Priče trpljenja Gospodovega

Giovanni Papini

47

Sin očetov

1

Tisti trenutek, ko so trije obsojenci vsak s svojim križem na rami odhajali na Golgoto, se je odprla ena izmed celic v ječi in glasovitega Baraba so pripeljali pred upravitelja.

»Ti tvoji spoštovani rojaki so me prisilili, da spustim tebe, ki si morilec, namesto onega, ki je bil nedolžen. Zase ti ne morem odpustiti in ti tudi ne bom nikdar odpustil. Zgubi se, čim dlje moreš, srečna zverina, in glej, da ti ne bo treba nikdar več pred moje oči, zakaj drugič te niti tvoj Bog ne bo iztrgal iz rok moje pravičnosti.«

Pilat, ki je bil bolj divji ko navadno, je dal vojakom rezko znamenje. Ti so pograbili Baraba in ga odsuvali do stopnišča, ki je držalo na trg. Tam so ga z brcami vrgli ven, — prav tako, kakor vržeš iz hiše crknjenega, smrdljivega psa.

Trg je bil zapuščen. Baraba je brž vstal in zobje so mu šklepetali. Potem je stekel do hiše svojih bratov. Po toliko mesecih teme ga je svobodni in bleščeči se zrak opajal ko vino. Spotikal se je nad razmejki med kamenjem v tlaku. Na razpokane ustne so mu hkrati vrele maščevalne besede in radostni vzkliki. Zdaj je čutil, da se bo zgrudil, precej zatem pa se mu je zdelo, da bi sam zadavil leva, napadel celo vojsko.

Nihče ga ni spoznal, nihče ogovoril: mesto je bilo ko zapuščeno. Čeprav je bilo sredi dneva in ni bilo videti niti oblaka, je nebo sijalo v tisti pepelnasti in žalobni svetlobi, ki naznanja bližnjo nevihto. Kakor v snu je prišel domov.

Brata sta bila z ženama in z vsemi otroki pri mizi in jedla. Prihod Barabe — spremenjenega, spačenega, grmasto kosmatih čeljusti in oči, ki so jih skoraj do kraja zapirale rdeče veke — je bil kakor prikazen. Vsi so nehali jesti, govoriti, se smejati.

Ta, ki se je vračal, je bil najstarejši brat, poglavar družine, ki je ušel smrti. Doma so se ga bali in se kajkrat postavljali z njim, maral ga ni pa nihče. Če bi bili imeli toliko poguma, da bi bili sami sebi priznali, kaj mislijo ta trenutek, bi bili vedeli, da je čudežna vrnitev pomiloščenca zanje nekaj, kar je med prezirom in nesrečo. Toda niso vedeli ali niso hoteli vedeti ali pa so se bali, da ne bi vedel on. Zato so po prvem strahu vstali in ga z glasovi, gibi in nasmehom pozdravili. Odstopili so mu častno mesto med bratoma. Baraba je sedel brez besede, pograbil poln kozarec vina in ga spil. Takoj so porinili predenj drug zvrhan kozarec in tudi tega je spil na dušek. Zdaj se je zazdelo, da se je zdramil, in pogledal je po vrsti vse, ki so bili pri mizi, jim v pozdrav rahlo zmrdnil vinaste ustnice, kar naj bi bilo po njegovem morda veljalo za smeh. Potem je morilec vzel v roke kos kruha in med žvečenjem vprašal:

»Kdo izmed vas je poznal Jezusa iz Nazareta?«

»Samo po videzu,« je odgovoril Eleazar, mlajši brat.

»Kakšen zločin pa je storil? Je ubijal?«

»Nikogar ni umoril, da bi jaz vedel. Govoril je ljudstvu, duhovnikom pa ni bilo prav in zatožili so ga upravitelju.«

»Pa zakaj jim ni bilo prav?«

»Morebiti,« je nadaljeval Eleazar, »ker je hotel stopiti v tempelj in sam gospodariti. Pa bodi kakor koli — kaj te skrbi? Njegova smrt ti je vrnila življenje: kaj bi še rad?«

»Res je,« je končal Baraba, »prav danes ta Jezus umira namesto mene, umira zame.«

Po teh besedah je ostal zamišljen in ni ves večer zinil drugega. Drugo jutro je šel Baraba zgodaj, ob prvem sončnem žarku brez besede iz hiše in krenil na Golgoto. Širna vzpetina je bila zapuščena; trije križi so še vedno dvigali proti nebrižnemu nebu svoje surove in toge roke. Baraba se je približal onemu v sredi in videl spodaj na deblu nekaj curkov strjene krvi, ki pa je bila zaradi nočne rose še malo vlažna. Dolgo je božal s prstom to kri, nato je malce pordeli palec pritisnil k nosnicam, zatisnil oči in ga vohal, kakor kadar uživaš kaj, kar ti ugaja.

»To je kri, prelita zame,« je dejal sam pri sebi. »Zdaj sem mirnejši.

2

Prejšnji večer je poslušal pogovore nekih žensk, ki so si na strešni ploščadi sosednje hiše pripovedovale in razlagale dogodke onega strašnega petka. Pri tem je zvedel, da bi bil Pilat za vse na svetu rad rešil galilejskega krivoverca, pa da se duhovniki niso čutili varne, dokler ga niso poslali v smrt. Samo njim torej je Baraba dolgoval svojo rešitev.

Zdaj mu je prišlo na misel, da se mora nemara zahvaliti Anu in Kajfu, ker sta ga rešila smrti. Če sta si tako prizadevala, da bi ga pomilostili, je bilo na dlani, da ne obsojata njegovega upiranja proti osovraženim Rimljanom. Tudi duhovni so zatrdno sovražili tujce. Zaradi tega bi mu utegnili zaupati kak posel v vstajah, ki so se na tihem in skrivoma pripravljale po Judeji.

Brez odlašanja je odhitel do palače velikega duhovnika in dejal vratarju, da bi rad govoril s Kajfom. Rekli so mu, naj lepo počaka na dvorišču. Kako minuto kasneje se mu je približal pisar.

»Kaj hočeš od velikega duhovnika?«

»Zahvalil bi se mu rad za vse, kar je storil zame, in se mu ponudil v službo za osvobojen je Izraela.«

»Svoboda te je pripravila ob pamet, Baraba. Kajfa te je videl z okna in te spoznal. In v njegovem imenu ti povem, da te ni rešil iz ljubezni, ampak samo zato, da bi bil kaznovan oni zlodejevi bogokletnik. A mi nočemo imeti nobenega posla s tolovaji in ubijalci. Veliki duhovnik ti ukazuje, da se pri priči pobereš od tod; in naj te nikdar več ne obide želja, da bi se približal tem vratom, če ne, gorje ti!«

In pri teh besedah je pomežiknil hlapcema, naj Baraba zapodita.

Ubijalec je osuplo in trepetaje zbežal, ne da bi se ozrl. A v duši je kuhal misli na maščevanje in na zavrnjeno hvaležnost hkrati. Duhovniki ga niso marali: zakaj se ne bi obrnil k njihovim sovražnikom, k učencem umorjenega? Bil je rešen po krvi njihovega Učenika. Zadela jih je neskončna zguba: zakaj jim ne bi ponudil povračila, plačila za to smrt?

Ves ta dan in še dan potem si je prizadeval, da bi zvedel, v katero skrivališče so se zatekli prijatelji in privrženci Jezusovi. Nihče v mestu ni tega vedel ali hotel povedati.

3 

Toda Baraba ni našel miru in je še dalje spraševal in stikal: jeza do duhovnikov ga je gnala, da je iskal tiste, ki so jih morali sovražiti prav tako kot on. Ko je nekega večera pohajal po Oljski gori, je blizu stiskalnice za olje naletel na fantiča kakih trinajstih ali štirinajstih let, ki se je ustavil in ga gledal.

»Fantek, ali mi veš povedati, kje bi mogel najti učence Jezusa, ki mu pravijo Kristus?«

Deček je uprl vanj velike črne oči.

»Pa kaj bi ti rad od njih?«

»Njihov prijatelj sem,« je odgovoril Baraba, »človek sem, ki je prejel od njihovega Učenika velik dar. Zdaj jih iščem, da bi jim pomagal.«

»Je res, kar praviš?«

»Kaj me imaš nemara za duhovskega psa?«

In pri teh besedah je Baraba potegnil iz mošnje tri novce in jih pokazal fantiču.

»Če mi poveš, kje je hiša, pa so tvoji.«

Fantič je vzel denar in jo brez besede ubral po rebri navzdol. Molče sta hodila skoraj pol ure. Nekje, odkoder več ni bilo videti Jeruzalema, se je deček v senci cedre ustavil in z roko pokazal na počrnelo bajto, napol skrito med oljkami.

»Tam so!«

In ne da bi še kaj zinil, se mu je v teku zgubil izpred oči.

Baraba se je približal samotni hiši in prisluhnil. Iz oken je prihajalo zmedeno mrmranje glasov: glas neke ženske je presegal vse druge. Baraba je z roko otipal stara vrata in začutil, da so odprta. Ne da bi bil poklical ali potrkal, je morilec pritajenih korakov stopil v hišo. Prva soba je bila prazna, toda od vrat, ki so se odpirala nasproti, je bilo zdaj slišati razločne glasove. Stopil je tja do praga: kakih deset moških in tri ženske so se tako živo pogovarjali, da ni skraja nihče zapazil pritepenca, ki jih je gledal. A ena izmed žensk je kar na lepem dvignila glavo in zagledala prežeči ter kosmati obraz Barabov. Kriče je planila pokonci. Tedaj so vstali vsi in se preplašeni obrnili k vratom.

»Kdo si? Kaj iščeš? Kaj hočeš?«

Najstarejši med njimi, ki se je zdelo, da je poglavar družbe, je vsem ukazal, naj molče, in stopil pred Baraba, ki je bil obstal na mestu, naslonjen na podboj duri.

»Poznam te,« je rekel starec, »vem, kako ti je ime in kaj si storil. Kateri zlodej te je prignal do te hiše? Sin božji je s svojo krvjo odkupil tudi tvoje življenje. Morilčevo življenje je bilo plačano z življenjem Mesija: kaj bi še rad?«

»Poslušaj me,« je dejal Baraba. »Duhovniki so me rešili, potem pa so me ozmerjali in spodili. Sovražim jih in hočem se maščevati. Gotovo jih tudi vi sovražite. Pripravljen sem, da po svojih močeh poplačam zgubo vašega Gospoda. Tudi ubijalec ima srce in dušo. Tudi morilec je lahko rešenik v trenutkih, kakršni so zdaj. Povejte mi, kaj lahko storim za vas. Povejte mi, katerega sovražnika bi bili radi rešeni. Njegova kri bi, se mi zdi, poplačala vsaj nekaj tiste, ki jo je Jezus prelil zame. Govorite: ničesar in nikogar me ni strah.«

Vsi so molčali in ga gledali z izrazi in gibi groze. Naposled je spregovoril Peter:

»Baraba, Baraba, Kristus ti je podaril življenje, a ne luči. Bolj si slep od mrliča, bolj gluh ko kamen, bolj besen kakor volk, ki vso noč ni našel hrane. Ne veš, da je naš Učenik oznanjal ljubezen tudi do sovražnikov? Kaj ti ni nihče povedal, da je zapovedoval odpustiti vsako žalitev in vračati dobro za zlo? Maščevanje ne pripada vam, je rekel Gospod. Iz ljubezni do njega smo odpustili pismarjem in farizejem, duhovnikom in Rimljanom. In odpuščamo tudi tebi, nesrečni morilec, obsojen na življenje. Nimamo sovražnikov, nočemo krvi. Iz vsega srca ti odpuščamo, Baraba, toda pogled nate vzbuja prebolestne in prestrašne spomine. Odpusti nam tudi ti, Baraba, a če bi se nam res rad oddolžil, kakor praviš, beži iz te hiše in tam, kjer bomo mi, se več nikdar ne prikaži.«

»Ne vem, kam meriš s tem odpuščanjem in ljubeznijo. Jaz sem za staro postavo: kri za kri, življenje za življenje. Dokler bodo Rimljani držali naše ljudstvo v jarmu, se ne bom ponižal, da bi poljubil roko, ki me bije. Vi ste, kakor se zdi, slabotni strahopetci, ki se skrivate ko preganjane kokoši in si izmišljujete opravičila, da vam ne bi bilo treba maščevati smrti svojega poglavarja. Ne bojte se, da bi vas še iskal. Moški sem in se ne ubadam z ženščinami.«

Najmlajša in najlepša izmed žensk je viharno skočila predenj, da bi mu odgovorila, a Baraba ni čakal, marveč v hudi jezi planil iz sobe in iz hiše; izmed kocin skuštrane brade je hkrati pljunil slino in besede.

4

Vrnil se je v Jeruzalem, a se ni vdal. Mučila ga je besna želja, da bi storil kar koli, da bi se znesel nad kom. Prostost brez dela ga je slabila in dražila hkrati. Podoba Onega, ki je bil umrl namesto njega, mu je bila vedno pred očmi, ne ko podoba grozečega preganjalca, marveč tiha in prijazna in prav zato tem muč- nejša in neizogibnejša. Hodil je sem in tja in dosti zvedel o Jezusu; nekatere reči so bile čudežne in neverjetne; druge po njegovi sodbi naravnost nore.

Med drugim so mu povedali tudi o Lazarjevem vstajenju. Nenadno ga je obšla želja, da bi videl tega človeka, ga povprašal o tem in onem in se prepričal o resnici. Nekega jutra je prišel v Betanijo in si dal pokazati hišo od mrtvih vstalega.

Na pragu je na kamnitni stopnici bolj ležal ko sedel človek mračnega in rumenega obraza, zahomotan v plašč prstene barve, gledal v nebo, a gotovo ni nič videl: zenice so mu bile motne in negibne ko zenice slepih. Baraba je stopil bliže.

»Si ti tisti, ki se je povrnil iz dežele mrtvih?«

»In si ti nemara izmed tistih predrznih po- hajačev, ki me že tedne in tedne mučijo z nadležnimi vprašanji?«

»Ne, Lazar, jaz sem — pa ti tega ne veš — tvoj brat. Tudi jaz dolgujem življenje tvojemu prijatelju Jezusu kakor ti. Ti si bil v grobu in te je potegnil iz njega; jaz sem bil že v krvnikovih rokah, pa sem bil zaradi njega rešen ječe in smrti. Oba živiva po njegovem zaslužen ju. Postati morava prijatelja, da se bova kako maščevala za svojega rešitelja.«

»Ne razumem te. Ne vem, kdo si, in ne potrebujem prijateljev. Ne morem slišati besedi o hvaležnosti, nočem misliti na maščevanje, ne poznam bratov. Dve sestri sem imel, pa sta me pustili samega …«

»Ime mi je Baraba. Jezus, ki te je ljubil, je umrl zame. In ti ne boš ganil z roko za tistega, ki ti je vrnil življenje?«

»Veš, kaj pomeni tvoje ime?«

»Vsi vedo: ,Sin očetov’.«

»Tako je: Sin človekov je umrl za Sina očetovega, in je prav in moralo se je tako zgoditi po pričevanju Pisma. Prvi človek, ki je bil v resnici sin očetov, je bil, kakor veš, prvorojenec Adamov — to je Kajn. Tudi on morilec kot ti, kakor vsi. Toda Bog ni dopustil, da bi bil Kajn ubit. Se spominjaš? ,In Bog je Kajna zaznamoval, da bi ga ne ubil nihče, kdor bi ga našel.1 Sleherni človeški rod ima svojega Kajna, svojega Sina očetovega, svojega Baraba, svojega morilca. In Sin božji, Jezus, se je ravnal po Očetu in ni pustil, da bi bil ti ob življenje. Pa kaj misliš, da je življenje nagrada? Ne čutiš, da je nasprotno najkrutejša kazen?«

»Lazar, blede se ti. Nemara si v temah Sheola zgubil luč razuma?«

»Ti ne moreš razumeti, Baraba. Jaz edini od vseh ljudi danes lahko urnem. Vrnil sem se bil naposled v hišo pokoja, v resnično domovino, v blaženo zavetišče, kjer sta moja mati in moj oče, moji starejši bratje, moja rajna žena in najdražji prijatelji iz otroških let in očaki našega ljudstva in preroki in modreci in pravični. Bil sem pri tistih, ki jih ljubim, otresel sem zemeljski prah s svojih nog, počival sem, bil sem srečen. In da bi zadovoljil oni ženski, ki sta si umišljali, da me ljubita, sem se moral vrniti v dolgočasje, v trpljenje, v trud in v pregnanstvo. Ti pa prideš in blebetaš o hvaležnosti, besedičiš o maščevanju? Pojdi, Baraba, pojdi za zmerom v božjem imenu. Dovolj dolgo sem te že prenašal!«

Pri zadnjih besedah se je vzdignil in oči so se mu svetile od nejevolje. Potem je Sinu očetovemu obrnil hrbet, stopil v hišo in zaloputnil vrata za seboj.

5

Baraba se je besen preklinjaje vrnil v Jeruzalem. Bolj ko kdaj prej je čutil silno poželenje, da bi se nad komer koli maščeval za svoj nemir, za težko moro, za vse zavrnitve in za ponižanja.

V hiši ni nihče govoril z njim. Komaj so slišali, da je stopil čez prag, že so potihnili vsi glasovi; celo otroci se niso upali uganjati norčij vpričo njega in na svežih ustih svakinj je zamirala beseda in umolknil smeh. Baraba se je čutil samega, od vseh zapuščenega, pregnanega od slehernih vrat, izključenega iz življenja — zavrženega celo od rimske pravice.

In tedaj je začutil, kako mu je v zmedeni duši spet zavrelo sovraštvo do Pilata. Vsa mrž- nja, vse zamere, vsa razočaranja in ves odpor so se obračali proti upravitelju. Ta je trmasto iskal, kako bi ga poslal v smrt. Na dan osvoboditve je ravnal z njim slabše ko s psom. Povrhu je dal križati Jezusa in je še dalje tlačil Jude. V razburkani in obsedeni duši Barabovi je bil samo on kriv, samo on je zaslužil smrt.

Nekega poznega večera so straže v sodni palači našle Juda, skritega blizu sob, kjer je spal Pilat. Pri njem so našli kratek meč in bodalo. Komaj se je zdanilo, so ga zvezanega privedli pred upravitelja. Pilat ga je spoznal in se zarežal:

»Si se vrnil, Baraba? Danes bo poslednjič!«

Zavpil je povelje stotniku in izginil. Nekaj minut kasneje so Baraba odpeljali na Golgoto. In Sin očetov je bil križan na prav istem kraju, kjer je štirideset dni prej izdihnil svojo dušo Sin človekov.

image_pdfimage_print