30. maj 2021 – Sveta Trojica

GOSPOD JE EDINI BOG V NEBESIH IN NA ZEMLJI

104

(5 Mz 4,32-34.39-40) TUKAJ

Starozavezno berilo na nedeljo Svete Trojice je iz 5. Mojzesove knjige, zadnje od peterih knjig, ki stoje na začetku Svetega pisma Stare zaveze. Iz njih so Izraelci zgradili temelj svoje vere in morale, ki se še danes imenuje Torà, kar Slovenci  prevajamo z nekoliko starinskim izrazom Postava v smislu zakona ali predpisa. Bolj nerodno pa je slovensko poimenovanje posameznih delov tega Peteroknjižja (Πεντατεῦχος), ko posamezne dele imenujemo enostavno Mojzesove knjige in jih razvrščamo od 1. do 5., kakor da bi bil njihov pisec Mojzes sam. Je že res, da v vseh, razen v Prvi, kot ključna oseba nastopa Mojzes, nikakor pa ni on njihov pisec. Izraelci so jih enostavno imenovali in jih še imenujejo po njihovih začetnih besedah, kar je način, ki ga mi še danes uporabljamo pri navajanju papeških okrožnic. Večina zahodnih jezikov pa za njihovo navajanje uporablja iz grščine izhajajoče latinske izraze, ki vsaj približno kažejo na njihovo vsebino. Tako 5. Mojzesovo knjigo v hebrejščini še danes imenujemo éle had’barím (אֵ֣לֶּה הַדְּבָרִ֗ים), “To so besede”, kakor se knjiga začenja, mednarodno pa iz grščine Devteronomij (Δευτερονόμιον), to je Drugi ali Ponovljeni zakon. Kdaj je bila izoblikovana ta zadnji knjiga, ki pri nas nosi ime 5. Mojzesova, ni mogoče natančno ugotoviti. Po vsej verjetnosti je nastajala v Severnem kraljestvu (Samariji) v enem izmed svetišč (Sihem?), kjer so skušali zbrati vse dotedanje tradicije in so jih oblikovali kot Mojzesovo oporoko. Da je knjiga prišla v Jeruzalem, je verjetno zasluga levitov, ki so se po padcu Samarije leta 722 pred Kr. zatekli v Jeruzalem. Kot kaže, je knjiga ostala pozabljena vse do leta 622. Druga knjiga kraljev namreč pripoveduje, da so v 18. letu vladanja kralja Jošíja (640-609 pred Kr.) v jeruzalemskem templju odkrili “knjigo postave” ali “knjigo zaveze” in je kralj, ki so ga prizadele napovedi v tej knjigi, ukazal versko reformo, saj se njegov odlok sklada z osrednjo zahtevo 5Mz: porušenje vseh svetišč po deželi in osredinjenje bogoslužja v Jeruzalemu. Ta zveza ni nič novega, saj so jo odkrili že cerkveni očetje. Dokončno pa je bila knjiga izoblikovana šele v času babilonskega izgnanstva; v ta čas spada tudi naš nedeljski odlomek.

Naše besedilo izhaja iz nasprotja med Izraelovo vero in izkušnjo babilonskega izgnanstva. Vera je temeljila na izhodu iz Egipta, ki so ga imeli za neposredno Božje delo, izkušnja izgnanstva pa je dala misliti, da je Bog svoje ljudstvo zapustil.  Prav naše besedilo pa spet kaže v bodočnosti usmiljenega Boga, ki ne pozabi obljube (dežele), ki jo je nekoč prisegel očetom in se zdaj pusti ponovno odkriti Izraelcem pod pogojem, da ga iščejo z vsem srcem. Izrael naj razume, da položaj, ki ga je Bog ustvaril s svojo neprimerljivo odrešilno dejavnostjo in ga je držal skozi dolga zgodovinska razdobja, ni popolnoma izginil, čeprav to nasprotuje logiki sinajske zaveze, ki jo je Izrael prelomil.

Kaj nam ta odlomek, sicer okrajšan, pa vendarle, lahko pove za naš čas? Mislim, da je ključna misel: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« (4,39). Problem Izraelcev je bil skozi vso zgodovino ohraniti vero v enega Boga, toliko bolj v času babilonskega izgnanstva, ko so pristali v panteonu babilonskih bogov. Mi se danes pomilovalno nasmehnemo ali se celo zabavamo ob mitologiji grškega panteona, kjer se bogovi med seboj ženijo in možijo, prepirajo, spletkarijo, pretepajo, požrešujejo in popivajo, obenem pa pozabljamo, da živimo med modernimi “bogovi”, ki so prav tako prepričani, da edino njim pripada oblast ne glede na izid volitev, ki se kregajo med seboj, spletkarijo (kupovanje poslancev), obrekujejo in kar je še temu podobnega in nam servirajo dnevne novice. O Babiloncih danes ni ne duha ne sluha in prav tako ne bo v bodočnosti ne duha ne sluha o današnjih komunistih in levičarjih. Res pa je, da Bog Izraelcem v izgnanstvu ni povedal, kdaj bo konec njihovih tegob, ampak je samo zahteval zvestobo in zaupanje. To zahteva tudi od nas. Bolj ko mu bo “mala čreda” kristjanov (Lk 12,32) zvesta, prej bo to politično in moralno navlako spravil na smetišče zgodovine.

image_pdfimage_print