Slovenski romar

JOŽE DOLENC

36

Nove oblike romanja

Spremenjene razmere, ki v njih živimo, so prinesle v zadnjih letih tudi nekatere nove oblike romanja. Za neketere stare oblike je prav, da jih ni več, ker so preživele. Spet za druge je škoda, ker so izginile predvsem zaradi našega strahu pred javnim izpovedovanjem vere in morda tudi iz napačnega obzira do drugače mislečih; nekatera je preprečila nenaklonjena oblast. Romanje v velika svetovna središča je nekoč pomenilo pustolovščino, združeno z najrazličnejšimi nevarnostmi in žrtvami. Tudi v nekatera domača romarska središča ni bilo mogoče priti kar tako. Najstarejše božje poti so na strmih vzpetinah, ki jih je bilo nekoč treba premagati peš. Višarje, Sveta gora, Ptujska gora in še cela vrsta drugih cerkva, ki so bile včasih božjepotne, Kum ali Limbarska gora, nam to potrjujejo. Danes je večina takih romarskih svetišč laže dostopnih. Danes romanje v Lurd, v Fatimo, Compostelo, v Rim in v druge znane evropske božje poti, celo v Sveto deželo, ni več težko, pri roki so nam sodobna prometna sredstva od avtobusa in vlaka do avta ali letala. Včasih so romarji prenočevali v cerkvi, danes v hotelu.

Romanje, tisto pravo, naj bo to v daljna svetišča ali v najbližjo domačo romarsko cerkev, je v svojem bistvu še vedno molitev. Romanje je še vedno manifestacija verskega prepričanja. Vsak romarski kraj je povezan z zgodovino odrešenja, posebno po Mariji s Kristusom. Romanje pomeni več molitve, premišljanja, kar naj bi bilo združeno s spovedjo in z obhajilom. Namen romanja, je, da se z njega vračamo domov notranje bogatejši. Pravo romanje je vedno samo tisto, na katerem smo okrepili svoje zveze z Bogom in z bližnjimi, tudi s tem, da smo jim romanje omogočili, bolnim in starim pa olajšali.

Ob dragih romanjih, ki si jih danes privoščimo v daljne dežele, bi bilo prav misliti na to, da imamo doma nekdaj zelo sloveče romarske kraje in cerkve, na katere danes pozabljamo. Dotok domačih romarjev bi jih lahko ohranil in obnovil ter jim pomagal do nekdanje veljave, namesto da večkrat v pretirani in napačni romarski vnemi nesmiselno nosimo denar na tuje. Ne smemo misliti, da smo deležni milosti samo na daljnih milostnih krajih. Ni svetih krajev in podob, kjer bi se sipale milosti brez našega truda, brez zbrane in zaupljive molitve, brez duhovne odprtosti za dobro. Bog je povsod in povsod je isti Bog. Tudi Marija je prisotna po svoji milostni pomoči v Lurdu kakor na Brezjah, k isti Mariji prepevamo na Šmarni in Žalostni gori. Romajmo predvsem na tista božja pota, ki so sredi našega žitja in bitja, kajti le tako bomo zares romarji, ki potujejo v kraje neminljive, večne lepote – k Bogu.

Nič manj niso Bogu všeč naše Brezje, Ptujska in Sveta Gora, Višarje in Mengore, kakor daljna, čeprav bolj sloveča romarska svetišča. Kdor s srcem roma, spotoma odkriva, da so naša domača romarska središča tudi prijetna. Koliko kulturnega bogastva je tu, koliko žlahtnih sadov naše preteklosti. Tu bomo začutili, da je Marija najbolj naša prav v teh naših središčih pobožnosti. Pa tudi na manj znane ne pozabimo. Povsod je stopila Marija med naše ljudi, se jim najbolj približala in jih najbolj vzljubila. Povsod na teh romanjih lahko iščemo in mislimo na Boga.

Ena izmed novih oblik je vsakoletno romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Začetek sega v leto 1969, v zadnjih letih pa se je razvilo v največje romanje v Sloveniji; v tej romarski procesiji je dvanajst do petnajst tisoč bolnikov in invalidov. Med njimi je tudi veliko mladih in zdravih spremljevalcev, kar je posebnost tega romanja. Organizatorji so namreč želeli dejavno povezati mladino z bolniki in invalidi, da bi pri tem mladi spoznali tudi ta del življenja in ga pravilno ovrednotili glede na osebno bivanje in bivanje nasploh. Tu gre torej predvsem za vzgojni vidik. Pri tem je razvesljiva ugotovitev, da mladi vedno raje in vedno lepše sodelujejo pri tem romanju. Mladina je tudi prevzela vso organizacijo teh vsakoletnih romanj na Brezje. Razdeljeni v skupine pomagajo pri postrežbi, pripravi liturgije, petju, prevozu bolnikov od avtobusov do sedežev v cerkvi in pred cerkvijo, sodelujejo v medicinski prvi pomoči in podobno. Ta pobuda se je v nekaj letih razširila po vsej Sloveniji, pritegnila je tudi večje sodelova nje duhovnikov, da sami ali s sodelovanjem župnijskega sveta, komisije za diakonijo organizirajo prevoze za posameznike ali skupine iz njihove župnije. Obenem poiščejo v župniji vse tiste, ki jim jc romanje namenjeno. Najbolj razveseljivo pa je to, da so župniki začeli razmišljati, da bi tudi v domači župniji kaj takega pripravili. V vsakoletnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih so dobili pobudo in vzorec.

Druga posebnost je vsakoletno romanje treh dežel – prvič leta 1983 – ki se ga udeležuje več tisoč romarjev narodov, živečih ob tromeji Avstrije, Italije in Jugoslavije. To srečanje postaja čedalje uspešnejša oblika zbliževanja, sporazumevanja in spodbujanja za prijateljsko sobivanje. Osrednja misel, duša in srce teh srečanj, se izraža med drugim v zborovski in ljudski cerkveni pesmi, v molitvah in nagovorih v italijanskem, nemškem, furlanskem in slovenskem jeziku. Na čelu desettisočglavih romarjev, ki se leto za letom zbirajo na Brezjah ali v drugih znanih svetiščih vseh treh dežel, je zbor škofov iz Ljubljane, Kopra, Celovca, Vidma in Trsta. Na tem romanju so navzoči še na poseben način povezani z vesoljno Cerkvijo. Med mašno daritvijo berilu v treh jezikih sledijo spevi v italijanščini, nemščini, furlanščini in slovenščini. Taka romarska srečanja so najprimernejša za to, da se s sosedi zbližujemo, da prepuščamo preteklosti čas, ko so si bili pripadniki različnih narodnosti med seboj tujci, sovražniki. Romarska srečanja podirajo meje med njimi in ustvarjajo in krepijo duha ljubezni. Na teh srečanjih romanje še posebej združuje skupna molitev za sožitje v družinah, za mir in pravičnost, za plemenitost, dobroto, usmiljenje, za voditelje držav, Cerkve, za duhovnike in vernike, za vso evropsko skupnost narodov.

Ena izmed novih oblik so tudi imenovana občestvena srečanja ali romanja. To so predvsem evropska srečanja mladih za novo leto, ki jih organizira ekumenska skupnost bratov iz Taizéja. Od vsega začetka se jih udeležujejo tudi Slovenci. Središča takih srečanj in romanj so bila doslej predvsem Rim, Pariz in London. Tako se je romanja mladih v Rimu na cvetno nedeljo leta 1984 udeležilo nad 100.000 zastopnikov mladine z vsega sveta. Srž tega srečanja so bile predvsem tele tri vrednote: veselje, svoboda, ljubezen. Geslo romanja pa je bilo: s Kristusom v novo in boljše življenje. Ob teh in podobnih srečanjih ali romanjih dobivajo mladi globlji pogled v smisel življenja in se močneje odzivajo nalogam, ki jih od njih terja krščanstvo za skupno življenje v občestvu z Bogom. Brat Roger iz Taizéja, od koder je prišla pobuda za taka srečanja, takole nagovarja mlade: »Z vsemi mladimi ljudmi na zemlji si prizadevaj, da bi padle meje med narodi. Zato prihajajmo drug k drugemu in praznujmo! Če se ne bi poznali, kako naj rodimo zaupanje in medsebojno razdeljevanje med narodi, kako naj premagamo razpoke med nami, kako naj se spravimo, kako naj spremljamo Vstalega na njegovem križevem potu skozi človeštvo . . .«

»Romanje zaupanja in sprave« – pod tem naslovom je bilo v dneh od 1. do 3. maja 1986 veliko molitveno srečanje verne evropske mladine v Ljubljani, do katerega je prišlo na pobudo ekumenske redovne skupine iz Taizéja. Romanje ali molitveno srečanje je vodil taizéjski brat Roger Schutz. Od 5.000 mladih udeležencev jih je bilo okoli 1.000 iz tujih držav, iz zahodne in tudi vzhodne Evrope. Srečanje je zajelo 66 ljubljanskih in okoliških župnij, v katerih so se mladi v treh mesecih vprašali: »Kaj mi je všeč v življenju moje župnije, kaj bi hotel deliti s tistimi, ki bodo prišli na to srečanje? Kaj storiti, da bo župnija in s tem Cerkev vse bolj postajala kraj molitve, odprtosti in dobrodošlosti za vse, tudi drugačne?« Udeleženci srečanja so bili gostje po družinah, srce srečanja pa so bile štiri skupne molitve v Šiški in v Dravljah, pri katerih je sodeloval brat Roger iz Taizéja. Mladi, zakoreninjeni v veri in Cerkvi si ob teh srečanjih želijo na novo oblikovati lastno življenje in življenje Cerkve. Ob hitrih spremembah v družbi hočejo obnoviti podobo Cerkve, da bi našli pot do evangelija tudi tisti mladi, ki mislijo čisto drugače. Če naj evangelij vedno bolj postaja nosilna sila našega vsakdanjega življenja, potrebujemo tudi izkustvo vesoljne Cerkve, je bilo zapisano v sporočilu bratov iz Taizéja. Na molitvenem srečanju so ti odgovarjali mladim: Vsakdo daje odgovor s svojim življenjem. Posebnost evangelija je v tem, da nas vabi, naj živimo iz Vstalega Kristusa v vsem, kar živimo in gradimo z drugimi. Mednarodno romanje zaupanja in sprave, povezano z molitvenim srečanjem, je bilo postaja na svetovnem romanju zaupanja in sprave na zemlji vseh ljudi. Naj bi bilo tudi daleč vidno znamenje ob poti človeštva, posebno v Evropi, in znamenje časa proti koncu 20. stoletja.

Taka srečanja in romanja doslej so bila samo postaje v svetovnem romanju sprave, ki je sestavljeno iz mnogih manjših srečanj po Evropi in po svetu. Taizéjska skupnost se trudi, da bi se vrata Cerkve na široko odprla mladim. Če se bodo mladi v njej dobro počutili, bodo lahko uresničili svojo mladostno vero in postali kvas v svojem domačem okolju. Na teh srečanjih se je porodila tudi misel na občestvena romanja v ožjem smislu, iz ene župnije v drugo, na primer v adventu, ko se spominjamo Gospodovega prihoda, v postnem času, ko v mislih spremljamo njegovo pot trpljenja in vstajenja. Na teh srečanjih bi imeli skupno jutranjo molitev, temu pa bi sledila različna srečanja z ljudmi tiste župnije. Tako bi se seznanili z njihovim delom, z njihovimi problemi in ob tem začutili nekaj njihovega vsakdanjega utripa. Namen takih občestvenih srečanj ali romanj je, da se v mladih okrepi čut odgovornosti za vse probleme človeštva, da navežejo čim več stikov, posebno s trpečimi, saj vsak od navzočih lahko največ naredi za človeštvo prav v domači sredini. Razna srečanja, povezana z molitvijo, s tihim petjem omogočijo, da se župljani tesneje povežejo med seboj, vsem udeležencem pa vlivajo novih moči. Na takih srečanjih naj bi udeleženci čim globlje doživeli pomen kontemplativnega življenja v svojem lastnem okolju, pomen skupnosti in skupne odgovornosti. Od takih občestvenih srečanj in romanj si lahko še veliko obetamo, saj z njimi utrjujemo korenine svoje vernosti, bogatijo nas z izkušnjami, nas tesneje povezujejo, odpirajo oči in srce za tiste, ki potrebujejo, da jim s konkretnimi dejanji lajšamo pot skozi življenje. To so tokovi v globinah, ki utegnejo roditi nov čas, nove medčloveške odnose in odpirajo možnosti za boljši jutrišnji svet.

image_pdfimage_print