Gospa Sveta

Koroško deželo radi imenujemo zibelko slovenstva in sicer je ravno tam težišče te zibelke, kjer zdaj stoji mogočna cerkev pri Gospe Sveti. Jaz bi takoj pripomnil, da je Koroška trikrat naša zibelka: zibelka slovenstva, zibelka katoliške vere med Slovenci in zibelka Marijinega čaščenja med nami.

Zibelka slovenstva

Zgodovinsko je dokazano, da so Slovenci prišli na Gosposvetsko polje leta 580, istočasno tudi v okolico Celja. Gosposvetsko polje je izhodišče ali jedro nadaljnje slovenske kolonizacije na Koroškem. Tu je bila stara rimska naselbina z glavnim mestom Virunum, ki je stalo čisto blizu sedanje Gospe Svete. Virunum je bil tudi sedež škofije v rimskem času. Razumljivo je, da je tako važno mesto imelo dobre prometne zveze in prometna sredstva in je bilo naseljevanje toliko lažje. Glavna vdorna pot za Slovence na Koroško je mislinjsko-podjunska in je torej Podjuna prva pokrajina Koroške, ki so jo Slovenci naselili. Iz okoliša Gosposvetskega polja gredo smeri slovenske naselitve na vse strani. Odločilnega pomena za Slovence na Koroškem je bil pojav frankovskega trgovca Sama, ki je leta 623 stopil na čelo dela severnih Slovanov. Ta mož je Slovane osvobodil obrskega jarma, uredil močno državno tvorbo in je njene meje kmalu razširil tudi preko Slovencev v osrčju Vzhodnih Alp. Nedvomno obstoji od Samove dobe dalje slovenska kneževina na Koroškem, ali kot so rekli spočetka: v Karantaniji. Valuk je bil prvi znani knez koroških Slovencev. Bil je Samov zaveznik, ki so ga leta 627 Slovani povzdignili za svojega kralja. Dobrih sto let je obstajala ta neodvisna slovenska kneževina v Karantaniji. Samova državna zveza ji je omogočila postanek, nadaljnji obstanek, pa ne na zadnjem mestu v gorah dobro zavarovan položaj. Po Samovi smrti so Obri Karantanijo puščali na miru. Ko je živel koroški knez Borut (v sredi 8. stoletja), je bila kneževina zopet v nevarnosti pred Obri in karantanski Slovenci so prosili pomoči Bavarce. Ta korak pa pomeni izgubo komaj pridobljene samostojnosti in priključitev evropskemu zapadu. Svoje kneze, vojvode, so Slovenci sicer obdržali “po milosti Bavarcev” in pozneje “po milosti Frankov”. Slovenci so imeli pod temi državami neke vrste pogodbeno določen odnos. Za kneze so morali prositi, nakar so jim Slovenci sami podelili knežjo oblast. Za Gorazda je rečeno, da so ga Slovenci “napravili za kneza”, za Hotimira pa, da “mu je narod dal kneževstvo”. V to dobo sega obred izvolitve in umestitve koroških deželnih knezov, ki je znan pod imenom “ustoličenje koroških vojvod”. Pri tem ustoličenju igra Gospa Sveta veliko vlogo.

Ustoličenje koroških vojvod

Pol ure od Gospe Svete je vas Krnski grad ob vznožju gore sv. Urha. Od starega gradu ni več sledu. V ozadju je strmi, nepristopni hrib, proti Gospe Sveti pa močvirnata Glinška ravan. Na tem kraju je stal Krnski grad, utrjeno glavno mesto Koroške, sedež koroških vojvod.

Vetrinjski opat Ivan (predstojnik cistercijanskega samostana v Vetrinju od leta 1314 do 1347) nam zanimivo opisuje umeščanje vojvod:

— Ob vznožju Koroške gore (gore sv. Urha) blizu cerkve sv. Petra (na Krnskem gradu) je na polju kamen. Na tega se usede preprost kmet, v čigar rodbini se ta pravica podeduje. Z eno roko drži lisastega junca, z drugo roko pa lisasto kobilo. Mirno sedi tam v kmetski obleki, s kmetskim klobukom in s kmetskimi čevlji. Zdaj pride knez, ki ima v roki deželni prapor; v knežjem spremstvu so plemiči in vitezi, ki mu slečejo dragoceno obleko. Nato kneza odvede mož, ki je službo podedoval, malo stran in mu ogrne plašč, mu da klobuk in srajco iz sive volne ter čevlje z jermeni, kot jih nosijo kmetje. V roko mu da še palico in v tej opravi pride knez zopet v družbo plemičev in vitezov. Na knežjem kamnu sedeči kmet takrat spregovori v slovenskem jeziku: »Kdo je tisti, ki prihaja?«

Okoli stoječe ljudstvo odgovori: »Deželni knez je!«

Potem vpraša kmet: »Ali je pravičen sodnik, ki išče blagor dežele in prostega rodu, tako da je vreden vojvodstva? Ali ima sveto vero in jo bo tudi branil?«

Nato odgovorijo vsi: »]e in bo.«

Kmet pa nadaljuje: »Po kateri pravici, vprašam, me hoče pregnati z mojega kamna?«

Vsi odgovore: »Za šestdeset denarjev, za pisane živali in za obleko, v katero je oblečen. Tudi dom ti bo oprostil davka.«

Nato kmet udari kneza rahlo na lice in mu naroči, naj bo pravičen sodnik. Zdaj vstane s sedeža in prepusti prostor knezu in mu izroči tudi obe živali. Vojvoda se postavi na kamen in, v roki držeč svetli meč, se obrača na vse strani z dvignjenim orožjem v znamenje, da hoče biti vsem pravičen sodnik. Nato izpije vojvoda požirek vode iz kmečkega klobuka, da bi narod videl njegov zgled in ne želel vina, v katerem je pijančevanje, in da bi bil zadovoljen s pridelki domače zemlje.

Slovensko govori knez zato, da je knez zavezan, zagovarjati se pred vladarjem v slovenskem in ne v drugem jeziku, kadar ima kdo zoper njega kakšno pritožbo. Ko je slovesnost končana, prižge tisti, ki ima to pravico, velik kres knezu v čast.

S Krnskega gradu gre knez v gosposvetsko cerkev. Tukaj daruje škof ali kak prelat slovesno sveto mašo, h kateri se zberejo vsi dostojanstveniki dežele. Prelat, ki je opravil mašo, nato po posebnem obredniku blagoslovi kneza, ki je še vedno oblečen v kmetsko obleko. Po končanem blagoslovu se knez preobleče v knežjo obleko, kmetsko obleko pa po naročilu cerkvenih ključarjev odda siromakom. Nato odidejo vsi k slavnostnemu obedu.

Ko je obed končan, gredo vsi na Gosposvetsko polje, kjer je knezu pripravljen sodnijski prestol, da sodi po pravici vse pritožbe. S tega stola odda tudi deželske fevde in svoboščine.

Vetrinjski opat Ivan te zanimive obrede tudi razloži. Takole pravi:

— Ti obredi pri vojvodskem umeščanju imajo trojen pomen. Knez pride v kmetski obleki in vprašujejo ga po krščanski veri ter po krstni milosti; a on potegne svoj meč v odgovor.

Prvo kaže vojvodske dolžnosti: Koroški vojvoda je državni nastavljenec in potrebuje na svojih potih ob prepadih, po gorah in dolinah take obleke in palice. Lisasta živina pomeni prebivalce, ki s temi živalmi obdelujejo rodovitna, a za obdelovanje težavna tla.

Drugič ti obredi predstavljajo skrivnost svete vere in kako je prišla v narod. Leta 790, ko je bil cesar Karel Veliki, Ingo  vojvoda koroški, Virgilij in Arno pa škofa v Salzburgu, je povabil Ingo na obed vse svoje podanike, plemiče in tudi sužnje. Plemičem je dal kruh daleč proč od svojega obličja kakor psom in vino jim je ukazal prinesti v glinastih vrčih. Kmete pa je posadil k svoji mizi in jim je dal jesti iz dragocene srebrne in zlate posode. Ko je bil vprašan, zakaj tako dela, je odgovoril: »Kmetje so zvesti in čisti, posvečeni po krstu in v veri utrjeni, plemiči pa so nečisti in omadeževani z nezvestobo.« Ko so plemiči videli, kako so zapostavljeni, so vsi prihiteli in prosili za milost svetega krsta. Zato je vojvodsko umeščanje prihranjeno in izročeno preprostim kmetom in ne nevernim plemičem.

Tretjič kažejo obredi ustoličenja knežji sodnijski poklic in sodnijsko oblast. Vojvoda naj bi bil ljudem branitelj in zagovornik, kakor je bilo rečeno Makabejcu: »Sprejmi ta sveti meč! Daje ti ga Bog. Z njim boš strl sovražnike!« (2Mkb 15,16).

Nastopanje vojvoda v kmetski obleki in odkupnina, ki jo je moral odšteti, imata tudi svoj pomen. Slovenec je bil kmet in se svoje kmetske obleke ni sramoval. Zato pa je tudi zahteval od svojih vojvod, da to obleko in kmetske navade spoštujejo. Kmet ni bil suženj, marveč je bil prost gospodar na svoji zemlji. Vojvodsko oblast so kmetje priznali le, če jim je vojvoda prisegel, da jim bo pravičen vladar. Pri ureditvi tega pravičnega razmerja pa je katoliška Cerkev stala na strani pravice in je s cerkvenimi obredi zaljšala in posvečevala pravno pogajanje med vojvodo in ljudstvom. Skozi dolga stoletja so slovenski koroški vojvode dobivali blagoslov za svojo službo v Marijini cerkvi pri Gospe Sveti.

Zibelka katoliške vere

Že okrog leta 650 zasledimo prvo poročilo o razširjenju krščanske vere med Slovenci in sicer v misijonski akciji sv. Amanda. A ta akcija se ni posrečila, ker čas še ni bil zrel. Šele sto let pozneje je dobilo krščanstvo med Slovenci trdnejša tla. S knezom Borutom se je začela katoliška vera med Slovenci hitro širiti. Borut sam sicer še ni bil kristjan, pač pa je dal svojega sina Gorazda in svojega nečaka Hotimira krščansko vzgojiti. Kot pove najnovejši življenjepis sv. Modesta, sta Gorazd in Hotimir dobila svojo vzgojo v benediktinskem samostanu v Chiemsee. Njun vzgojitelj je bil prav sv. Modest. Po vsej verjetnosti ju je on tudi krstil, ako ni tega slovesno opravil škof Virgilij. Nekateri prejšnji viri so trdili, da je Gorazda in Hotimira vzgojil in pripravil za krst redovnik Lupo, pa je to pomota. Lupo je bil Hotimiru samo krstni boter, boter pa ne krščuje.

Prvo krščanstvo med koroškimi Slovenci ie organizirala salzburška škofija. Že takoj ob prvi politični priključitvi karantanske Slovenije k Bavarski si je salzburška škofija znala pri papežu Zahariju (vladal od 741 do 753) zagotoviti cerkveno pripadnost Karantanije. Nemške dežele, ki so bile Koroški sosede, so takrat imele že vse ozemlje razdeljeno na škofije. Storil je to že škof sv. Bonifacij.

S knezom Hotimirom in s prvim škofom Modestom se je začelo krščanstvo na Koroškem. Pri Gospe Sveti je imel prvi škof svoj sedež in Marijina cerkev je bila njegova prva slovenska stolnica. Seveda se Modestova oblast ni raztezala samo na ozko Gosposvetsko polje, temveč daleč naokoli. Zgodovinsko je dokazano, da je Modest posvetil cerkev tudi na Lurnskem polju, blizu današnjega Spittala ob Dravi, kjer so takrat prebivali Slovenci. Ravno tako je posvetil za Slovence novo cerkev pri Ingeringu na Zgornjem Štajerskem (Ad Udrimas). Znano je, da imamo danes Slovenci samo eno tretjino ozemlja, ki smo ga imeli v stoletjih pred letom 1000.

Z Modestom so prišli mnogi misijonarji in duhovniki. Ali so znali slovensko? Prav gotovo so. Povečini so bili ti prvi misijonarji Irci, ne Nemci. In tem Ircem je bilo prav vseeno, katerega jezika so se učili: ali nemškega ali slovenskega. Gotovo so se učili jezika, ki ga je razumelo ljudstvo, med katerim so misijonarili. Imamo pa tudi zgodovinske vire, ki nam povedo, da so se kleriki in mladi duhovniki v samostanih učili slovenskega jezika, tako na primer v opatiji sv. Petra v Salzburgu. Leta 769 so postavili temelj za samostan v Innichenu — na tedanji meji slovenskega ozemlja, blizu izvira Drave. Ta samostan je bil ustanovljen z izrecnim namenom, “da bi neverni rod Slovencev pripeljal na pot Kristusove resnice”. Drugi samostan z istim namenom je bil ustanovljen leta 777 ob reki Kremsi na današnjem Gornjeavstrijskem, kamor so takrat še segale slovenske naselbine. Vsi novodošli misijonarji so imeli blage metode irske Cerkve, ki krščanstvo ni širila z mečem in nasiljem kot frankovska in nemška. Z besedo božjo in z milostjo je dosegel Irec svoje velike misijonske uspehe.

Leta 784 je umrl škof Virgilij in naslednik mu je bil odločni Arno. Ta je prišel sam na Koroško, gotovo najprej h Gospe Sveti. Sprevidel je nujno potrebo, da ima Gospa Sveta posebnega pomožnega škofa in zato je sem poslal škofa Teodorika, katerega sta nasledila še škof Oton in škof Osvald, sto let pozneje se omenja še škof Gotabert. Za njim pa pri Gospe Sveti najbrž ni bilo več stalnih škofov, saj je bila leta 1072 na posestvih sv. Heme ustanovljena samostojna škofija v Krki. Od tistega časa dalje ie imela Gospa Sveta svoje prošte.

Sveti Modest

Življenje nekaterih ljudi je podobno poletnemu vetru, ki piha preko žitnega polja. Njegov neopaženi vpliv daje bilkam rodovitnost in našim mizam tečen kruh. Taki ljudje se ne posvetijo kot blisk, ki ga vedno spremlja glasen grom, toda njih življenje brez šuma in ropota pusti za seboj globoke in trajne sadove.

Tako nekako je bilo z življenjem in delovanjem sv. Modesta, prvega škofa pri Gospe Sveti. Kakor vstaja jutranja zarja čisto tiho iz temne noči, tako se začne življenje našega svetnika. Pred več kot 1200 leti je potrkal mladenič na vrata benediktinskega samostana. Niti ne vemo gotovo, kje ravno je to bilo. Takoj ob vstopu je napravil na opata izreden vtis. Ker je bil fant tako preprost, ljubezniv in skromen, sta opat in učitelj novincev sklenila: “Modestus” naj bo njegovo ime, kar pomeni: skromen. Da, skromnost je bila poseben znak tega mladega redovnega novinca; vsi so ga imeli radi, vsi so mu bili naklonjeni. Nihče ni vedel njegovega pravega rodbinskega imena ne stanu njegovih staršev. Po vsem obnašanju in po vzgoji fantovi je bilo sklepati, da je prišel iz zelo dobre, srčno plemenite družine.

Ko je Modest ravno dozorel v celega moža, je prišel v samostan mladi irski opat Virgilij z nekaterimi svojimi misijonarji. Bil je izredno izobražen in pobožen. Frankovski vladar Pipin ga je povabil na svoj dvor, da bi mu predaval o višjem računstvu, o zemljepisju in o zvezdoznanstvu, predvsem pa, da bi mu razlagal Sveto pismo. Modest je bil med najbolj vnetimi poslušalci opata Virgilija. Kar gorelo je iz sicer mirnega učitelja in opata, ko je začel razlagati o svojih misijonskih načrtih: V Salzburg moramo, da nadaljujemo začeto delo umrlega svetnika Ruperta. Nedaleč od Salzburga so se pred kratkim naselili v Vzhodnih Alpah poganski rodovi. Te je treba pridobiti za Kristusa in za Njegovo kraljestvo. Ti rodovi živijo ,Ad C.arantanam’. Svetnik je takrat prvikrat izgovoril besedo “Koroška” in ob njej se je zganil mladi Modest.

Virgilij je razlagal dalje: Prekrasno rimsko mesto, ki se je imenovalo Virunum, leži v prahu. V boju je bilo uničeno. Tudi škofijska cerkev je v razvalinah. Kjer so se nekoč z vso natančnostjo in slovesnostjo obhajali sveti obredi, tam se vrši zopet ostudno malikovanje. Ti novi ljudje, ki so se naselili v Karantaniji, čakajo na nas, da jim prinesemo veselo oznanilo evangelija Gospodovega. Kakor se je zgodilo Virunumu, ista usoda je zadela Teurnijo. Delo sv. škofa Pavlina in njegovih naslednikov je uničeno, cerkev porušena, čreda je razkropljena. (Teurnija je bila rimsko mesto blizu Spittala na Koroškem.) Navdušeni Virgilij je končal svoj govor: »Vse naše moči Koroški in Koroško Kristusu!«

Opat je pogledal po svojih poslušalcih in opazoval, kako so njegove besede vplivale na mlade redovnike. Med vsemi so najbolj žarele oči mlademu Modestu.

Virgilij je bil po smrti sv. Ruperta imenovan za škofa v Salzburgu. Preden je odšel na svoje novo mesto, je poiskal svojega vnetega poslušalca Modesta. Z največjim veseljem je Modest povedal, kako rad gre z njim v misijone.

Tako je šel Modest z Virgilijem v Salzburg. V novi domovini je najprej in največ pomagal pri ustanavljanju novih redovnih naselbin. Več redovnikov benediktincev je takrat prišlo iz materine opatije Monte Cassino pod vodstvom opata Oportuna. Modest je povsod navdušeno prijel za vsako delo, pomagal je, kjer je le mogel, vedno se je pa o pravem času umaknil, če so ga hoteli povzdigniti za opata. Bog je imel z njim posebne namene. Pa ona Virgilijeva beseda mu je vedno zvenela po ušesih: “Vse naše moči Koroški, Koroško pa Kristusu!” Vedno bolj ga je vleklo preko Visokih Tur.

In zdaj je prišlo zopet nekaj takega, kar lahko imenujemo Božjo previdnost, ki vedno najbolje vodi človeška dejanja in usodo narodov. Slovenci preko gora so prišli v hude stiske Obrov. Vojvoda Borut je prosil bavarskega kneza Odila za pomoč. Pomoč je dobil leta 749 in tako je Borut dobil zvezo s Salzburgom. Bavarci so bili takrat že pokristjanjeni. Borut je poslal svojega sina Gorazda in svojega nečaka Hotimira v Salzburg, da bi bila pod nadzorstvom škofa Virgilija poučena v krščanski veri. Za vzgojitelja tema dvema “slovenskima fantoma” Virgilij ni mogel dobiti boljšega človeka, kot je bil Modest.

Modest se je ves predal učiteljski in vzgojiteljski službi in njegova skromnost je oba fanta takoj pridobila. Med njimi je bilo več kot samo spoštovanje učencev do učitelja, zrastlo je iskreno prijateljstvo. Modest je poslušal zvočni mehki glas slovenskega jezika, navadil se je mnogih pesmi, ki sta jih fanta prepevala. Kadar je videl in slutil, da se fantov loteva domotožje, ju je tolažil že v njunem materinem jeziku. Tako so se vsi trije pripravljali za veliko bodočnost.

S Krnskega gradu je prišlo poročilo, da leži knez Borut na smrtni postelji. Srčno želi videti svojega sina. Tudi Gorazd in Hotimir sta hotela svojega očeta in strica videti še živega. Morala sta se ločiti od ljubljenega Modesta. Prosila sta ga, naj ju spremlja na Koroško, toda prošnje jima ni mogel uslišati. Virgilij je oba kneževiča potolažil, da pride Modest na Koroško pozneje. Dal pa jima je za spremljevalca ljubeznivega duhovnika Majorana, ki je šel z njima v domovino.

Ko sta Gorazd in Hotimir prišla na Krnski grad, je bil Borut v zadnjih zdihljajih. Razveselil se ju je in jima povedal še svojo poslednjo voljo. Svojo dušo je izdihnil med molitvijo duhovnika Majorana; Borut je bil torej krščen.

Žalost na Krnskem gradu se je še povečala, ker je kmalu nato zbolel Borutov sin Gorazd. Umrl je, še preden je bil ustoličen za vojvodo. Hotimir je bil neutolažljiv zaradi obeh nepričakovanih smrti. Posebno hudo mu je bilo za Gorazdom, ki mu je bil prijatelj, s katerim je preživel najlepše dni: prvo veselje krščanstva pri očetovskem učitelju Modestu.

Zdaj je bil Hotimir izbran za slovenskega kneza. V tisti uri je njegova duša glasno klicala po očetu Modestu. Njegovo ljudstvo ga potrebuje. Kot knez bi rad dal svojemu narodu največje darilo: Kristusa in Njegovo milost.

Res je bila to velika novica za Modesta. Gorazd je mrtev, Hotimir je koroški knez. Zdaj je ura, da Koroška postane Kristusova!

Ko so vso zadevo sporočili škofu Virgiliju, je ta vstal in spregovoril: »V tem sporočilu vidim prst božji in voljo božjo. Ti, moj ljubi sin Modest, boš šel na Koroško v mojem imenu in boš mene zastopal kot korni škof. Dal ti bom duhovnike za spremstvo, da boste v koroški deželi začeli zidati kraljestvo božje. Porušene škofijske cerkve zopet pozidaj in besedo božjo oznanjuj v jeziku ljudstva, ki tamkaj zdaj prebiva, saj jezik slovenski že dobro obvladaš. Pojdi, ljubi Modest, volja božja je taka!«

Globoko je sklonil Modest svojo glavo in rekel: »Moj oče opat in škof, če je božja volja, vzamem nase breme in poslanstvo in moje srce se veseli. Tvoj blagoslov in Kristusova milost me bosta spremljala.« Hotimirovi odposlanci so hiteli na Koroško, da na Krnskem gradu sporoče veselo vest: Modest pride in sicer kot škof!

Na Krnskem gradu so se vršile velike priprave. Ob Vrbskem jezeru, tam nekje pri Krivi Vrbi, je novega škofa pozdravilo Hotimirjevo odposlanstvo, ko je prihajal v spremstvu svojih duhovnikov, med katerimi sta bila tudi glasbenik Reginbert in stavbenik Kozhar, oba duhovnika.

Daleč je prišel Modestu naproti tudi knez Hotimir s svojim spremstvom, da je pozdravil Modesta, prvega slovenskega škofa. Na Krnski grad ga je peljal in ga pogostil. Pokazal mu je razvaline starega rimskega Virunuma in rekel: »Glej, Modest, tamle na onem griču bo stala tvoja škofovska cerkev. Dosti kamenja in razvalin sem že dal navoziti na hrib in jutri začnemo zidati cerkev. Vse je že pripravljeno.«

»Prav,« je odgovoril Modest, »Tudi jaz sem na to mislil in stavbenika imam s seboj, duhovnik Kozhar je. Skupaj bomo držali in delali ljubi knez, in ljudstvo osrečili z bogatim blagoslovom krščanstva.« Ljudstvo, slovensko ljudstvo, ki se je zbralo k sprejemu, je takrat prvikrat v svoji zgodovini prejelo blagoslov od škofa. Modest je vzel v roke križ in je ljudstvo ter deželo blagoslovil. Ko je še v domačem jeziku spregovoril, je prevzelo vse ljudstvo veselje brez meja: »Tamle gori na griču bodo po volji vašega kneza pozidali cerkev. Posvetil jo bom v čast naši nebeški Gospe, Materi Mariji. Prvo svetišče v tej opustošeni zemlji naj bo Marijina cerkev, milostni prestol materine ljubezni, dobrote in usmiljenja. Kraljici nebeški naj bosta posvečena ta dežela in to ljudstvo.«

Besede prvega škofa Modesta so bile kot prerokba. In prerokba se je tudi kmalu izvršila. V nekaj mesecih je cerkev že stala. Škof Modest jo je posvetil in potem ostal kot škof med našim ljudstvom.

Zaradi velikih naporov je škof Modest kmalu opešal. Pred smrtjo je še enkrat blagoslovil svoje sobrate in vso ljubljeno Koroško. Pravijo, da je posebna bleščeča svetloba razsvetlila sobo, kjer je svetnik umrl, in ko so duhovniki zbrani okrog smrtne postelje klečali in molili, pravijo, da se je prikazala Mati božja, ki je Modestovo dušo odnesla v nebesa. Knez Hotimir je priredil dostojno počivališče mrtvemu škofu Modestu v Marijini cerkvi pri Gospe Sveti.

Zgodovinarji niso edini, kdaj ravno je umrl škof Modest. Knez Borut je umrl leta 750. Modestovo smrt bi lahko postavili med leta 753 in 760. Življenjepis pa pravi, da se je Modest zaradi velikih naporov kmalu izčrpal. Viri povedo, da je knez Hotimir leta 767 zopet prosil škofa Virgilija, naj pride na Koroško. Torej bi Modest umrl šele leta 765.

Sv. Modest je našemu narodu prinesel češčenje Matere božje. Prvo cerkev med nami je posvetil v čast naše nebeške Gospe in sicer skrivnosti Marijinega vnebovzetja, kot dokazujejo zgodovinski viri.

Zibelka Marijinega čaščenja

O prvi stavbi Marijine cerkve pri Gospe Sveti imamo zelo pičle zgodovinske vire. Izkopanine nam dajo sklepati, da je bila štirioglata dvoranska stavba, z glavnim oltarjem proti vzhodu. Zidana je bila iz lepih, skrbno obdelanih štirioglatih kamnov. Vhod in notranje stene so krasili marmornati stebri. V sredini duhovniškega kora se je dvigal preprost, a umetniško narejen mizni oltar iz marmorja. Ob zaokrožju vzhodne cerkvene stene je bila polkrožna duhovniška klop, na sredi pa škofovski sedež. Tla so bila iz mnogobarvega mozaika. Slike mozaika so predstavljale razne verske skrivnosti in prizore. Na stenah so bile slike iz življenja Kristusovega in njegove ljubeznive Matere Marije. Ta stavba je bila pri Gospe Sveti do 15. stoletja – torej nad 600 let. Kakšna zgodovina!

Odkod je in kakšna je? Nihče ne ve, kdo jo je naredil; je pa tako lepa, da človek ostrmi pred njo in jo gleda in zopet gleda, pa se nikoli ne naveliča. O tej podobi je zapisana samo ljudska legenda, ki se glasi takole:

Ko je bila prva cerkev pri Gospe Sveti dozidana in so se vršile že priprave za posvetitev, sta nekega dne pred cerkvijo obstala dva tuja trgovca z vozom. Pripeljala sta se od Beljaka, kamor sta prišla iz Brež. Sicer sta pa bila doma na Češkem in ju je sem poslal sam sveti Vojteh. Na vozu sta imela prelep, dragocen kip Matere božje. Vojteh jima je naročil, naj ga peljeta v Loreto v Italijo. Toda ko sta trgovca v Beljaku počivala in prenočevala, sta imela sanje, v katerih jima je bilo povedano, naj podobe ne vozita v Italijo. Peljeta naj jo h Gospe Sveti. Pa za ta kraj niti vedela nista in tudi, ko sta povpraševala, jima niso vedeli Beljačani o njem nič povedati. Hotela sta torej dalje. Toda konji se niso premaknili z mesta, ker so bili obrnjeni proti Italiji. Trgovca sta postala pozorna na svoje sanje. Obrnila sta konje in voz in konji so šli sami v smeri proti Gospe Sveti in obstali pred novo cerkvijo.

Konji se zopet niso dali nikamor premakniti. Poklicali so škofa Modesta. Ta je prišel k vozu ter Marijin kip z Jezuščkom ljubeznivo dvignil z voza. Takoj, ko so konji čutili, da na vozu ni več dragocenega kipa, so sami od sebe potegnili in s trgovcema odšli. S tem je bila Marijina želja dovolj jasno potrjena: “Med slovenskim ljudstvom hočem ostati!”

Tako pravi legenda. Zgodovinarji pa pravijo, da je kip veliko poznejšega izvora. Resnica je tudi, da je sv. Vojteh živel dvesto let pozneje kot sv. Modest. Toda skoraj vse stare Marijine podobe v božjepotnih cerkvah imajo legendarno ozadje. Ljudstvo si je pač nastanek teh milostnih podob razlagalo po svoje.

Nikoli ne bom pozabil na oni dan, ko sem bil prvikrat pri Gospe Sveti. Bilo je leta 1945. Pri milostnem oltarju sem opravil sv. mašo. Izza kipa je jutranje sonce razlivalo svoje zlato v Marijin tron. Spredaj pred podobo in okoli nje so bile prižgane električne luči. Ves oltar je odseval same lepote. Po sv. maši sem dolgo zrl v Marijino podobo. Nisem se je mogel nagledati. Ko sem prišel nazaj v Celovec, sem povedal svojo misel prelatu Podgorcu, rekoč: »Kako je vendar Marija pri Gospe Sveti lepa!« In takrat je staremu prelatu kar zažarel obraz: »Da, lepa! Kaj ne veste, da je Marija pri Gospe Sveti Korošica? In Korošice so lepe!«

Nemci pripisujejo kip umetniku Grosslobningu. Novejši zgodovinarji temu oporekajo, češ da so v visokem in poznem srednjem veku umetnostni tokovi prihajali v naše dežele iz Francije in iz Italije. Močan vpliv v umetnostnem oziru na naše dežele pa je imela tudi Češka, kar nemški umetnostni zgodovinarji radi prezrejo. Morda pa je v legendi vsaj toliko resnice, da je milostna podoba češkega, torej slovanskega izvora. Naša zgodovinarja Cevc in Kos sta mnenja, da bodo bodoče preiskave skoraj gotovo potrdile, da je umetnina gosposvetske Marije češko delo.

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print