9. maj 2021 – 6. velikonočna nedelja, nedelja turizma

TUDI NA POGANE SE JE RAZLILA MILOST SVETEGA DUHA

42
(1 Jn 4,7-10) TUKAJ

Na 6. velikonočno nedeljo imam pri prvem berilu iz Apostolskih del spet opravka z besedilom, ki so ga pripravljalci nedeljskih beril neusmiljeno oskubili. Nedeljsko berilo se začne: »Ko je Peter hotel vstopiti, mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.« Nič ne zvemo, kam je hotel Peter vstopiti, kdo je bil ta Kornelij in kje se je to godilo. Seveda ne, ker berilu manjka kar 24 začetnih vrstic 20. poglavja. (Delno smo te stvari obravnavali pri razlagi prvega berila na velikonočno nedeljo.) Tam je pojasnjeno, da je bil v Cezareji rimski stotnik Kornelij, pobožen mož, ki je med molitvijo videl angela. Ta mu je naročil, naj povabi k sebi Petra, ki se je takrat mudil v Jopi. Do Petra so torej prišli trije Kornelijevi odposlanci in Peter je šel z njimi v Cezarejo (kakih 50 km daleč). Tam je hotel vstopiti v Kornelijevo hišo, pa ga je stotnik sprejel pri vratih in “padel pred njim na kolena”. Iz grškega originala zvemo, da je več kot samo padel na kolena, ampak je uporabil obliko pozdrava, ki je pripadala samo bogovom in vladarjem, proskýnesis (προσκύνησις), torej, da se je vrgel na tla. Ta pozdrav ni samo počastitev Petra, ampak ga Kornelij sprejme kot nebeško bitje. Po drugi strani pa ta pozdrav daje priložnost opisati Petra kot prijaznega in zgledno ponižnega človeka. Zgleda, da je bilo to združevanje slovesnih počastitev in skromnih odgovorov nekaj stalnega v zgodnji krščanski literaturi, saj najdemo to tudi v apokrifnih Dejanih apostolov.

Po tem Kornelijevem pozdravu je na Petru vrsta, da spregovori. Od njegovega precej dolgega govora imamo v nedeljskem berilu samo začetek: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« Ta izjava pa ni smo uvod v njegov govor, ampak pomeni v resnici tudi teološko utemeljitev tistega kar bo sledilo ne le v Kornelijevi hiši, ampak tudi pozneje v Jeruzalemu, ko so kristjani iz judovstva Petru očitali: »Šel si k neobrezanim in jedel z njimi« (Apd 11,3), kar je pomenilo očitek, da se je začel pajdašiti s pogani. Očitno so se kristjani iz judovstva sklicevali le na Jezusovo izjavo o samem sebi: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), niso pa upoštevali (iz nevednosti ali nalašč?) ukaza, ki ga je Jezus dal po vstajenju, ko se je prikazal enajsterim: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). 

Nedeljsko besedilo zdaj opusti nadaljevanje Petrovega govora in preskoči na nenaden prihod Svetega Duha nad pogane v Kornelijevi hiši. Nekateri razlagalci misijo, da je prihod Svetega Duha literarna umetnija, ki s čudežem prihoda skuša opravičiti prvi krst poganov. Mislim pa, da je ta prihod Svetega Duha Božji “popravek” Petrovega govora, saj je ta poganom govoril o Kristusu kot o Mesiju in o izpolnitvi prerokb Stare zaveze, o čemer pogani seveda niso vedeli nič, pozneje pa je to postalo oblika oznanjevanja Judom, medtem ko so poganom priporočali, naj opuste češčenje neobstoječih bogov in spreobrnitev k živemu Bogu, o Jezusu pa so govorili kot o prihodnjem sodniku.

Sveti Duh je prišel samo nad navzoče, še nekrščene pogane (ἐπὶ τὰ ἔθνη) čemur so se kristjani iz judovstva, ki so prišli s Petrom iz Jope, čudili. S Petrovo odločitvijo, da bi te pogane takoj krstili, so pa tudi oni razumeli, da so priče tega dogodka in seveda tudi podporniki Petrovega pravilnega ravnanja, kadar bi prišlo do očitkov, ki so omenjeni zgoraj.

Eno od posledic prihoda Svetega Duha nad pogane dodatno omenja naš odlomek: »Slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov« (ἤκουον γὰρ αὐτῶν λαλούντων γλώσσαις) (10,45). Gre za ekstatični način govorjenja v zamaknjenju, kar nima nič opraviti z govorjenjem tujih jezikov. Luka očitno ni imel nobene natančne ideje, za kaj je šlo, zato je uporabil glosolalíjo za označenje navdušenih kristjanov prvih časov, ki jih je v njegovih očeh na poseben način ravnemal Sveti Duh. Sicer pa je glosolalíja (govorjenje jezikov) nerazumljivo in neizoblikovano govorjenje v zamaknjenju. Ker pa koristi le tistemu, ki je zamaknjen, ni pa v spodbudo skupnosti, zahteva apostol Pavel, naj bo pri službi božji tolmač, in če se glosolalíja pojavi, naj jo prevede v razumljiv jezik (1Kor 27sl.).

Na podlagi vsega povedanega, se moramo zavedati, da je Cerkev živ organizem, ki mora upoštevati svoj izvor in svojo tradicijo ter živeti svojo lastno zgodovino. Mora pa biti odprta  tudi za vsak nov in nepričakovan poseg Svetega Duha in biti pripravljena utirati nove poti. Nekaj podobnega se danes dogaja z nami, ko moramo zaradi virusne pandemije prisluhniti Svetemu Duhu, kako oblikovati svoje krščanske obveznosti v skladu z položajem, v katerem smo. Kakor se položaj spreminja, se morajo spreminjati naše odločitve. Kot primer: dokler se je mogoče zaradi omejitev nedeljske maše udeleževati preko medijev (televizije, računalnika), je to v redu, ne sme pa se to raztegovati na čase, ko so omejitve olajšane, češ, da je bolj prijetno biti pri maši v copatah pred televizorjem, kakor pa iti po dežju v cerkev. Nujno je tudi pregledati svoj odnos do tradicij in novejših rešitev. Kot primer nam služijo tisti, ki raje ne gredo k obhajilu, kot pa da bi ga prejeli na roko, ali pa da bi ga prejeli iz roka diakona ali pooblaščenega delilca. Navdihom Svetega Duha je treba prisluhniti v vsakdanjem življenju.

image_pdfimage_print