9. poglavje: Zadnji dnevi

Iškariotova noč

Kaj je mislil o vsem tem Juda? Bil je skupaj z drugimi in nihče od njih ni mogel vedeti, kaj je storil. Brez dvoma so ga na tihem grizle besede: »Poslednji bodo prvi,« ki jih je le predobro razumel in v njem je gorela želja, da bi se vse čim prej razvozlalo. Jezus je dvakrat omenil nekaj, kar je mogel razumeti samo odpadnik. Ko je umival noge, je rekel, da bi poudaril simbolični značaj svojega dejanja, učencem: »Tudi vi ste čisti,« vendar se je takoj popravil: »Toda ne vsi.« In nekaj trenutkov nato je ponovil, da se bo izpolnilo pismo: »Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni« (Jn 13,10.18). Med obedom je bil še natančnejši v svoji obtožbi: »Resnično, resnično, povem vam: eden izmed vas me bo izdal!« Apostoli so se silno užalostili in so začeli drug za drugim vpraševati: »Saj nisem jaz, Gospod?« Ni jim odgovoril, ampak je dostavil kot zadnje opozorilo: »Sin človekov sicer odhaja, kakor je o njem pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil!« Tedaj je uporno ali nezavedno vprašal tudi Juda: »Rabi, saj nisem jaz?« Sledilo je morda znamenje, šepetajoč odgovor, ki ga je razumel samo tisti, ki mu je bil namenjen, domač način govorjenja, zelo v navadi pri Judih, kakor je tudi Mojzes odgovoril faraonu 2Mz 10,29). »Ti si rekel – ti moraš vedeti!« (Mt 26,20-25).

V trikliniju, kakršnega vidimo še v Pompejih, so ležali gostje na treh divanih okoli mize, četrta stran pa je bila prosta za strežnike. Mesto v sredini v ozadju mize je bilo najbolj častno. Tistemu, ki je bil na njegovi desni, so rekli “očetovo naročje”, ker so bili gostje naslonjeni na levi komolec ter se je bilo treba tistemu tu desni samo nekoliko premakniti, da se je naslonil im prsi onemu, ki je predsedoval obedu. To mesto je imel ljubljeni učenec Janez. Na levi je bil gotovo Peter. Juda je imel kot oskrbnik, ki mora imeti priliko, da odhaja, ne da bi motil druge, najbrž mesto na čelu kake druge skupine udeležencev večerje.

Učenci, ki so bili vedno bolj vznemirjeni, so se spogledovali med seboj. Tedaj se je Janez – v svojem evangeliju se ne imenuje, vendar ga je lahko spoznati – naslonil Učeniku na prsi. »O kom govori?« mu je dal znamenje Peter. Janez je tiho vprašal Jezusa: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomočil je torej grižljaj in ga dal Judu (Jan 13,23-26). Pri sv. Mateju pa Jezus drugače pokaže izdajalca: dvoje znamenj nakazuje običaj, ki se ga še danes drže na Vzhodu. Seči z nekom v skledo je pri sirskih in transjordanskih Arabcih nekakšen obred: če gost nehote stegne prst proti kosu, ki ga želi drugi, mu prizadene uroke; kadar iz iste sklede dateljnov jesta moža, ki sta na isti stopnji, jo je treba pokriti s tančico. Kdor je kdaj potoval po muslimanski deželi, je često izkusil neprijetno čast, da mu je gostitelj prav tako vljudno kakor nehigienično ponudil preko mize zalogaj, na primer mastno, neokusno ledvico, ki jo je zajel iz mešuija (sklede).

Ali je bilo Jezusovo dejanje zadnji poskus, da iztrga nesrečnega Juda iz njegove mreže? Včasih je duša tako polna strasti in sovraštva, da jo prijateljska kretnja še bolj pahne v noč, namesto da bi jo privedla k luči. Takoj ko je Juda pojedel grižljaj, je šel vanj satan. Kaj se je zgodilo, sta videla samo Janez in Juda. »Kar nameravaš storiti, stôri hitro!« je še dodal Jezus. Nihče od gostov ni razumel, zakaj je Jezus to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da ga je Jezus poslal, naj kupi kaj za obed ali naj da kaj ubogim. Tedaj je Juda naglo odšel. Bila pa je noč. (Jn 13,27-30).

»Bila pa je noč …« Presenetljiva natančnost priče, ki je videla, kako so se odprla vrata v temo terase in je vanjo zdirjal izdajalec v svojo pogubo. Toda, ali ne kliče slika, vredna velikega pisatelja, v spomin še drugo sliko: sliko še hujše teme, v katero se je vrgel v strahotno usodo zapleteni človek, zakrknjen in slep v svoji krivdi?

image_pdfimage_print