20. junij 2021 – 12. nedelja med letom

BOG JE DOLOČIL MEJE NARAVNIM ZAKONOM

41

(Job 38,1.8-11) TUKAJ

Jobova knjiga, iz katere je nedeljsko starozavezno berilo, nastopi v vseh treh letih nedeljske službe Božje besede samo dvakrat, obakrat v letošnjem krogu. Z njo smo se srečali že 7. februarja, na 5.. nedeljo med letom. Spada med modrostne knjige in je polemičen spis, ki izhaja iz življenja, ki se dobro zaveda svojega lastnega položaja. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, pa je območje Jobove knjige pristna vera v Boga kljub temu, da je problematična, celo izzivalna in kritična. Prav to jo približuje podobam izraelskega preroštva, kot sta ga utelešala preroka Amos in Ozej. V sedanji obliki je bila knjiga zapisana po izraelski vrnitvi iz babilonskega izgnanstva, po vsej verjetnosti v 4. stoletju pred Kr. Njen nam neznani pisec je izkoristil staro legendo o Jobu, ki jo je poznal in jo tudi omenja in vanjo vključil izjemno obliko dialoga, namreč razpravo med Jobom in tremi njegovimi prijatelji Elifázom, Bildádom in Cofárjem. Vmesni poseg Elihúja in nekaj drugih odlomkov je bilo dodano pozneje.

Jobova kriza – izgubil je otroke, imetje in nazadnje še hudo zbolel – je kriza človeka, ki je vajen starozaveznega odnosa z Bogom in njegovimi jasnimi zapovedmi. Kdor je dober, je tudi Bog dober do njega, kogar pa zadevajo nesreče, pomeni, da je slab pred Bogom. To je bila njegova teologija in tudi teologija njegovih prijateljev. Zdaj se pa naenkrat vse postavi na glavo. Pri Jobu to ni nek teoretičen problem, ampak življenjski. Zato se Job pritožuje Bogu, zato mu prijatelji očitajo, češ nekaj si že moral zagrešiti.

Jobova kriza je odsev krize Izraela. Razdobja po vrnitvi iz izgnanstva sicer ne poznamo posebno dobro, vendar vse kaže, da je bil to versko prazen in sterilen čas. Drži, da so podedovali in imeli vso vsebino prastare vere, niso pa imeli kakega Jeremija ali Ezekiela, ki bi jim jo razložil za njihov čas.

Nedeljski odlomek je samo majhen del dveh govorov Boga, ki se odzove na modrovanje Joba in njegovih prijateljev, ki razlage Jobovem trpljenju ne najdejo. V svojem trpljenju postavlja Job kruta vprašanja, ki ga postavljata v bližino ponašanja prvih dveh ljudi, ko sta bila zasačena pri grehu v raju. Joba pa Bog s svojim govorom postavi nazaj na mesto, kamor kot ustvarjeno bitje spada, v odnos, ki ga mora imeti do Boga. Na ta način se Jobovi sogovorniki, ki so neumno sigurni sami zase, znajdejo na osemlju, kjer se nimajo na kaj opreti. Še več: Bog ne kaznuje njihovega napuha, ki je tako različen od resnične vere, ampak jim prizanese samo zaradi Jobove prošnje (42,8).

Dva Božje govora predstavita človeku vznemirljive vidike stvarjenja, njegove narave, njegovega izvora in vprašujejo Joba o svojem koncu. Besedilo nam na ta vprašanja ne daje odgovora, pač pa jasno pokaže, da je človek postavljen globoko v vse stvarjenje. Njegova usoda in njegovo življenje sta jasna v Božji luči samo, če sprejme enkrat za vselej Božje vodstvo in varstvo, ne da bi ju kdaj zanikal. Tako ostane močan v veri v Boga.

V bistvu se vsa Jobova knjiga ukvarja z vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje. In priznati je treba, da kljub vsej svoji pesniški in teološki lepoti ni našla odgovora na to vprašanje, kot ga pravzaprav ni našla vsa stara zaveza.

Jobov problem je tudi problem današnjega človeka. Ni samo vprašanje trpljenja posameznika, ki se vprašuje, zakaj Bog dopušča, da je “ravno njega” prizadela ta ali ona bolezen ali nesreča. Tudi slovenski kristjani se sprašujemo, zakaj je Bog dopustil, da smo bili skoraj pol stoletja pod knuto komunizma, ki je uničil v Rogu, Teharjah in ostalih že preko 700 znanih moriščih, cvet slovenskega naroda, da so zažgali škofa Vovka, da je bilo toliko nedolžnih ljudi zaprtih in mučenih na samo na Golem otoku, ampak tudi pa zaporih, in da je kljub temu dovolil, da ta pošast še vedno straši po samostojni Sloveniji ter paradira z rdečo zvezdo celo v Državnem zboru.

Za razliko od Joba in vse stare zaveze mi vemo za odgovor. Najprej gre za očiščevalni značaj trpljenja, ki bo tistemu ostanku, ki ga tako sprejema, vrnil ne le njegovo mesto v Evropi, ampak tudi v Božjem kraljestvu. Pa tudi sodelovanje pri Kristusovem trpljenju ni le dolžnost vsakega posameznika, ampak naroda kot celote. S tem je pojasnjen tudi izrek iz novozaveznega Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (Heb 12,6). Iz slabega hoče narediti dobro in iz dobrega boljše.

O osebnem sodelovanju pa naj razmisli vsak sam!

image_pdfimage_print