Nekaj požirkov katekizma v pristaniški krčmi

14

Morski valovi oblivajo Japonsko celostni, dosledno in navdušeno. Izračunali so, da je obalna dolžina 2.796 kilometrov. Po vsej tej dolžini so raztresene pristaniške krčme. Z večjimi in majšimi presledki. Če se ne motim, dobiš v vsaki odlične sveže ribe – najraje imam surove – in vrsto pijač: menda vzbuja ljudem na ladjah slano morje posebno žejo. Prijatelj Japonec, ki ga zmeraj kličem z osebnim imenom gospod Takao, je strasten ribič. Od časa do časa najame ribiško ladjo in se z njo napoti na morje, eno ali več ur daleč od obale.Tam se menda zbirajo posebno okusne ribe.

Surova riba – sášimi

Požirkov katekizma v naslovu ne smete jemati dobesedno, tudi če bi pri tem mislili na najnovejši Priročnik katekizma; ta je veliko manjši od velikega, ki šteje 2.863 odlomkov. Japonske pristaniške krčme nimajo monopola nad čarovništvom; ne morejo spremeniti katekizma v – recimo – japonsko žganje, ki ga potem z majhnimi požirki – kot se na Japonskem spodobi – srkamo. Toda če že zdaj odkrijem, kako sva s prijateljem gospodom Takao požirala katekizem, ne boste brali naprej. In vendar je dogodek v mojem spominu tako svež kot ribe, ki sva jih tisti večer naročila. In večer je bil viharen, tako da prijatelj ni mogel na morje, kamor me je bil povabil. Cel dan me je bil peljal s svojim udobnim avtom po polotoku Izu, ki je kake tri avtomobilske ure od Tokia proti jugu. Večer naju je ustavil na obali, ki jo je – vštevši krčmo – dobro poznal. Še to moram dodati: gospod Takao je šintoist; skrivaj občuduje katoliško Cerkev.

Torej sediva ne ob katekizmu, ampak ob drobnih skodelicah japonskega žganja. Čakava na večerjo izbranih rib, ki sva jo naročila, se pravi, ki jo je on za naju naročil. Tudi jedilnik je bil absolutno na najini strani: hladna pomlad, ko so ribe bolj okusne kot poleti ali v strogi zimi. Iz kuhinje je prihajal nad vse opogumljajoč vonj. Le vihar je nekaj razburjalo: udarjal je po oknih in jih obmetaval s težkimi kapljami. Gospod Takao malce nagne glavo, kot da posluša treskanje zunaj okna:

•Upam, da so ladje dobro privezane,« reče. In potem: »Tole me spominja podobne viharne noči ne v pristanišču. ampak na morju.«.

Radovedno ga pogledam in moje oči ga prosijo, naj nadaljuje.

»Najel sem bil ladjo in bil je večer polne lune. Njena svetloba privablja določeno vrsto večjih rib. Naša ladja je bila moderno opremljena in precej dolga. Pet nas je bilo. ki smo jo najeli – za enega bi bila predraga. Vse smo imeli lepo pripravljeno. Hiteli smo na odprto morje v smeri otoka Osima. Naenkrat pridrvijo oblaki, ugasnejo luno in takoj zapiha močan veter. In veter postaja vse močnejši. Valovi postajajo višji. Naša ladja jih še zmeraj dobro reže. Grem – bolje rečeno, opotekam se po spolzki palubi – da potegnem na varno svoj prtljago, ki sem jo bil pustil na koncu ladje. V prtljagi sem imel trnke, da bi mi bili na razpolago. Vihar tako tuli, da se ne moremo slišati. Ko se nagnem nad prtljago, zatuli vihar posebno močno, izgubim ravnotežje in padem v morje. Držim se še hloda, ki štrli iz ladje. Zavpijem, a vihar odnese glas. Ladja se dviga in pada z valovi. Hlod je zaradi dežja spolzek. Bojim se, da ga dolgo ne bom mogel držati. Moč mišic mi pojema. Doma me bo zaman čakala mlada žena z najinim prvim otrokom, me prešine.«

Napolnim mu prazno skodelico. V dušku jo izpije.

»Vodo v ustih izpljunem proti nevidni, kruti, nečloveški Usodi. V tem trenutku pripluje k naši ladji še ena ribiška, močnejša kot naša, osvetljena z večjimi lučmi. Vidijo me visečega na hlodu, vržejo mi debelo vrv, z zadnjimi močmi se je oprimem in tako me potegnejo na krov.«

Spet napolnim skodelici, tokrat za oba, in dvignem svojo:

»Čestitam k rešitvi!« In potem rečem: »Uganite, komu še sem dvignil skodelico v čast?«

Začuden me pogleda.

»Krščanskemu Bogu, ki Vas je rešil. Mi kristjani smo prepričani, da očetovsko spremlja vse naše življenje. Za nas slepe Usode ni.«

Zazre se vame: »Zakaj pa je moral moj starejši brat umreti na otoku Saipan? Eno leto pred koncem druge svetovne vojske… Zakaj ga ni Bog obvaroval?«

Tudi jaz se zazrem v njegove oči: »Gospod Takao! Če Vas bo kdaj zanimalo vprašanje o resničnem Bogu, boste kmalu odkrili, da je in ostane za našo pamet skrivnost. Kristus, njegov Sin, nam jo je večkrat skušal osvetliti. Nekoč je slovesno izjavil: Ni večje ljubezni od tiste, ki jo razodene človek, ko da življenje za sodržavljane. Takšnim so pripravljena nebesa.«

Gospodu Taako se zasvetijo oči: »To je res rekel Kristus?«

Pokimam. Kar dve strežnici nam prineseta iz kuhinje čudovite stvari. Oba pogoltneva nadaljne besede.

Upam, da ta pristaniška krčma še obstaja – kar nekaj jih je že propadlo. Pristanišče je še zmeraj na istem mestu – še zmeraj diši (ali pa smrdi, odvisno od obiskovalca) po ribjem olju, bencinu in posušenih ribah. In še zmeraj ga od časa do časa obišče vihar.

image_pdfimage_print