja tako imenovanim katehistom, da jih poučujejo, vodijo in obhajajo nekatere zakramentalne obrede, kakor na primer krst, bolniško maziljenje, juridični del poroke.(3) Že na zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru so škofje izrazili željo, »da bi tam, kjer se bo zdelo primerno, ustreznim katehistom podelili kanonično poslanstvo med javnim opravilom, da bodo v svoji službi pri ljudstvu v verskih vprašanjih uživali večjo veljavo.«(4) Če bo med tem javnim opravilom škof ali apostolski vikar molil s stegnjenimi rokami k Svetemu Duhu za stalno pomoč, bo to postalo znamenje posebnih milosti Svetega Duha.

(3) Prim. II. Vat. Koncil, Odlok o misijonski dejavnosti, št. 17.
(4) Omenjeni Odlok prav tam, ki povrhu še opominja hierarhijo: »Razen tega je treba tistim, ki se tej službi v celoti posvečajo, s pravično nagrado zagotoviti stanu primerno vzdrževanje in socialno zavarovanje.«

K tej kategoriji bi se lahko prištevale žene, o katerih govori sveti Pavel: diakonisa Febe (Rim 16, 1-2), “sodelavci” Priska in Akvila (v. 3-4), apostola Julia (v. 7)(5). Danes so njihove službe še posebej aktualne; v nekaterih krajih namreč zaradi pomanjkanja duhovnikov žene prevzemajo upravljanje župnij. Cerkveno pravo v kan. 230 § 3, ki govori na splošno o laikih, tudi njim dovoljuje, da opravljajo službo besede, vodijo liturgične molitve, krščujejo in obhajajo. Po Rimskem Obredniku smejo bolnikom prinašati sveto popotnico, opravljati pogrebne obrede, pripravljati katehumene na krst; Kongregacija za bogoslužje jim dovoljuje, da vodijo obhajanje nedeljskih slovesnosti bogoslužja Božje besede, da pridigajo pri mašah za otroke in da podeljujejo nekatere blagoslove(6). Tudi zanje velja, da bi jim lahko podelili kanonično poslanstvo. Sveti Duh jim gotovo ne odreka svoje pomoči.

(5) Prim Marco Adinolfi OFM, Il femminismo della Bibbia (Spicilegium Pont. Athen. Antoniani, 22), Roma 1981, str. 193-204.
(6) Prim. Korošak, Lo Spirito Santo e i sacramenti, str. 50-51. – Med drugim vodijo tudi majniške pobožnosti.

Če je misijonar prinašal veselo vest o odrešenju vsem narodom, jo je “prerok” izpričeval v samem občestvu vernikov (1 Kor 14,22). To danes vršijo vse Bogu posvečene osebe, kakor zatrjuje sedanji papež Janez Pavel II.: »Posvečeno življenje samo postaja po delovanju Svetega Duha, ki je vir vsake poklicanosti in sleherne karizme, poslanstvo, kakršno je bilo vse Jezusovo življenje … Posvečeno življenje ima preroško nalogo, da spominja na božji načrt z ljudmi in mu služi.«(7) Zato seje od prve krščanske Cerkve dalje izoblikoval slovesen obred, s katerim mladenke postanejo posvečene osebe, nadčasovno znamenje ljubezni Cerkve do Kristusa, eshatološka podoba nebeške neveste in prihodnjega življenja. »Voditelj obreda je krajevni škof,(8) ki device nagovori: “Sveti Duh, ki vas je prerodil v krstni kopeli in vaša telesa napravil za tempelj Najvišjega, vam danes po naši službi daje kras novega duhovnega maziljenja,« in nad njimi takole moli: »Prosimo vsemogočnega Boga, da […] pošlje obilico Svetega Duha na te služabnice.«(9) Isto velja za večne zaobljube redovnikov. Obred je lahko v stolnici, kjer naj somaševanje vodi škof in takole moli: »Gospod, podeli jim Duha svetosti, da bodo s tvojo pomočjo zvesto spolnjevali, kar so po tvoji milosti veselo obljubili.«(10)

(7) Janez Pavel II., Posvečeno življenje (Cerkveni dokumenti 65), Ljubljana 1996, št. 72-73.
(8) Rimski obrednik, Redovne zaobljube, Ljubljana 1976, 73-74.
(9) Prav tam, 79 in 81.
(10) Prav tam, 24 in 34.

Iz karizme učiteljev, med katerimi se poleg Barnaba omenjajo še Simeon, Lukij in Manaen (Apd 13,1), so se razvile šole katehistov že v Aleksandriji in Kartagini. Pri posebnem blagoslovu katehistov in katehistinj, ki ga podeli škof ali župnik in kjer se takoj na začetku poudari, da imajo »škofovo dovoljenje [in poslanstvo] za poučevanje verouka,« se moli, naj jim »Sveti Duh podari vse tiste darove, ki jih bodo pri svojem delu potrebovali.«(11)

(11) Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 211 in 214.

Z darovi žive ali pisane besede o modrosti in življenjskih izkušnjah (1 Kor 12,8), kakor sta jih v Stari zavezi imela avtorja Pregovorov in Pridigar, bi danes lahko povezali vse tiste, ki poučujejo in proučujejo Sveto Pismo (modrost je poznanje “postave”) ali teološke vede, za kar je prav tako potrebna misija in neprestana prošnja k Svetemu Duhu.(12)

(12) Prav tam, 217-221

Čut usmiljenja (Rim 12,8) je dan tistim, ki opravljajo dela telesnega in duhovnega usmiljenja.

Dar ozdravljanj (1 Kor 12,9) se ne nanaša samo na čudežna ozdravljanja, ampak tudi na skupine prostovoljcev, ki na primer obiskujejo kronične bolnike na njih domovih.

Sv. Pavel (Rim 12,8) omenja tudi pomoč, ki jo dobijo od Svetega Duha vsi, ki se bavijo z dobrodelnimi dejavnostmi, kakor na primer voditelji in člani škofijske ali župnijske Karitas.

V Stari zavezi (2 Mz 31) je govor tudi o laikih, ki se ukvarjajo s sakralno umetnostjo, ki so napolnjeni »z Božjim Duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo.«(13)

(13) Prim. Danilo Fürst, Poslanstvo in odgovornost arhitekture v službi sakralnega, v: “Cerkev v sedanjem svetu” 31 (1997), 256: »Poslanstvo […] arhitekture je osebna skromnost v resničnem oblikovanju prostora, v katerem valovi sproščena predanost vernikov in oblikovalcev v skupnem utripu pobožnosti z mašnikom […] Pri snovanju sakralne umetnosti je prisotna milost božja […], da realizira božjo hišo v veselje in radost pobožnosti vernikov;« Veselka Šorli Puc, Med tradicijo in moderno. Vitraji slikarja Staneta Kregarja, v “Zvon” (1999-1) 46: »[France] Stele jasnovidno opisuje funkcijo barve posameznih zvrsti: […] barva v oknih je simbol premišljujoče, v pobožno mistiko zamaknjene zbranosti.«

Novi obrednik blagoslovov omenja posebne Božje darove za organista,(14) ki jih gotovo prejme tudi zborovodja in komponist cerkvenih pesmi.

14) Rimski obrednik, Blagoslovi, Ljubljana 1989, 217.

image_pdfimage_print