Tako sem nekoč pomagal bodočemu pisatelju

37

Ker pravega slučaja ni, tudi na Japonskem ne, sva se po Božji Previdnosti srečala v kavarni. Japonske kavarne so manjše od evropejskih; imenujejo jih kar po angleško “coffee shop”, pri čemer oba “ff ’ zvenita kako “h”, ki je Japoncu bolj domač. Istočasno sva stopila v kavarno in ker sva se že od prej poznala, sva sedla za isto mizo v ozadju, odmaknjenem od vhoda in hrušča.

»Vi naročite, jaz plačam,« mu rečem, kot se za velikodušnega misijonarja med pogani spodobi.

»Ne, ne,« se brani, a jaz mu pariram z »Drugič, gospod, ste Vi na vrsti.«

Kava je dobra, glasba v zvočniku umirjena, postrežba prijazna. Po prvi kavi me vpraša, ali bi hotel še eno. Skodelice so japonsko majhne. Torej še enkrat naroči za oba.

»Malce shujšali ste,« nadaljujem, »preveč dela v družbi?«

Odkima. Skoraj sramežljivo prizna:

»Delo mi ne dela preglavic. Muči pa me želja: rad bi začel pisati novele.«

»Novele?«

»Eden mojih znancev je poleg pisarniškega dela začel pisati novele; uspel je in zdaj toliko zasluži z njimi, da mu ni treba hoditi v pisarno.«

»Ker še niste poročeni, razumem, da bi si lahko kaj več prištedili za bodoči poroko. Toda – konkurenca na literarnem polju…«

Pokima: »Z njo računam. In tudi če ne uspem – veseli me pisati.« In takoj se popravi: »Oprostite – moral bi reči: veselilo bi me pisati.«

Pogleda me, kot da bi pričakoval zbadljivo opazko. Jaz pa se pogreznem v njegove oči:

»Zakaj ne začnete pisati – danes zvečer, jutri zvečer… morda zgodaj zjutraj, preden odidete v službo?«

»Ideje imam, celo zapišem si jih; včasih se jih med delom spomnim, naenkrat jih vidim, kako se razvijajo, in kar pozabim na delo, ki ga opravljam.«

Kakor da še zmeraj čuti zadrego, me vpraša: »Še eno kavo? Ali pa raje oranžado?«

»Oranžado, prosim.«

In po prvem požirku mu rečem:

»Čudovito je imeti toliko ustvarjalnih idej na razpolago! Teh ne morete istočasno uresničti. Odločiti se morate za eno bolj kot za vse druge. Katera ideja Vas najbolj vleče?«

S kozarcem oranžade ob ustnicah ga izzivalno vzpodbujam k odgovoru.

»Tista, ki ima toliko resničnosti v sebi. Veste, moj oče je bil vpoklican v vojsko proti kocu Druge svetovne vojske. Najprej na južnem Kitajskem, potem pa na otoku Borneo. Iz Kitajske so vojake peljali s tremi ladjami na otok a nedaleč od obale so ameriške podmornice vse tri ladje potopila; oče se je rešil s plavanjem na obalo; bil je vse življenje ribič. Hrane na otoku je bilo zmeraj manj, zmeraj manj tudi municije. Od časa do časa so zavezniška letala z letaki vabila na predajo, češ odpor nima več smisla. Oče se je v edinici srečal z vaščanom iste obmorske vasi. Edinice na otoku so fanatično verovale v dokončno japonsko zmago. Oče je vedel za poraze na Kitajskem, a gorje, če bi o njih spregovoril. Navaden vojak je bil odrezan od ostalega sveta; letake zavezniških letal, ki so vsebovali vesti o zmagah zaveznikov, so imeli za propagando. Ladje, ki bi morale dovažati hrano, strelivo in zdravila, so postale plen ameriških podmornic.

Neko noč je bil oče dodeljen izvidnici, v kateri je bil tudi njegov sovaščan. Obalo so si razdelili v odseke, ki niso bili povezani med seboj, ker ni bilo dovolj vojakov na razpolago. Oče in sovaščan sta imela odsek, kjer je v senci obmorskega grmovja počival dolg, izdolben čoln otočanov. Na nebu ni zvezd ne meseca, noč je vlažna in topla. Naenkrat reče oče čisto tiho sovaščanu: ‘Če s tem čolnom veslava do jutra… na sosednjem otoku ni naših vojakov… lahko se skrijeva v džungli… kmalu bo konec vojske… na noben način ne moremo več zmagati…’

Čez nekaj sekund je odgovoril sovaščan:

‘To, kar govoriš, je izdajstvo. Ker si moj sovaščan, te ne bom ovadil. Dvakrat je božanski veter uničil naše sovražnike na morju pred vrati Japonske. Boš videl, spet nam bo pomagal!’

Ko japonska vojska Borneo evakuira, se oče skrije v džunglo in se pozneje preda Angležem. Bil je katoličan; bil je pripravljen pomagati svoji deželi tudi z življenjem, če bi bilo treba, a cesarja je imel za cesarja, ne za božanstvo.«

Najini steklenici oranžade sta skoraj prazni.

»Še eno?« ga vprašam.

»Ne, hvala,« odgovori in si prižge cigareto. Jaz se oklenem kozarca ledene vode, ki ga v japonskih “coffee shop” postavijo na mizo preden kdo kaj naroči. Skozi rahel cigaretni dim mi reče:

»Do sem je zgodovina, kakor jo nosim v spominu. Moj oče in sovaščan sta se na otoku večkrat pogovarjala. Oba sta bila neporočena. Oče je sovaščanu odkril, katero od vaških deklet bi si želel za ženo. Sovaščan je na očetovo vprašanje, koga si pa on želi, odgovoril, da še ne ve prav; v resnici pa je imel v mislih isto dekle.

Ladjo z evakuiranimi vojaki odkrijejo ameriške podmornice; sovaščan se plavanjem reši na otok Celebes; težko ranjenega odnesejo v lazaret in ga končno vrnejo domači vasi. Čeprav mu manjka eno oko in šepa, ga imajo za heroja. V vasi ob morju ni več mladih ljudi; naš heroj nima tekmeca pri izbiri neveste. Na praznik deklet obišče družino dekleta, ki ga skrivaj ljubi. To dekle je posebno radovedno, ali ve kaj o sovaščanu, se pravi o mojem očetu. Da, bila sta skupaj do zadnjega; ko je bila ladja torpedirana, se je on, čeprav ranjen, s plavanjem rešil, toda o sovaščanu nima pojma; upa, da se je rešil, a to upanje je rahlo. Kmalu se je vse to razvedelo po celi vasi.

Potem je bilo naenkrat konec vojske. Od časa do časa sta se sovaščan in tisto dekle srečala, največkrat na obali, kjer je dekle gledalo morje in obzorje, kot da čaka pravega ljubimca. Skoraj eno leto mine, o mojem očetu ni nobene novice. Eden dekletovih sorodnikov je poštar; dosti vesti o padlih prihaja v vas in dekle, ki dela v na novo obnovljeni tovarni, večkrat pride k poštarju, saj je pošta na pol poti med tovarno in dekletovim domom. Nekoč zagleda na mizi osmrtnico z imenom mojega očeta ‘Saito’. S tresočimi rokami seže po kuverti, da, to je ‘Saito’ iz sosednje vasi, ki je premajhna, da bi imela lasten poštni urad. Proti koncu leta zaprosi naš heroj dekletovo družino za hčerino roko. Prav na največji japonski praznik, to je na Novo leto, bi se poročila.«

Izpijem vodo. On si prižge še eno cigareto.

»In potem?« ga vprašam tako radovedno, da ne more dvomiti o mojem stoodstotnem zanimanju.

»Potem? To je moj največji problem! Zadnji dan leta je, vsi se mrzlično pripravljajo – kot povsod na Japonskem – na praznovanje Novega leta. Moj oče se vrača. Pes ga prvi veselo prepozna. Bliskovito se razširi novica po vasi: ‘Vrnil se je!’ Od doma, polnega veselega presenečenja, zavije k dekletovi družini. Tukaj je na obisku sovaščan, da se pogovori o zadnjih stvareh pred poroko. Ob pogledu na mojega očeta prebledi: ‘Dobrodošel… Glej mene, invalida. A ti si zdrav, ker se nisi boril do konca. Ker si se predal našim sovražnikom.’ Tako stojita nemo pred dekletom. Tako tiho je, da se čuje šumenje morja v daljavi.«

Skozi cigaretni dim me gleda z razprtimi očmi.

»In potem?«

»In potem?« ponovi in otrese pepel s cigarete v pepelnik.

»Ljubezen naj zmaga nad srednjeveško zvestobo,« rečem s povzdignjenim glasom na koncu stavka, kar v japonščini pomeni, da moje besede čakajo na dopolnitev, ne da bi zanjo vedel vnaprej.

»In potem?« ponovi in nadaljuje: »Potem odloži dekle kimono, ki ga je bila preizkušala med sovaščanovim obiskom, in z obema rokama prime očetovo roko: ‘Dobrodošel! Nate sem čakala.’«

Prijazni strežnici, ki je zmeraj čakala na nova naročila, pomignem. Plačam. Ko stopiva iz restavracije, mu rečem:

»Čez mesec dni se morava spet srečati. Prosim, začnite pisati. Pokažite mi, kaj ste bili napisali. Škoda, da bi Vaših čudovitih idej ne bili deležni še drugi.«

Noč, v katero sva stopila, je bila brez zvezd; se pravi, nisva jih videla, ker je po navadi tokijski zrak nasičen z odsevi reklam in drugih luči. Ali je končal novelo z ljubeznijo? Ali se mu je zdelo, da bi se sovaščan moral nad očetom maščevati, na primer na sam dan ženitve, se razume, po Novem letu? Ali je sploh začel pisati in vrgel na papir nov svet, ki je dan na razpolago ustvarjalnemu duhu? Ne vem; obljubil sem mu namreč, da bom o nadaljnem poteku zaenkrat molčal; da bi ga ljudje ne imeli za pisatelja, ki ni še ničesar napisal.

image_pdfimage_print