Družina 26 – Skupnost

64

Danes želim usmeriti našo pozornost na povezavo družine s krščansko skupnostjo. Temu lahko rečemo “naravna” vez, saj je Cerkev duhovna družina, družina pa je majhna Cerkev (Prim. Konstitucijo o Cerkvi II. vatikanskega koncila, 9).

Krščanska skupnost je dom tistih, ki verujejo v Jezusa kot vir bratstva vseh ljudi. Cerkev hodi sredi ljudstev v zgodovini mož in ženà, očetov in mater, sinov in hčerà: to je zgodovina, ki pred Gospodom nekaj velja. Veliki dogodki svetnih sil se pišejo v zgodovinske knjige in tam ostanejo. Zgodovina človeških čustev pa se zapisuje naravnost v Božje srce in je zgodovina, ki ostane za vedno. To pa je prostor življenja in vere. Družina je kraj našega nezamenljivega in neuničljivega uvajanja v to zgodovino. Ta zgodovina polnega življenja, ki se bo končala v gledanju Boga vso večnost, se začenja v družini. Zaradi tega je družina tako važna.

Božji Sin se je naučil človeške zgodovine po tej poti in jo je prehodil do konca (prim. Heb 2,18; 5,8). Vračati se v poglabljanje v Jezusa in v znamenja te vezi je lepo! Rodil se je v družini in tam “spoznal svet”: ena delavnica, nekaj hiš, majhna vasica. Kljub temu pa je Jezus s tridesetletnim življenjem te izkušnje dojel položaj človeka in ga sprejel v svojo edinost z Očetom in v svoje lastno apostolsko poslanstvo. Ko je potem zapustil Nazaret in začel javno življenje, je Jezus okrog sebe oblikoval skupnost, “združenje”, izbor ljudi. To je pomen besede “Cerkev”.

V evangelijih ima Jezusova skupnost obliko družine in to gostoljubne družine, ne neke izključevalne, vase zaprte sekte: tam najdemo Petra in Janeza, pa tudi lačnega in žejnega, tujca in preganjanega, grešnico in cestninarja, farizeje in množice. In Jezus ne neha sprejemati vseh in govoriti z vsemi, tudi s takim, za katerega ni več pričakovati, da bo srečal Boga v svojem življenju. To je hud pouk za Cerkev! Sami učenci so izbrani za to, da skrbijo za to skupnost, za to družino Božjih gostov.

Če naj bo danes živa ta resničnost Jezusove skupnosti, to ne bo šlo brez oživitve povezave med družino in krščansko skupnostjo. Lahko rečemo, da sta družina in župnija dva kraja, kjer se uresničuje tista skupnost ljubezni, ki ima svoj osnovni izvor v Bogu samem. Z evangelijem skladna Cerkev ne more biti drugačna kot prijetna hiša z vrati, ki so vedno odprta. Cerkve, župnije in druge ustanove z zaprtimi vrati se ne morejo imenovati cerkve, ampak muzeji.

Danes je ta zveza odločilna. »Proti ideološkim, finančnim in političnim ‘centrom moči’ polagamo svoje upanje v te evangelizacijske centre ljubezni, ki so bogati s človeško toplino in temeljé na solidarnosti in deležništvu,« (papež Frančišek) in tudi na medsebojnem odpuščanju.

Danes je nujno ojačiti vez med družino in krščansko skupnostjo. Seveda je potrebna velikodušna vera, da bi našli razumevanje in pogum obnoviti to vez. Včasih se družine izmikajo, češ da niso sposobne: »Oče, smo uboga družina, pa še nekoliko nepovezana;« »Nismo sposobni;« »Že samo imamo kup problemov;« »Nimamo moči!« To je vse res, Toda nihče ni sam po sebi vreden, ni sposoben, nima moči! Brez Božje milosti ne bom mogli nič storiti. Vse dobimo, dobimo zastonj. In Godpod ne pride nikdar v novo družino, ne da bi storil kak čudež. Spomnimo se tistega na svatbi v Kani Galilejski. Da, če se položimo v Gospodove roke, nam bo dal delati čudeže – vsakdanje čudeže – kadar je Gospod tam, v tisti družini.

Se pa razume, da mora tudi krščanska skupnost opraviti svoj del. Na primer, prizadevati si, da bi premagali preveč vsiljivo približevanje, da bi navezali medsebojni dialog, se spoznali in se med seboj cenili. Družine se morajo lotevati česa novega, čutiti odgovornost, da bi svoje dragocene darove dali skupnosti.Vsi se moramo zavedati, da krščanska vera igra na odprtem polju življenja, ki ga delimo z vsemi. Družina in župnija morata storiti čudež bolj skupnega življenja za vso skupnost.

V Kani je bila Jezusova mati Marija, “Mati dobrega sveta”.  Poslušajmo njene besede: »Kar koli vam reče, storite,« (prim. Jn 2,5). Drage družine, drage župnijska skupnosti, pustimo se navdihovati tej Materi, storimo vse, kar nam bo Jezus rekel, pa se bomo znašli pred čudežem, vsakodnevnim čudežem.

image_pdfimage_print