2. maj 2021 – 5. velikonočna nedelja

BARNABA RAZLOŽI KAKO JE PAVEL VIDEL GOSPODA

97
(Apd 9,26-31) TUKAJ

Nedeljski odlomek najprej skriva problem. Popisuje namreč, kako je Savel, potem ko je ušel iz Damaska, kjer so ga hoteli ubiti, prišel v Jeruzalem in se skušal pridružiti apostolom, ki mu pa niso verjeli, saj so poznali njegovo preteklost preganjalca kristjanov. Sprejeli so ga šele potem, ko se je zanj zavzel Barnaba, zato se je poslej družil z njimi tudi v oznanjevanju. Tu si je nakopal sovraštvo helenistov (Judov, ki so sprejeli grško kulturo), ki mu niso bili kos v debati in so ga hoteli ubiti, nakar so ga jeruzalemski kristjani odpeljali v Cezarejo in njegov rojstni Tarz (mimogrede: dvomim, da bi slovenski levičarji poznali Sveto pismo, imajo pa vsekakor iste metode kot so jih imeli helenisti – tiste, proti katerim niso kos v razpravljanju in nimajo proti njim argumentov in dokazov, je treba enostavno pobiti).

Problem pa ni v tej podobnosti helenistov 1. stoletja in slovenskih levičarjev 21. stoletja, ampak v tem, da Pavel, bivši Savel, sam svoje začetke oznanjevanja popiše drugače. »Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan (Gal 1,15-22). Očitno so bili Lukovi viri, ko je sestavljal Apostolska dela, dokaj pomanjkljivi. Nič ni vedel o Savlovem bivanju v “Arabiji” (Nabateji južno od Damaska), povratku v Damask in o prvem petnajstdnevnem bivanju v Jeruzalemu. Ta problem nas opozarja, da Apostolska dela kljub opisovanju zgodovine mlade Cerkve, niso zgodovinska knjiga v našem pomenu besede. Sicer posrečeno opišejo rast prve Cerkve in njen “pohod” proti Rimu po zaslugi Pavlovih misijonskih potovanj po Mali Aziji, Grčiji, preko Malte v Italiji (in morda tudi v Španiji, za kar pa ni dokazov), ni pa izključeno, da so posamezne podrobnosti netočne predvsem zaradi pomanjkanja virov.

Je pa še en problem prav v zaključku nedeljskega berila: »Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,31). Zakaj bi Cerkev, ki je živela v miru, se izgrajevala in napredovala, potrebovala tolažbo Svetega Duha? Grški original uporablja tukaj izraz παράκλησις, kar sicer lahko pomeni “tolažbo” pomeni pa tudi “klicanje na pomoč” (prim. Doklerjev Grško-slovenski slovar), torej je prva Cerkev rasla »ob klicanju na pomoč Svetega Duha,« kar je kot prevod popolnoma neoporečno in tudi popolnoma logično. Contemporary English version (1999) to posrečeno prevaja: »The church became stronger, as the Holy Spirit encouraged it and helped it grow,« francoska Traduction oecuménique de la Bible (1981) pa pravi: »L’Eglise … grâce à l’appui du Saint Esprit, elle s’accroissait.« Angleško govorečim torej Sveti Duh »daje pogum« in »pomaga rasti;« francosko govorečim pa je »v oporo.« 

Izhaja pa ta problem iz oznake Svetega Duha, ki je v grščini Παράκλητος, kar poleg Tolažnika, ki ga v slovenskem prevodu uporabljajo vsevprek, pomeni tudi Pomočnika, Priprošnjika, Zavetnika. Verjetno jih k temu nagiba latinski prevod Nova Vulgata, ki uporablja izraz “consolatio”, kar pa ne pomeni samo “tolažbe” ali “utehe”, ampak tudi “podporo” ali “spodbudo”, kot to razloži obširni Calonghijev latinski slovar. Po vsem tem sodim, da bi bilo treba v slovenščini “Svetega Duha Tolažnika” zamenjati s “Svetim Duhom Svetovalcem”.

Vsekakor pa je bistveni nauk tega odlomka za današnji čas zavest, da ima pri življenju in rasti Cerkve glavno besedo Sveti Duh in se je treba nanj ne le zanašati, ampak ga tudi klicati na pomoč  

image_pdfimage_print