13. junij 2021 – 11. nedelja med letom

BOG IZ MAJHNIH ZAČETKOV NAREDI VELIKO LJUDSTVO

11

(Ezk 17,22-24) TUKAJ

Prerok Ezekiel je živel v času, ki je bil za Jeruzalem politično zelo viharen in celo tragičen. Samarija je že dobro stoletje prej (721 pred Kr.) padla v roke Asiriji pod kraljem Sargonom II., tako da je malo kraljestvo Juda z glavnim mestom Jeruzalemom ostalo edina kolikor toliko samostojna politična enota na območju Palestine. Asirija sama ni dolgo gospodovala nad zavzeto Samarijo, saj so že leta 612 združeni Babilonci in Medijci razrušili njeno prestolnico Ninive (na območju današnjega Mosula v Iraku), leta 609 pa je bila Asirija dokončno premagana in so Asirci za vselej izginili iz zgodovine.

Po smrti jeruzalemskega kralja Jošíja (609 pred Kr.), ki mu je uspelo sprožiti politično in versko reformo, njegovi nasledniki niso bili sposobni nadaljevati dela, ki ga je začel. Spremenljiva politika raznih zavez in tvegana diplomatska igra sta iz Jeruzalema naredili plen, za katerega sta se potegovali véliki sili Egipt in Babilonija in tako se je mesto hkrati s kraljestvom Juda počasi bližalo svojemu političnemu koncu. Leta 597 pred Kr. je mesto moralo po trimesečnem obleganju odpreti vrata Babiloncu Nebukadnézarju II. Kralj Jojahín in ševilni člani rokodelskega in duhovniškega razreda – med njimi tudi Ezekiel – so padli v ujetništvo, toda kljub temu so tisti, ki so ostali v Jeruzalemu, začeli kovati zarote proti babilonskemu gospodarju. V Jeruzalemu jih je Jeremija opominjal in zaklinjal, naj s tem prenehajo. Med izgnanci je Ezekiel bičal politično kratkovidnost  in upanje brez vsake podlage. Pa niso poslušali ne enega ne drugega. Tako je prišlo do katastrofe leta 587 pred Kr. Babilonci so ponovno oblegali Jeruzalem, ga zavzeli in porušili do temeljev. Tako so bile enkrat za vselej razrušene tudi fantastične sanje o obnovi, ki so jih sanjali ne le ti premagani Jeruzalemčani, ampak tudi izseljenci iz leta 597. Med vsemi se je začela širiti hromeča otopelost.

Ezekielovo pridiganje je pomenilo temeljno spremembo v tem dušnem stanju, ko je izginilo vsako zaupanje v lastne sposobnosti. Od tega časa dalje se obrača na ostanek ljudstva z besedami tolažbe in obljube, da bi dvignil tiste, ki so izgubili pogum. Iz tega razdobja izvira njegov nadimek “glasnik ob Kebárju”. Kebár je bil kanal naru kabari, ki je tekel vzporedno z Evfratom od Babilona v dolžini kaki 250 km do Ereka, najstarejšega mesta v Mezopotamiji, katerega začetek sega pred leto 3000 pred Kr.

Naš odlomek, ki govori o sijajni prihodnosti Davidove dinastije, so samo zadnje tri vrstice 17. poglavja, ki je alegorija, naperjena proti proegiptovski politiki kralja Sedekija, ki ga je postavil za kralja Nebukadnezar, a išče zaveznika v faraonu Hofráju. Same po sebi bi te vrstice spadale v tretji del Ezekielove knjige, ki je prerokovo oznanilo tolažbe. Ni znan razlog, zakaj jih je prerok sam postavil med grožnje, ki izpolnjujejo prvi del njegove knjige.

Prerok obljubo odrešenja izrazi v primerjavi z visoko cedro, ki v skladu z 31. poglavjem pomeni Nebukadnezarja. Od nje odtrga vršiček (preseljenegea Izraela) in ga zasadi na Izraelov gorski vrh (domovino), kjer postane veličastna cedra. Gospod pa poniža visoko drevo (Babilon propade leta 539 pred Kr.).

Ta kratki odlomek nam predoči kar nekaj življenjskih resnic. Bog govori in deluje: opozarjal je ljudstvo in mu grozil in ko ni zaleglo, ga je poslal v babilonsko izgnanstvo.Vsaka človeška moč je varljiva: to so izkusili najprej Izraelci potem pa še Babilonci. Naši polomi nas morajo voditi nazaj h Bogu, kot je Izraelce izgnanstvo pripeljalo nazaj k izpolnjevanju Postave. Ob tem pa Bog vedno ponudi novo priložnost. Vedno in v vsakih okoliščinah lahko zaupamo njegovemu vodstvu. Vse to ni veljalo samo stoletja pred Kristusom, ampak velja tudi danes. Edino z zaupanjem v Boga bomo onemogočili tiste nesposobneže, ki nas hočejo pahniti nazaj v naročje komunizma samo zato, da bi se spet polastili oblasti in nemoteno kradli za svoje žepe.

image_pdfimage_print