III. Na dunajski univerzi 

Novi ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič – prišel je iz Sarajeva, kjer je bil nazadnje pomožni škof, in bil ustoličen v Ljubljani 22. maja 1898 – je kmalu po prihodu v središče Slovenije duhovščini naznanil načrt za ustanovitev deškega semenišča in konvikta za študente, ki bi se pripravljali na svetne poklice. Za oboje bi bila skupna gimnazija,* na kateri bi poučevali profesorji-duhovniki (30. avgusta 1898). 6. decembra pa je zamisel objavil v Škofijskem listu: »Kako težko mi je, ko dobivam od vseh strani prošnje za duhovnike; tudi ljudje sami pridejo k meni in me prosijo za duhovnika, pa jim ga ne morem dati, ker ga nimam.« Temu naj odpomore nova ustanova. Zanjo so potrebni profesorji. Poziva torej duhovnike, ki bi bili voljni pripraviti se za ta poklic, naj se priglase do Velike noči prihodnjega leta. Odzvalo se jih je šest: kaplani Janez Gnidovec, Anton Jarc, Ivan Knific, semeniščna duhovnika Anton Koritnik in Anton Ratajec in bogoslovec Luka Arh.

Naslednjega leta (1899) je prišel Jeglič na birmovanje v Vipavo. Gotovo je z Gnidovcem govoril tudi o tej zadevi, saj ga je vipavski kaplan z Viktorjem Stesko spremljal v Sarajevo (preko Splita, Metkoviča in Mostarja) in Đakovo (preko Travnika). V zimskem semestru 1899/1900 so prijavljeni gospodje na škofove stroške začeli študirati na dunajski univerzi – razen Jarca, ki je odšel na graško.

Gnidovec se je 7. oktobra z Dunaja javil ajdovskemu župniku Martinu Poljaku: »Dolžnost ljubezni in hvaležnosti mi je, da Vam nekoliko sporočim iz svojega novega bivališča. Na Dunaj sem prišel pred nekaterimi dnevi – Deo gratias et Mariae – zdrav in vesel. Stanujem v VIII. okraju (Bezirk) Wahringerstraße 137, 3. Stock. V mali sobici sem se že privadil. Nekoliko minut od stanovanja je samostan Herz-Marien-Kloster. V kapelico tega samostana hodim vsak dan maševat in sedaj v oktobru imam tudi pobožnost sv. rožnega venca – proti večeru; poleg tega bo treba, kakor sem slišal, ob nedeljah napraviti kratek nagovor malim gojenkam, ki so v tem samostanu v šoli.

Na vseučilišču se še nisem vpisal; študije se en teden gotovo ne bodo pričele. Po Dunaju sem se že nekoliko razgledal: veliko je to mesto, študirati bo treba veliko. Izbral sem si kot glavna predmeta: grško in latinsko, glede stranskih predmetov se še nisem odločil: morda nemško ali slovensko.« Podpis: Janez Gnidovec, stud. phil.

Vpisal se je 10. oktobra, matrikuliran je bil decembra 1899.

Vsaj že decembra 1899. se je preselil v 8. okraj, Lerchenfelderstraße 44, 1. nadstropje. V tem stanovanju je prebivalo pet sobratov, ki so se pripravljali na profesuro. Imeli so lastno gospodinjstvo. Za voditelja so nekako nehote priznavali Gnidovca. Bil je med njimi po študijih najstarejši; še bolj kot to mu je pri ostalih pridobilo spoštovanje svetniško življenje. Upravljal je skupno blagajno in skrbel za dušni blagor sostanovalcev. Navajal jih je k skupni molitvi brevirja in k skupni večerni molitvi. Njegovo geslo je bilo: vsaj eno desetko rožnega venca! Maševat je tu hodil v bližnjo cerkev sv. Ulriha v 7. okraju Kadar koli je šel mimo kake cerkve, je stopil vanjo in počastil presv. Rešnje Telo. Če ga je kdo spremljal, je tudi njega povabil na obisk Najsvetejšega. Takoj po prihodu na Dunaj je Gnidovec prosil za pravico za spovedovanje in jo tudi prejel. Čez eno leto so mu to pravico podaljšali za tri leta.

Postal je član slovenskega katoliškega akademskega društva Danica ih pridno sodeloval. Vpisal se je v akademsko Marijino družbo, ki jo je vodil znameniti jezuit Leifert. Za to je pridobil tudi sostanovalce. Akademikom je bil v vzgled in spodbudo. Bil je dober, ljubezniv in odkrit, podoben nedolžnemu otroku, vendar so ga cenili kot značajnega moža. Nikdar ni po nepotrebnem zapravljal časa in denarja. Često je za večerjo použil samo skodelico mleka. Abstinent v tistih letih ni bil, vendar ga nihče ni videl, da bi se kdaj tudi v najmanjšem pregrešil proti zmernosti.

Študijski tovariši so bili Gnidovcu tedaj Srebrnič, poznejši krški škof; Rittig, poznejši zagrebški kanonik, in neki Jud. Ta je nekoč Gnidovca prosil za razgovor. Sad razgovora je bil, da ga je Gnidovec začel učiti katekizem. Jud se je nato dal krstiti; za botra je bil Srebrnič. Novi kristjan je pobožno živel in vstopil v trapistovski red.

Ve se tudi za Gnidovčevo pomoč ključavničarju, ki je imel delavnico v hiši, kjer sc duhovniki-akademiki stanovali. Obrtnik je bil versko zanemarjen. Obolel je na smrt. Gnidovec ga je obiskal in pripravil na prejem sv. popotnice.

Kot doma je tudi v prestolnici delil duhovne in telesne dobrote, kjer je le mogel. Po enem letu bivanja na Dunaju je poslal na knezoškofijski ordinariat prošnjo, da bi smel svojim rojakom pridigati v materinem jeziku. Prošnjo je podprl z dvema razlogoma: »1. Na Dunaju živi mnogo Slovencev, ki zaradi neznanja drugega kot svojega materinega jezika velik del leta ali celo dolga leta ne slišijo božje besede.« II. Prosilec je od župnika pri sv. Ulrihu dobil dovoljenje, da je cerkev za ta namen na razpolago.

Mnogo dobrega je napravil tudi slovenskim kostanjarjem, ki jih je takrat bilo na Dunaju veliko. Navadno so stanovali v skupnih domovih. Obiskoval jih je in jih navajal k spolnjevanju verskih dolžnosti. Marsikomu je pomagal tudi z denarjem. Pripetilo se je, da je komu plačal za vožnjo domov, če mu ob koncu sezone ni ostalo nič zaslužka.

Po pismih je sodeloval celo pri ustanovitvi Marijine družbe v rojstni fari. Iz pisma 23. decembra 1899 ajdovskemu župniku Poljaku se da sklepati, da je sam dal pobudo: »Dovolite, da ob tej priliki izrazim neko željo, ki jo že nekaj časa gojim. Ta pa je: Marijina družba v ajdovski fari. Res je, da ne poznam razmer, kakor jih poznate Vi, velečastiti gospod župnik, vendar upam, da bi se – če je volja božja, – to dalo napraviti. Priporočati hočem to zadevo posebno sv. Jožefu.« Slabo leto pozneje je že mogel istemu naslovniku pisati: »Veseli me, da so društveniki za Marijino družbo stanovitni.«

V opreki s poročili, da se kot dijak hi zanimal za književnost, je voščilo ajdovskemu župniku za god (8. novembra) – v obliki soneta z akrostihom:

Gospodu župniku naj iz daljave
Odmev glasi hvaležnosti se moje!
Sprejmite pesmico, katera poje:
Predobri Bog naj Vas ohrani zdrave!

Odmirajo v jeseni cvetke, trave,
Drevesa so zgubila listje svoje,
Umrlo vendar pa cvetlic ni troje:
Žar vere, upa in ljubezni prave.

Umrle niso cvetke te prekrasne;
Prelepo naj rastó, naj sad rodijo.
Naj mili Jezus iz višave jasne

Izliva milost v Vas in vso župnijo;
K nebes Kraljici naj Vas milo vodi,
Užiga s sveto srčnostjo povsodi.

Predvsem je Gnidovec dunajska leta z njemu lastno energijo posvetil študiju. Dasi ga je ovirala bolehnost, se je vedno udeleževal dela in vaj v filozofskem seminarju. Javljal se je tudi h kolokvijem iz pedagogije in filozofije in dobil zanje zelo dobra spričevala.

Po absolutoriju ga je deželni šolski svet za Kranjsko 14. oktobra 1903 potrdil za suplenta na gimnaziji cesarja Franca Jožefa v Kranju. Za profesorski poklic je namreč tedaj bila potrebna praksa (“poskusno leto”) pod vodstvom strokovnega profesorja. V šolskem letu 1903-1904 je Gnidovec poučeval šest ur na teden latinščino v 3. razredu. Njegov strokovni vodnik prof. Anton Jeršinovič mu je 15. julija 1904 izdal spričevalo, kjer poroča o medsebojnih hospitacijah, o Gnidovčevi prizadevnosti, kako je mladino navajal k redu in temeljitemu študiju, pri čemer si je z dobrohotnostjo znal pridobiti zaupanje učencev. Ugotavlja pripravnikovo strokovno znanje, potrebno splošno in pedagoško izobrazbo, zadovoljivo učno metodo in dijaški dojemljivosti primerno razlaganje. V pripravljanju učnih ur in popravljanju nalog je bil točen in vesten.

Leta 1904 je napravil na Dunaju vse pismene domače in klavzurne naloge in ustne izpite iz grščine in latinščine s staro zgodovino, iz slovenščine in nemščine. Za doktorsko tezo je izdelal obširno razpravo o vprašanju, ali se spis o Hippiju starejšem po pravici pripisuje Platonu. Razpravo je komisija ocenila kot zadovoljivo delo. Podčrtala je kandidatovo pridnost, previdnost in zdravo razsodnost. Tudi po obliki zapušča ugoden vtis. Sicer pa je šlo z grščino zelo trdo. Klavzurna naloga je le z veliko popustljivostjo prejela oceno zadostno, pri ustnem izpitu je komisija ugotovila znatno negotovost in luknjičavost v znanju. Pozitiven red je kandidatu dala zaradi bolezni, ki je ovirala njegovo pripravljanje, in v zaupanju, da se bo v tej stroki še spopolnil. Izpite iz ostalih predmetov (latinščine, stare zgodovine, nemščine) je opravil deloma zadovoljivo, deloma zadostno; slovenščino pa pismeno in ustno odlično. Izpraševavec za slovenščino je bil veliki slavist Vatroslav Jagič.

Listina z datumom 20. junija 1904 proglaša Janeza Gnidovca za usposobljenega, da v slovenskem in nemškem učnem jeziku poučuje na gimnazijah klasično filologijo kot glavni, slovenski jezik pa kot stranski predmet.

19. julija je Gnidovec prejel še diplomo doktorja filozofije. Njegov promotor je bil dr. Evgen Oberhummer, profesor zemljepisa.

 

image_pdfimage_print