Apostola Slovanov sveta Ciril in Metod

dr. Franc Perko

25

V Sloveniji godujeta 5. julija.

Pomen svetih Cirila (826/27-869) in Metoda (812-885) ter njunega delovanja je izreden tako na politično narodnostnem področju za Slovane, zlasti za slovansko književnost, kakor na verskem področju za Slovane in za vesoljno Cerkev.

Sv. brata sta se v duhu krščanskega pojmovanja dostojanstva slehernega človeka zavzela za takrat prezirane slovanske rodove. Pobudo za slovansko bogoslužje staroslovanski viri sicer pripisujejo moravskemu knezu Rastislavu. Toda brez genialnosti Konstantina in zavzetosti obeh bratov ter njunih učencev se ta ideja ne bi mogla uresničiti. Na vzhodu so sicer praviloma uporabljali v bogoslužju narodne jezike, toda uvedba novega bogoslužnega jezika v 9. st. je bila novost ne samo za latinski zahod, ampak tudi za krščanski vzhod. V razmeroma kratkem času je Konstantinu in Metodu uspelo oblikovati slogovno in slovniško dovršen slovanski književni jezik. S tem sta postala ne samo utemeljitelja slovanskega bizantinskega in glagolskega bogoslužja, ampak tudi slovanske književnosti. Postavila sta temelje ruskemu, bolgarskemu, srbskemu in makedonskemu književnemu jeziku. To dejstvo slavistični strokovnjaki soglasno priznavajo.

Sv. Ciril in Metod sta podprla tudi idejo o samostojni slovanski državi, ki naj bi se osnovala iz slovanskih rodov v tedanji Srednji Evropi. Državno samostojnost naj bi podprla cerkvena avtonomija, to je samostojna slovanska cerkvena pokrajina, katere ustanovitev sta v Rimu izposlovala. Tako bi se moglo oblikovati močno državno in kulturno slovansko središče med nemško-latinskim zahodom in grškim vzhodom. Slovani bi na ta način zavrli nemški prodor proti vzhodu in obvarovali svojo narodno samobitnost in se hkrati uvrstili kot enakopravni udeleženci v krog kulturnih krščanskih narodov. Žal je nerazumevanje kneza Svetopolka in njegovega slovanskega plemstva ter močno nasprotovanje nemške države in nemških škofov onemogočilo te načrte. Podoba današnje Evrope bi bila v marsičem drugačna, če bi se uresničili Rastislavovi načrti, ki sta jih sv. brata sprejela in izpopolnila. Vendar tudi na tem področju prizadevanje sv. Cirila in Metoda ni bilo prazno. Imelo je veliko vlogo pri utrjevanju bolgarske, srbske in ruske države.

Kulturna dediščina sv. bratov, ki so jo njuni učenci posredovali južnim Slovanom, ti pa Rusom, je zelo pomagala pri utrjevanju narodnostne in državne samostojnosti v zgodovini teh narodov. Še pomembnejši je vpliv sv. Cirila in Metoda prav na verskem področju. Njima se morajo mnogi slovanski narodi zahvaliti, da so krščanstvo sprejeli kot nekaj domačega, ne od zunaj vsiljenega. Da se je slovanska kultura zrasla s krščanstvom, imata temeljno zaslugo prav sv. Ciril in Metod. Res je, da razen malenkostnih odlomkov, ohranjenih v njunih žitjih, in nekaj drugih manjših del, nista zapustila izvirnih spisov. Zaposlena sta bila predvsem s prevajanjem. Ciril je prezgodaj umrl, Metod pa je imel veliko opravka z upravnimi zadevami nadškofije in s svojimi nasprotniki. Vendar moremo na podlagi tega, kar je ohranjenega, zlasti pa na osnovi načina njunega misijonskega delovanja govoriti o posebni teologiji sv. Cirila in Metoda. Naslonjena na bogato patristično tradicijo vzhodne Cerkve sta posrečeno spajala vzhodne in zahodne prvine, na katere sta naletela v zahodnem krščanskem svetu. Prežeta sta bila z mislijo o veličini odrešenega človeka, ki jo je Konstantin izvirno izrazil v ideji o pradednih časteh. Bila sta prava krščanska človekoljuba; v ospredje sta postavljala človeka, zavzemala sta se za zatirane in trpeče, za uveljavitev človečanskih pravic slehernega človeka. V tem pogledu sta izredno sodobna, kakor je bila sodobna tudi njuna misijonska metoda.

V misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za dvoje izredno važnih dejavnikov: za uporabo narodnega jezika ne samo pri pouku, ampak tudi v bogoslužju in za domačo duhovščino. V katoliški Cerkvi je šele v zadnjem stoletju prišlo do spoznanja, da bo misijonsko delo uspešno le, če bodo upoštevali te dejavnike.

Zavzemala sta se tudi za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezanosti z Rimom. V ostrem sporu med Rimom in Carigradom sta stala ob strani v zavesti, da so bili v središču spora bolj politični kakor verski razlogi. Tako danes sv. brata upravičeno hkrati častita katoliška in pravoslavna Cerkev. Eni in drugi sta vzornika ter zavetnika prave cerkvene edinosti.

(Leto svetnikov III/569-70)

image_pdfimage_print