II. Kaplan

1. V Idriji

21. avgusta 1896 je Missia imenoval Gnidovca za drugega kaplana v Idriji. V kraj svoje prve službe je mladi duhovnik prispel 12. septembra, na praznik Marijinega imena.

Idrija

Kmalu je zaslovel po svoji gorečnosti, ljubeznivosti in skromnosti. S fanti se je rad pomenil, do deklet pa je držal razdaljo in tudi one si ga niso upale nagovoriti. Tam, kamor je prišel, ni bilo nespodobnega govorjenja. Spoštovali so ga celo socialisti in nekateri od njih so prihajali k njegovi maši in pridigi. S prižnice je govoril mirno in po domače, očetovsko. Glas je imel prijeten in nikdar premočan. Videlo se je, da je izučen v govorništvu. Povedane misli je spremljal s primernimi kretnjami.

Živel je skromno. Kosilo in nekaj malega za večerjo so mu nosili iz gostilne. Če mu je brat poslal vino, ga je spil s sobratom Janezom Gnezdo, ki je kaplanoval v Spodnji Idriji, ali s svojim idrijskim, tovarišem Frančiškom Onušičem,* nikoli sam.

*Frančišek Sal. Onušič se je rodil v Starem trgu pri Ložu 17. februarja 1843, duhovnik je postal 13. julija 1869. Bil je blagega srca, vedno vedrega lica, dovtipen, prijazen in točen kot ura. Po končani gimnaziji je študiral na Dunaju eno leto jezikoslovje; zasebno je nadaljeval s študijem grške in latinske filozofije. Skoraj vse počitnice je pripravljal dijake na izpite. Umrl je kot upokojenec 24. februarja 1915.

Zanimivo je, da je Gnidovec v Idriji vodil pevski zbor in priredil koncert.

Malo pred njegovim prihodom v Idrijo je tamkajšnji dekan, domačin Josip Kogej umrl (25. avgusta 1896). Nekaj časa je bilo dušno pastirstvo na skrbi obeh kaplanov. 24. junija 1897 pa je predsednik stolnega kapitlja dr. Klofutar v škofovem imenu podpisal odlok, s katerim je bil Gnidovec imenovan za kaplana in kateheta v Vipavi. Za župnika in dekana v Idrijo ja prišel 1. julija 1897, na dan Gnidovčevega odhoda, Mihael Arko, poznejši zgodovinar Idrije; drugi kaplan je za Gnidovcem postal Fr. S. Finžgar.

2. V Vipavi

Vipava

Tudi v novem kraju je delal z vso gorečnostjo. Vendar je ljudi nekaj časa motila njegova zbranost in v božjo pričujočnost potopljena pobožnost. Med farane ni dosti zahajal in v stikih z njim so pogrešali domačnosti. Ključar na podružnici v Gradišču Bukovič – njegov sin je postal jezuit in bil nekaj časa župnik v Skoplju – je poprosil dekana Erjavca, naj to pove kaplanu, dekan pa je to nalogo prepustil Bukoviču. Tako se je ključar opogumil in ob prvi priložnosti dejal kaplanu: »Gospod Janez, prav je, da ste pobožni, a prišli ste sem za nas. Vi pa zlepa koga ne pogledate, kakor da za nas ne marate.« Gnidovec se je branil: »Saj vas vendar vsakega poznam, kolikor je treba.« Bukovič se ni dal prepričati: »Že, že, a radi bi, da bi bili z nami bolj domači.« Tedaj se je gospod vdal. »Prav, da ste me opomnili; se bom poboljšal.« V resnici je postal bolj priljuden.

Njegovo blagost so najprej začutili otroci. Kjer so ga zagledali, so ga obkrožili. Fante in dekleta je skušal zbrati v Marijino družbo. Z dekleti je šlo zelo trdo. Drugo za drugo je moral pridobiti. V nedeljah jih je pripravljal na sprejem. Končno se jih je vpisalo trideset. Nekatere so odpadle, npr. tiste, ki so šle na ples in so jih po pravilih morali izbrisati. Zato pa so vstopale nove, predvsem take, ki so dokončale šolo, in družba je napredovala.

Do ustanovitve fantovske Marijine družbe je prišlo šele mesec in pol pred Gnidovčevim odhodom iz Vipave, namreč 19. avgusta 1899. Za prefekta je bil kongreganistom takratni abiturient Matija Lavrenčič.* Med prvo dvanajstorico sta bila tudi Marko Natlačen in poznejši jezuit Bukovič. Niso bili vsi člani dijaki, niti vsi iz vipavske župnije, vendar sta jih navdušenje in kaplanova osebnost držala skupaj. V družbi je Gnidovec skrbel za red in disciplino; bil je zelo natančen. Vsak mesec je pregledal, če so vsi bili pri spovedi.

* Lavrenčič je postal sodnik v Mariboru. Ostal je goreč katoliški laik. Večkrat je govoril na katoliških shodih in pisal članke verske vsebine. Bil je tretjerednik in član Katoliške akcije. Med vojsko je pribežal v Ljubljano.

V Vipavi je vodil tretji red sv. Frančiška; vanj je sprejemal tudi mlajše.

Kakšno očetovsko dobroto je izkazoval mladini, kaže primer Franceta Ježa, poznejšega odvetnika. Kot siromašen učenec ni mogel dobiti birmanskega botra. Kaplan Janez je za to zvedel in se mu za botra ponudil. Skrbel je zanj, ga poslal v srednjo šolo in ga deloma vzdrževal.

Podobnih dobrot je bil deležen Ivan Petrič, ki je z majem 1945 postal begunec in živel na Koroškem, v Argentini in v Clevelandu.

Za dijake se je še posebno zanimal. Obiskat jih je prišel tudi v Ljubljano. O tem imamo zapisek o. Huga Brena, ki je tedaj kot dijak stanoval v Ljubljani med samimi Vipavci. Ob tistem obisku je Gnidovec našel doma samo Gorenjca Brena. Podaril mu je krono, kar je bilo za študenta celo premoženje. Skoro 40 let kasneje je o. Hugo o tem dogodku pripomnil: »Pa ni mi zaradi krone ostal v spominu. Bila je njegova ponižnost in prijaznost, s katero se je z menoj – ubogim dijakom razgovarjal, kot da bi bil eden izmed nas. Saj sem že prej srečal več prijaznih duhovnih gospodov, toda ob nobenem mi ni duhovski vzor, ki mi je o njem mati vedela toliko lepega povedati, v tako živi podobi stopil pred oči kakor ob njem. Je bila pač njegova ljubezniva ponižnost in skromna prijaznost, tudi nasproti najnižjim, tako izrazit odsev in odmev njegove božje ljubezni, da je izsilila spoštovanje.« *

* Cvetje z vrtov sv. Frančiška 1939, str. 70 in sl.

Velika je bila Gnidovčeva skrb za duše. Ni miroval, dokler ni grešnika spravil z Bogom. Za dušami je hodil v vsakem času in vremenu in kamor koli.

Na Veliko noč je na podružnici v Gradišču prevideval bolnike. Tam je zvedel, da na Nanosu živi pastir, ki že več let ni bil pri spovedi. Takoj se je odločil, da ga poišče. Odpravil se je na goro s ključarjem Bukovičem. Hodila sta dve uri in zmolila marsikatero zdravomarijo rožnega venca. Pastir se je pred duhovnikom skril v hlev, ker je slutil, zakaj prihaja. A Gnidovec se ni vdal. Poiskal ga je in ga s prijazno besedo pripravil do tega, da se je spovedal. Potem je pri nekem sosedu posredoval, da je pastirju posodil nedeljsko obleko in mu tako omogočil prejem obhajila v farni cerkvi. Na povratku je bil kaplan ves iz sebe od sreče in ni pazil, kod stopa. V temnem gozdu je padel, se potolkel in umazal. Ob prvem potoku sta s ključarjem izprala najvidnejše sledove.

Kaplan Janez je bil poseben prijatelj bolnikov. Že s svojo navzočnostjo je vse potolažil. Če je bilo treba, je prijel tudi za kakšno delo. Umirajočim je s takim prepričanjem in ljubeznijo govoril o Bogu in nebesih, da je Bukovič menil: »Kar zavidam jim to srečo. Ob smrti bi si želel pri sebi gospoda Gnidovca, da me pripravi. Kar brez vic bi šel naravnost v nebesa.«

V sodnikovi (“oberrichterjevi”) hiši je stanoval neki upokojeni častnik. Bil je že slab, a o zakramentih ni hotel niti slišati. Ko ga je obiskal Gnidovec, se mu je smejal in rekel: »Škoda bi bilo, da tako mladega gospoda pohujšam s svojimi grehi.« Kaplan se ni zmedel. Ni dolgo trajalo, da so njegova molitev in razlogi starca nagnili k pokori. Umrl je spravljen z Bogom.

V spominih starega Bukoviča vzbuja pozornost primer, ki daje misliti, da je bil kaplan Janez včasih deležen razsvetljenja. Takole je zapisal ključarjev sin: »Neki večer, ko je bila sila k bolniku, je moj oče videl, da se kaplan nekam počasi odpravlja. Pomaga mu obuti en čevelj. Kaplan pa mu reče: ‘Oče, če je vreden, bo prejel sv. popotnico. Nič hiteti’.«

Za siromake je imel, kot povsod, odprte roke. Kljub temu, da je živel skromno, mu ni nikoli nič ostalo. Nekoč je prosivcu podaril dve čisto novi rjuhi.

Kuharici je ukazal, naj mu k jedi ne nosi vina. Dekan mu je to vzdržnost odsvetoval in Gnidovec se potem iz pokorščine vina ni več branil.

Najbolj se je zbližal s svetniško živečim župnikom iz bližnjega Slapa. Ohranjeno je tudi nekaj Gnidovčevih pisem takratnemu župniku v Ajdovcu Martinu Poljaku. 9. novembra 1898 mu je za god poslal verze. Tretja kitica se glasi: »Življenja čas naj služi v zasluženje, / namen naj dela Vaša posvečuje, / naj kaže pot v presrečno Vam življenje / daritev, ki se vsaki dan daruje.« Iz te korespondence zvemo tudi, da je župnik Poljak pomagal v šolo Janezovemu polbratu Antonu, in da je brat Karel marca 1899 prišel na počitnice v Vipavo. Zapletene razmere v domači hiši razlože, da je Janez poslal denar za potovanje brata Karla župniku Poljaku, ne na dom (17. julija 1899).*

* Janezova zasluga je bila, da se je brat Karel odločil za duhovniški poklic. Podobno velja za polbrata Antona. (O tem išeta šmihelski župnik Alojz Zupanc pa dobrniški župnik in žužemberški dekan Miha Zevnik v članku Luč sveti v temi. Gl. Baragov vestnik XV,1)

Da ga je predstojnik dekan Erjavec močno čislal, je razvidno iz tega, da mu je prepustil razlaganje krščanskega nauka. Kaplan Janez je tudi to nalogo opravil temeljito. Sam je dekana vzljubil; ostala sta prijatelja, in kot ravnatelj šentviške gimnazije je Gnidovec prišel na praznovanje Erjavčeve 70-letnice.

V spovednici je bil Janez dober in usmiljen, tako da ljudem ni bilo težko v njem videti Kristusa.

Na sprehode ni hodil – njegovi sprehodi so bila številna službena pota: previdevanje, pokopi itd. Kadar je bil doma, so ga večkrat čuli veselo prepevati.

Ljudje so mu bili za molitev in delo iz srca hvaležni in vdani. V Vipavi je zapustil sloves svetnika. Na njem ni bilo najti napak ne pomanjkljivosti. Tudi svobodomisleci so ga cenili in videli v njem pravega duhovnika.

Gnidovec je ostal v Vipavi do septembra 1. 1899

 

image_pdfimage_print