IV. Vodja Škofovih zavodov v Šentvidu

Novi doktor je naslednje šolsko leto 1904-1905 začel kot suplent na gimnaziji v Kranju. 23. februarja 1905 mu je tamkajšnji ravnatelj Josip Hubarl sporočil, da je ministrstvo za bogočastje in uk »z ozirom na zaposlitev v praktičnem učiteljskem delu« izjemno sklenilo, da mu ni treba opraviti formalnega preskusnega leta. Najbrž se je tedaj preselil v Šentvid, da pomaga pri pripravah za delovanje novega zavoda. 22. avgusta je škof Anton Bonaventura Jeglič podpisal tale odlok: »Velečastitemu gospodu dr. Janezu Gnidovcu, bivšemu namestnemu gimnazijskemu učitelju, sedaj v Šentvidu pri Ljubljani. Ker ste med vsemi gospodi namenjenimi za profesorje na gimnaziji na škofijskih zavodih v Št. Vidu najstarejši, ker ste prvi dovršili vse potrebne izpite in imate med tovariši mnogo ugleda, zato Vas imenujem gimnazijskim učiteljem in ravnateljem* na imenovani gimnaziji. Delovanje in plača sta označena v “redu za vzgojitelje v zavodih”. Boga prosim, naj Vam podeli obilne pomoči, da boste gimnazijo primemo vodili in bo mogla vzgojni in učni namen popolnoma doseči. Svojo službo izvolite nastopiti dne 1. septembra.«

*Pred Gnidovcem je Jeglič mislil na dr. Frana Detela in dr. Jožeta Debevca kot ravnatelja (Jagodic, Nadškof Jeglič, str. 141).

Po Jegličevi okrožnici duhovščini o zamisli zavodov (30. avgusta 1898) je načrt dobil tako obliko: Sezida naj se “seminarium puerorum”, kjer naj po želji tridentinskega cerkvenega zbora gojenci prejemajo celotno vzgojo in pouk. Poleg semenišča naj se ustanovi konvikt za dijake, ki se pripravljajo za svetne poklice. Poslopja naj se postavijo na škofijski pristavi v Ljubljani.

Škofovi zavodi okoli 1910

Novembra 1898 se je Jeglič odpravil v Lurd, v Rim in na Dunaj. Za svojo zamisel je dosegel privoljenje papeža Leona XIII. in cesarja Franca Jožefa. Takoj je začel zbirati sredstva. Ljudje so bili po večini navdušeni, posebno darežljivi so bili duhovniki. Vstalo pa je tudi nasprotovanje, predvsem iz bojazni, da bo ustanova liberalizmu med Slovenci zasekala smrtno rano. Glede stavbišča v Ljubljani so nastale prehude ovire. Škof je tedaj kupil obširno zemljišče v Šentvidu. Načrte je dal delati češkemu arhitektu Josipu pl. Vancašu, ki ga je poznal kot graditelja stolnice v Sarajevu. 16. julija 1901 so blagoslovili in položili temeljni kamen. Gradnja velikih poslopij je naglo napredovala. Stroški so dosegli dva milijona kron.

Prišel je čas za sprejemanje učencev prvega razreda, zakaj gimnazija je morala rasti postopno. Do srede leta 1905 so določili rok za prijave. Priglasilo se je toliko dečkov, da so jih mogli vpisati samo polovico (96). Novi prostori so jih sprejeli v svoje okrilje v soboto 16. septembra. Naslednjega dne je škof Jeglič blagoslovil hišno kapelo, posvetil veliki oltar in daroval mašo, s katero se je začelo prvo šolsko leto. Slovesna blagoslovitev zavoda pa je bila na dan sv. Mateja 21. septembra 1905. Ta dan velja kot začetek Škofovih zavodov. Peto mašo je imel generalni vikar prelat Flis. Škof Jeglič je poslopje blagoslovil in potem zbranim vzgojiteljem in gojencem v dvorani govoril ter predstavil prve profesorje in rektorja. Ta je bil dr. Franc Ušeničnik; skraja je moral biti tudi ekonom. Profesorski zbor je v začetku štel šest gospodov; bili so to dr. Gnidovec, Luka Arh, dr. Jožef Demšar, Anton Jarc, Anton Koritnik in dr. Janez Zore.

Zamisel ustanove je predvidevala dvojno vodstvo: na eni strani gimnazija z ravnateljem (dr. Gnidovec) in profesorskim zborom, na drugi internat s štirimi divizijami gojencev; vsaki je stal na čelu prefekt, prefektom pa generalni prefekt (dr. Zore); vodja tega vzgojnega delovanja je bil rektor (dr. France Ušeničnik); obenem je rektor vodil upravo, kjer mu je bil ob strani ekonom (Alojzij Markež).

Razen prvega gimnazijskega razreda so odprli pripravljalni razred z veroukiom, slovenščino, nemščino, računstvom in lepopisjem.

Novembra in decembra si je delovanje zavoda ogledal deželni šolski nadzornik Frančišek Hubad. Njegovo poročilo je bila podlaga, da je Jeglič prosil ministrstvo, naj novi ustanovi podeli pravico javnosti. Dotlej je uradno bila “privatni učni zavod za gimnazijske predmete” (odlok ministrstva za bogočastje in uk 14. julija 1905, ko je dalo dovoljenje za otvoritev). Prošnji je bilo ugodeno, a samo za prvi, takrat edini razred (ministrski odlok 14. januarja 1906). Pravico javnosti si je bilo potem vsako leto priboriti za vsak na novo odprti razred. Gimnazija je dobila uradno ime Knezoškofijska privatna gimnazija v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.

Z istim odlokom 14. januarja 1906 je tudi država imenovala za ravnatelja dr. Gnidovca. L. 1909 je po odhodu dr. Fr. Ušeničnika na ljubljansko bogoslovje postal še rektor in predstojnik vzgojnega zbora. Tako se je na njegove rame zgrnila odgovornost za učne, vzgojne in upravne zadeve.

Uradovanje v zavodih je bilo od vsega početka izključno slovensko. Škof in vodstvo sta se opirala na paragraf 17. “Organizacijske osnove” za gimnazije in realke, po katerem je imel ustanovitelj in vzdrževalec šole pravico, da določi poslovni jezik. V prvih letih je moral ravnatelj pred vsako konferenco o nadzorovanju, ki jo je vodil deželni šolski nadzornik, formalno sporočiti škofovo naročilo, naj bo zapisnik slovenski.

Kar zadeva učni jezik, so tudi državne srednje šole v tistih letih že imele v 1. in 2. razredu popolnoma slovenske vzporednice. V 3. in 4. razredu za nekatere predmete še ni bil priznan slovenski učni jezik in zato zanje ni bilo knjig. Na konferenci 12. novembra 1907 je deželni nadzornik ugotovil, da ministrstvo »še ni vzelo na znanje razširjenja zavoda na 3. razred in uvedbe slovenščine kot učnega jezika za grščino.« To se je zgodilo šele januarja 1908, ko je ministrstvo zavodom priznalo pravico javnosti za ta razred; s tem je molče priznalo tudi slovenski učni jezik za grščino. Takrat sta bili dr. Tominškova grška vadnica in slovnica v tisku in so si učenci pomagali s polami, kot so prihajale iz tiskarne.

Mnogo večje težave so nastale, ko je gimnazija narasla do višjih razredov (5. – 8.). Na državnih šolah je bil učni jezik v višji gimnaziji za vse predmete nemški. Slovenskih učnih knjig ni bilo. Pobudo za njih sistematično sestavljanje je dal ravnatelj Gnidovec. Pri tem je našel vse razumevanje in podporo pri Profesorskem društvu v Ljubljani, ki mu je stal na čelu odločni in podjetni dr. Jakob Žmavec. Društvo in zavod sam sta prevzela tudi založbo mnogih učbenikov, druge so potem izdale nekatere zasebne založbe. Vendar se je zgodilo, da vse učne knjige še niso bile natisnjene, ko je gimnazija začela s petim razredom (šolsko leto 1909/10); tudi latinskega in grškega slovarja še ni bilo, zato so pri branju klasikov uporabljali tiskane preparacije. Je pa profesorski zbor že na seji 19. aprila 1909 soglasno sklenil, da bodi učni jezik tudi v višji gimnaziji za vse predmete slovenski. Na isti seji so odobrili nekatere učne knjige, ki so bile še v rokopisu in niso imele uradnega dovoljenja. Čez pet mescev – tik pred začetkom šolskega leta, v katerem je gimnazija odprla peti razred – pa je oblast ravnatelju vrnila zapisnik te seje s pripombami, da ni mogoče dovoliti uvedbe dotlej še neodobrenih učbenikov; da za latinščino ni slovarja, preparacije pa ne zadoščajo. Zato v petem razredu ni mogoče uvesti slovenskega učnega jezika niti slovenskih učbenikov.

Gnidovec je takoj sklical izredno sejo profesorskega zbora. Odposlali so na deželni šolski svet prošnjo, naj dopusti začasno rabo že napisanih učnih knjig, dokler jih ne odobri ministrstvo. Prepis prošnje je dobil škof Jeglič; nemudoma se je odpeljal na Dunaj k ministru grofu Stürgkhu in 20. septembra brzojavil v Šentvid: »Začnite vse slovensko!« Na ministrov ukaz je deželni šolski svet ugodno rešil prošnjo.

6. januarja 1910 je ministrstvo razširilo pravico javnosti na 5. razred in s tem molče priznalo slovenski učni jezik za vse predmete, tudi za latinščino. Januarja 1. 1911 je ustanova brez ovir dobila pravico javnosti za 6. razred, leto kasneje za sedmi. S k Iškim letom 1912-1913, torej z osmim razredom, je gimnazija postala popolna. Ministrski odlok 6. marca 1913 je vsej gimnaziji priznal pravico javnosti, pravico do zrelostnih izpitov (mature) in do spričeval z državno veljavo.

Zrelostni izpiti na tej prvi popolnoma slovenski gimnaziji so se prvič vršili po zadnji naredbi od 29. februarja 1908. Pismeni del je trajal od 9. do 12. junija, ustni od 5. do 9. julija 1913. Predsednik me komisije je bil vladni svetnik dr. Fran Detela, Gnidovčev ravatelj v Novem mestu. Izdelalo je vseh trideset kandidatov, polovica med njimi z odličnim uspehom. Dobra polovica teh prvih maturantov (17) je odšla na bogoslovje, med njimi je omeniti poznejšega teologa dr. Cirila Potočnika, glasbenika dr. Antona Dolinarja, dekana Petra Flajnika, kateheta Filipa Terčelja in Janeza Pintarja. Med laiki sta se kasneje uveljavila posebno zdravnik dr. Valentin Meršol in profesor Ivan Dornik.

V priznanje za zasluge je bil ob tej prvi maturi dr. Gnidovec imenovan za papeževega komornika.

Zavod je bilo treba opremiti s knjigami in drugimi učili. Nastala je učiteljska knjižnica, med katere dobrotniki je bil dr. Gnidovec. Konec prvega leta je štela 896 del. Temelj dijaške knjižnice je dala nekdanja alojzijeviška s 1.635 deli v 4.984 zvezkih. Tudi knjižnici nemških del je dala podlago alojzijeviška knjižnica z 835 deli v 2.299 zvezkih. Organizirale so se zbirke učil in nazoril za pouk verouka, živih in klasičnih jezikov, zgodovine, zemljepisa, prirodopisa, risanja in numizmatična zbirka.

Za izvenšolskega učenika in prijatelja gojencev si je Gnidovec po vzorcu nemške Jugend-Gartenlaube zamislil dijaški list Mentor. Uredništvo je ponudil dr. Antonu Brezniku, ki je to nalogo sprejel. List je začel izhajati jeseni 1908. S šolskim letom 1910-1911 je urednik prišel na zavod kot profesor, uprava je že spočetka bila tam. Mentorja je šlo med dijake okrog 800 izvodov, ostalih naročnikov je bilo okrog 400, največ duhovnikov. Cena je bila izredno nizka: 2 kroni za dijake, 4 krone za ostale, zato ni čudno, da so denarne težave prisilile v 11. letniku (1918-1919) list ustaviti. Po vojni je Mentor za dve leti spet izhajal v Šentvidu, pozneje ga je prevzela Prosvetna zveza. List je obsegal štiri glavne dele: pripovedništvo, pesmi, članke in razprave, drobiž. Ravnatelj Gnidovec je prispeval vzgojni članek Značaj in značajnost, iz svoje stroke Octavius, K dialogu Oetavius, Homer in njegova pesem, Misli k sv. Pismu, pa domoljubni prispevek Slava 80-letnemu vladarju.

Razen Mentorja je imela gimnazija svoj zavodski list Domače vaje, alojzijeviško dediščino. Prva številka v Šentvidu je izšla 22. oktobra 1910 kot del 41. letnika, s čimer je bila poudarjena tradicija. Domače vaje je oskrboval literarni odsek kongregacije. Mlajši študentje so pa pisali svoj list Jutranja zarja.

Kongregacija – pozneje tudi dijaško društvo Palestra – je bila gibalo tudi živahnega gledališkega delovanja. Na igre je redno prihajal škof Jeglič. Prav v proslavo 10-letnice njegovega škofovanja so priredili prvo večjo predstavo: J. Volca Egiptovskega Jožefa (8. junija 1908), potem je bilo do 1. 1916 vsako leto navadno po več predstav. Najviše je segla tik pred vojsko predstava Julija Cezarja v Župančičevem prevodu, s ponovitvijo.

Med posebnimi prireditvami* je omeniti spominsko ob petdesetletnici Slomškove smrti (13. novembra 1912) in slovesno praznovanje Konstantinovega jubileja (8. junija 1913). Na prvi je govoril ravnatelj Gnidovec, druga se je odlikovala po izrednem številu gostov (škofa Jeglič in Stariha, drž. svetnik grof Chorinski, nadzornika Hubad in Levec).

*Redni prireditvi vsako leto – poleg svečanostiza vladarjev god in drugih patriotskih proslav – sta bili 13. junija (god ustanovitelja Jegliča) in 13. novembra (dan zaščitnika sv. Stanislava).

Od prvega leta dalje je ustanova izdajala Izvestje o šolskem delu. Ravnatelj je v izvestju za 1905-1906 priobčil spis Naši cilji in vzori, prihodnje leto pa Pouk o latinski 3. sklanji v prvem in drugem razredu.

Gnidovec je z vso vestnostjo in vztrajnostjo usmerjal upravne zadeve* in vodil prizadevanja profesorskega in vzgojnega zbora, da bi bili učni uspehi največji, da bi bili gojenci deležni splošne kulture, da bi se delo v zavodih razvijalo v ozračju reda in discipline. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi v dušah plalo bogato duhovno življenje. V ta namen je stalno molil in preklečal ure pred tabernakljem, tako da je pozimi v mrzli kapeli dobil ozebline in so se mu te odpirale. Nadnaravna naravnava je dajala njegovemu nastopu vzvišenost, in njegova gorečnost je delala na ljudi močan vtis. Vendar je bil nenavadno skromen, dober in ljubezniv. Z dijaki se je zaupno pogovarjal in se zanimal za njihove osebne zadeve. Rad je poravnaval težave in spore med gojenci pa med njimi in vzgojitelji. Tudi pri hujših primerih je ohranil mir in dobrohotnost. Tako so dijaki brez strahu hodili k “Anžku” (tako so ga krstili), da z njim urede kakšno neprijetno reč in da pri njem najdejo zaslombo. Seveda so včasi njegovo dobroto in lahkovernost zlorabili. Kako se je obvladoval, je razvidno iz dogodbice, ki so jo starejši pripovedovali novim gojencem iz leta v leto. Gnidovec se je ob vstopu v razred vedno pokrižal z blagoslovljeno vodo iz kropivCka za vrati. Nekoč je porednež v kropivček zlil nekaj črnila. Komaj se je Gnidovec pokrižal, je že zapazil, kaj so mu napravili. Niti besedice ni dejal. Na hodniku si je izmil madeže, se vrnil v razred in začel s poukom.

*Tudi za gospodarstvo se je redno zanimal. Na tem odseku mu je stal ob strani izvrstni ekonom duhovnik AlojzijMarkež, medtem ko so za gospodinjstvo skrbele zagrebške usmiljenka reda Vincencija Pavelskega. V času Gnidovčevega delovanja vzavodih jih je vodila s. Modesta Cedilnik (1905-1918), za njo pa s. Prezidija Molek.

Ko so se v njegovih rokah združile naloge ravnatelja, rektorja in generalnega prefekta, je nastalo vprašanje, koliko je to osredotočenje oblasti bilo zavodu v korist in kako je Gnidovec te dolžnosti mogel zmagovati. O tem piše dr. Ludovik Puš, ki je bil gojenec v Št. Vidu od 1907 do 1915: »Večkrat sem tam razmišljal in se v poznejših letih iz lastne izkušnje čudil, kako je drobni, fizično šibki mož taka ogromna bremena zmogel. Res je, da so ga poučevanja v razredih razbremenili, kakor je res, da je gospodarsko upravo zavoda avtonomno vzel v svoje roke ekonom Markež, vendar

so vse tri omenjene funkcije ( …) še vedno tako zahtevne, da jim je en sam človek težko kos. Gnidovec jim je očividno bil, ker se za časa mojega študentovstva v zavodu ni čutilo, da bi bilo na kakem sektorju zavodskega življenja šlo kaj resno narobe ali da bi bilo opaziti pomanjkljivosti ali opustitve. Zdi se ravno narobe.«

Gnidovec je obdržal ustanovo “vzgojnih spričeval” (o vedenju, pridnosti in disciplini), ki je bila po mnenju istega dopisnika “najbolj odvratna in škodljiva metoda vzgojnega procesa”. Skoraj redno so najboljša spričevala dobivali priliznjenci. Vzgojna spričevala so odpravili šele po vojski.

Vsak torek ob tri četrt na pet je zbranim dijakom v kapeli govoril o verskem življenju. Njegov nekoliko zvišani glas, iz katerega je trepetalo globoko osebno izkustvo, je poslušavcem prodiral v dušo. Največkrat je pripovedoval o Marijinem Srcu, o sv. Jožefu, o sv. Stanislavu in nikdar ni pozabil na angele varuhe. Predvsem pa je te sestanke posvečal Jezusu, ki naj ga mladi ljudje čim večkrat prejmejo v sv. obhajilu. Evharistično gibanje, ki ga je sprožil Pij X., je v Gnidovcu imelo vnetega apostola.

Učinkovitosti versko-vzgojnih govorov ni bilo v prid, da so bili predolgi in da je govornik zanje dijakom jemal prosti čas. O psihološko neprikladni dolžini verskih vaj priča tudi raztegnjena ura molitve za mir med vojsko. Dijaki so začeli zdravamarije med rožnim vencem naglo moliti, zato pa je Gnidovec pred oltarjem molil silno počasi.

Za uvajanje v duhovno življenje in za poglabljanje v njem je v zavodih služila tudi kongregacija. Nanjo je pričel pripravljati zavodarje dr. Zore takoj drugo leto ustanove in 1. 1907 je škof Jeglič slovesno sprejel prvih 19 članov. Poslej je bil sprejem vsako leto na praznik Brezmadežnega spočetja, nekaj let tudi še spomladi. L. 1910 so ustanovili kongregacijo za nižje razrede gimnazije. Za pospeševanje evharističnega življenja je v prvi kongregaciji (za starejše) deloval Pijev odsek. Imela je tudi odsek za misijone, v začetku tudi odsek za edinost; literarni odsek je bil že prej omenjen. Dve leti je to kongregacijo vodil Gnidovec sam. Druga kongregacija (za mlajše) je prav tako imela svoj misijonski in literarni odsek; razen tega so bili vsi člani vpisani v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.

Po šentviškem vzoru sta nastali dijaški kongregaciji v Ljubljani pri jezuitih in v Marijanišču, Novem mestu in Mariboru. Rektor Gnidovec je dal pobudo, da so se zastopniki slovenskih dijaških kongregacij zbrali 16. julija 1913 v Šentvidu. Okrog sto domačim kongreganistom se je pridružilo nad sto tovarišev iz Ljubljane, Kranja, Celja, Novega mesta in Gorice. Zborovanje, na katerem so abiturienti igrali Sardenkovo Slovo apostolov, je obiskal škof Jeglič.

Natančno eno leto kasneje so se v zavodih sestali zastopniki teh kongregacij, pa še kongreganisti iz Pazina in kandidati iz Maribora. Sklenili so, da se bodo poslej zbrali vsako leto. A nekaj dni nato se je vnela svetovna vojska in preprečila ta zborovanja, ki so prinašala med dijaštvo novega duha. Prvo podobno zborovanje so organizirali šele čez petnajst let.

Tako je v veliki meri po Gnidovčevi zaslugi prva slovenska gimnazija postala žarišče krepkega duhovnega gibanja. Razumljivo pa je, da je bilo tudi nekaj nerazumevanja in odpora. Med nekaterimi gojenci in vzgojitelji je bilo slišati ugovore: »Čemu toliko pobožnih vaj, toliko navodil, toliko nagovorov? Čemu v zavodu toliko prizadevanja za duhovnost?«

Morda si je kdo med študenti že takrat zastavil vprašanje, ali je duhovnik s poklicem misijonarja najbolj primeren mož za vodstvo takega zavoda, kot je bila škofijska gimnazija v Šentvidu. »Meni osebno se v zavodu tako vprašanje ni porajalo, čeravno se mi je zdelo, da pljuska val njegove vneme za versko in moralno vzgojo čez rob in se brezplodno razliva. Fant v času okrog pubertete in v letih po nji gotovo potrebuje varnega vodila prek težav, a znano je, da kdaj mlademu človeku tudi najboljše versko in moralno vodilo ni v resnično pomoč, če je doza prevelika.«

Res je Gnidovec veliko terjal, a je bil sam najboljši zgled. Poleti je često molil že ob treh, maševal pa ob štirih. Eden bivših učencev je po njegovi smrti zapisal: »Dokler je bil v zavodu, za nikogar ni toliko molil kot za dijake. Malo vzgojiteljev ima tako veliko skrb in ljubezen do mladih duš, kakor jo je imel Gnidovec Kot angel varuh velike dijaške družine je razpenjal krila nad mladino, da jo varuje hudega in dviga k večnim idealom.«

 

image_pdfimage_print