3. junij 2021 – Sv. Rešnje Telo in Kri

TO JE KRI ZAVEZE, KI JO JE BOG SKLENIL Z VAMI

63

(2 Mz 24,3-8) TUKAJ

Praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi časovno posega nazaj na veliki teden, ko je Jezus tik pred svojim trpljenjem in smrtjo pri zadnji večerji postavil zakrament, ki bi ga lahko imenovali tudi sveta maša in se ga na ta praznik spominjamo pod imenom njegovih bistvenih delov, Jezusovega telesa in krvi. O tem nam poročajo evangelisti sinoptiki Matej, Marko in Luka; Markov odlomek je tudi evangelij tega praznika. Imamo pa o tem še četrto sporočilo izpod peresa apostola Pavla v njegovem Prvem pismu Korinčanom, ki ni le najbolj popolno poročilo od vseh, ampak tudi popolnoma zanesljivo, saj Pavel poudarja, da ga je sam prejel od Gospoda, čeprav pri zadnji večerji ni bil navzoč. Takole se glasi njegovo poročilo:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride (1Kor 11,23-26).

Kot vedno tudi tukaj ugotavljamo, da je Sveto pismo v bistvu temelj ne le izraelske vere, ampak je ozko povezano tudi s Kristusovim oznanilom, ki nam ga posreduje Nova zaveza, saj za vsakim evangeljskim oznanilom stoji tudi neka napoved v Stari zavezi, ki jo običajno imenujemo predpodoba. In s to predpodobo evharistije nas seznanja starozavezno berilo na praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Da gre v starozaveznem besedilu res za predpodobo evharistije, je na prvi pogled težko ugotoviti, olajša nam pa to še naslednje vrstice, ki so v berilu izpuščene, in se glase: 

Nato so šli Mojzes, Aron, Nadáb in Abihú ter sedemdeset izmed Izraelovih starešin na goro. In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili (2Mz 24,9-11).

Pri tem niti ni važno, iz katerega vira izhaja to besedilo, saj je vprašanje še vedno odprto. Vsekakor pa nadaljuje, kar je bilo popisano nekaj poglavij prej (20,18-21). Mojzes se je povzpel v temni oblak, da bi prejel Božjo besedo. Zdaj se vrača in sporoča vse Gospodove besede. Iz prejšnjih poročil vemo, da je šlo za desetere zapovedi, ki jih je zapisal. Zapovedi so morale biti zapisane, ker pomenijo središče zaveze in so dokument zaveze same. Zaveza bo sklenjena naslednji dan in Mojzes pripravi vse potrebno. Najprej postavi oltar iz surovih kamnov. Spominski kamni omejujejo sveto ozemlje, hkrati pa pomenijo zastopnike Izraelovih rodov, medtem ko oltar simbolizira Boga. Nato se začne pravo daritveno praznovanje. Mojzes pošlje nekaj mladeničev, da priženejo daritvene živeli (nekaj juncev), ki jih darujejo. Preden so sežgali daritvene živeli, so zbrali njihovo kri v vedrih, ki so jo nato izlili na podnožje oltarja; v našem primeru je to Mojzes pridržal sebi, saj je sledilo tisto, česar pri drugih daritvah ni bilo: vzel je zapisano Božjo besedo, knjigo zaveze, in jo prebral ljudstvu, ki je obljubilo pokorščino. Šele potem je kot znamenje sklenjene zaveze s krvjo poškropil ljudstvo in naznanil, da je zaveza sklenjena. Nato so on, nekateri odličniki in sedemdeset stareši šli na goro, kar je bilo sicer pod smrtno kaznijo prepovedano, tam so zrli Boga ter jedli in pili.

Iz tega lahko vidimo, kako novozavezni pisci opisujejo Kristusovo zadnjo večerjo in daritev na križu tako, da uporabljajo starozavezne podobe: prelita kri zaveze: vedro – kelih; posredovalna vloga: Mojzes – Jezus; meso in kri: jesti in piti. S tem je pa določena tudi dopolnitev daritve: jesti in piti. V Stari zavezi odličniki in starešine, torej zastopniki ljudstva, v Novi zavezi pa vsi udeleženci, ki brez obhajila ostanejo samo gledalci.

image_pdfimage_print