P. Anton Prešeren

8. junij 1883 – 7. marec 1965

109

»V nedeljo, 7. marca 1965, smo izgubili očeta … Naš spomin je hitel v tiste dni, ko smo ga imeli med nami … Videli smo ga v kapeli šolskih sester, kjer nas je kakor Mojzes vodil sredi viharjev po poti v obljubljeno deželo … Videli smo ga hoditi z nami in za nas po večnem mestu … Roke, ki so nas tolikokrat blagoslavljale, so tesno oklepale rožni venec. Prav ta nas je vrnil v njegov in naš svet, ki mora biti svet molitve, popolne predanosti božji volji … Zato smo se prebudili iz bridke otopelosti … Spomnili smo se njegovih besed: ‘Ostanite dobri katoličani in zvesti Slovenci’«

Tako so Slovenci v Rimu zapisali v svoje glasilo “Med nami” ob smrti p. Antona Prešerna, ki je bil 34 let (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovenska osebnost v Rimu. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Bil je srce slovenske skupnosti v Rimu, številnim beguncem pomočnik v stiskah, vez med papeškimi uradi in Cerkvijo na Slovenskem v težkih letih po drugi svetovni vojski. Hvaležno se ga spominjamo.

Varovanec strica škofa

Župnija Breznica na Gorenjskem je v 19. stoletju štela le okoli 1.200 duš, pa je dala slovenskemu narodu izredno število izobražencev, med njimi veliko duhovnikov, med katerimi izstopa svetniški kandidat nadškof Anton Vovk, pranečak pesnika Prešerna.

Brezniški rojak Anton Prešeren ni bil v sorodstvu s pesnikom, pač pa s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je bil njegov stric. Jegličeva sestra Jožefa se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice. Imela sta osem otrok, štiri sinove in štiri hčere; od sinov sta dva umrla v nežnih letih, od hčera pa so tri postale redovnice.

Anton je bil četrti po vrsti, rojen 8. junija 1883. Po ljudski šoli na Breznici ga je stric Anton, ki je bil od leta 1882 v Sarajevu pomočnik nadškofu Stadlerju, odvedel na jezuitsko gimnazijo v Travniku, kjer je kot odličnjak leta 1902 maturiral. Stric Anton, tedaj že ljubljanski škof, ga je poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani.

Mašniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1908, naslednje leto je rimske študije končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Stric škof je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, a je hotel, naj bo vsaj nekaj časa na župniji, med ljudmi, da bo spoznal slovensko dušo. Poslal ga je za kaplana v Borovnico.

Leta 1910 je ustregel njegovi želji, da vstopi v jezuitski red. Po noviciatu je kot član avstrijske province v letih 1913-1918 deloval na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Ko je po vojski zaživela jugoslovanska jezuitska provinca, je šel v Sarajevo, kjer je bil ravnatelj visoke bogoslovne šole in predavatelj. Leta 1922 je postal provincial jugoslovanske jezuitske province. V tej odgovorni službi je bil zelo dejaven.

“Pater Prešeren ima ključ do papeževega srca”

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala je tedanji general (vrhovni predstojnik) jezuitskega reda Poljak p. Vladimir Ledochowski leta 1931 imenoval za svojega asistenta pri vodstvu slovanskih provinc (tedaj dveh poljskih, češke in jugoslovanske). Nenehno je bil na poti po deželah, kjer so delovali njemu zaupani jezuiti. V času p. Ledochowskega, ki je kot Poljak poznal razmere na slovanskem Vzhodu, je bil p. Prešeren moder svetovalec in zvest izvrševalec napotkov svojega predstojnika. V tej službi je ostal tudi pod njegovim naslednikom p. Janssensom, ki so mu bile razmere na slovanskem Vzhodu bolj malo znane, zato je slovansko asistenco vodil praktično sam.

Tudi za papeže je bil p. Prešeren zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah in sicer že v času Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. Nek visok vatikanski prelat je zanj dejal: »Pater Prešeren ima ključ do srca Pija XII.« S papežem sv. Janezom XXIII. se je osebno poznal še iz časov, ko sta v Bolgariji prijateljsko sodelovala, on kot provincial, Angelo Roncalli kot apostolski delegat.

Svojo vplivno vlogo je p. Prešeren “zastavil” v službo dejavne ljubezni do bližnjega. Čeprav je toliko časa živel daleč od domovine, ji je ostal zvest. Rojaki, ki so že pred drugo svetovno vojsko prišli v Rim, so našli v njem iskrenega prijatelja in pomočnika, ki se je zanje zavzel. Postal je duhovni steber Slovencev, ki so iz raznih razlogov iskali in našli zatočišče v večnem mestu.

“Ambasador Cerkve na Slovenskem”

Vse oblike delovanja Slovencev v Rimu so bile povezane s p. Antonom Prešernom. On je bil tudi posrednik med vodstvom Cerkve na Slovenskem in papeškimi uradi v Rimu v letih po drugi svetovni vojski, ki so bile meje zaprte. Bil je pravi “ambasador Cerkve na Slovenskem”, kakor je svojo knjigo o njem naslovil Marko Benedik. Pri tem ga je vodila globoka narodna zavest in ljubezen do slovenskega naroda. Preko njega je ohranjal stike s Svetim sedežem škof Anton Vovk, ki je nasledil škofa Rožmana kot apostolski adminisrator vse do njegove smrti (1959). Tedanji oblastniki so p. Prešerna šteli za “vatikanskega agenta in vohuna”. Nadškof Vovk v svojih zapisih (V spomin in opomin) navaja, da mu je minister za notranje zadeve pri razgovoru (zaslišanju) 7. junija 1950 očital: »Vatikanska politika in delo jezuita Prešerna nas maže pred celim svetom. Ne bojimo se tega, saj se še Rusije ne bojimo in smo to pokazali.« Na dan škofovskega posvečenja, 1. decembra 1946, je Anton Vovk p. Prešernu napisal dolgo pismo, namenjeno papežu Piju XII., v katerem je orisal težke razmere v škofiji. Ko je bil škof Vovk januarja 1960 prvič na obisku v Vatikanu, ga je papež Janez XXIII. pozdravil kot junaškega pričevalca, ker je po p. Prešernu poznal njegov križev pot.

Tedaj so se tudi pogovarjali o študijskem zavodu v Rimu, namenjenem slovenskim duhovnikom, ki bi na papeških univerzah nadaljevali bogoslovne študije. Za uresničevanje te zamisli se je z vsemi močmi in zvezami zavzel p. Prešeren in dosegel, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen kot Collegiun slovenum in Urbe (Slovenik). Njegov prvi rektor je bil p. Anton Prešeren. Zavod je zaživel 11. oktobra 1965, ko je sprejel prve študente.

Slovenci v Rimu so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.

Objavljeno v Ognjišču 2015/05

image_pdfimage_print