18. april 2021 – 3. velikonočna nedelja

ON JE SPRAVA ZA NAŠE GREHE IN GREHE VSEGA SVETA

21
(Apd 3,13-15) TUKAJ

Vrstice berila 3. velikonočne nedelje so del govora, ki ga je imel Peter in v Apostolskih delih in neposredno sledi ozdravljenju hromega berača ki sta ga opravila Peter in Janez pri tempeljskih Lepih vratih. Medtem ko je pri zgodbi o ozdravljenju Luka mogel uporabljati po vsej verjetnosti neko starejše izročilo o Petru, pa oblika govora, ki ozdravljenju sledi, ni vezana na prej obstoječe besedilo. Vsekakor čudež ozdravljenja in Petrov govor oznanjujeta zunanji potek dogodkov, ki po povzetku Apostolskih del peljejo do prvega spopada apostolov s sanhedrinom (velikim svetom).

Očitno imamo pri tem nedeljskem berilu opravka s samovoljo oblikovalcev nedeljskega bogoslužja, ki so besedilo iz neznanih razlogov iztrgali iz celotnega konteksta. Kot je že v začetku omenjeno, sta Peter in Janez pri Lepih vrratih v tempelj ozdravila hromega berača, ki so ga vsi navzoči dobro poznali in videli, kako je ozdravljen sledil apostoloma v Salomonov stebrenik. Ko je Peter to videl, se, je obrnil do ljudstva. Tukaj se potem začne naše besedilo, ki pa se nepričakovano konča z izjavo, da so apostoli priče Kristusovega vstajenja. Po tem so odščipnili od nedeljskega berila vse nadaljevanje, ki spravlja opisani dogodek v zvezo z ozdravljenim beračem in vse Petrovo dokazovanje, je je Jezus bil Mesija.

Kaj so hoteli doseči oblikovalci bogoslužja s tem masakrom, ki so ga zagrešili nad svetopisemskim besedillom, je skrivnost. Gotovo ni mogla to biti želja, prirediti besedilo tako, da bi bilo privlačno za pogane, saj sklicevanje na Boga, ki je Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov, poganom ni pomenilo nič. Morebiti je šlo za razjasnitev pojmov: prve krščanske skupnosti so bile prepričane, da je Izrael odklonil Jezusa kot Mesija zaradi nevednosti, in da ta nevednost odgovarja Božjemu načrtu, kar bi seveda moglo pomeniti, da bi se tudi sodobno odklanjanje Kristusa lahko skrilo za vsakovrstno “nevednost”. Berilo, tudi táko, kot je, kaže bistvo krščanske pridige. Kdor pridiga ali uči o Kristusu v imenu Cerkve, mora biti priča njegovega vstajenja. S tem pričevanjem o Kristusovem vstajenju mlado krščanstvo ni prišlo samo v spor s sanhedrinom, ampak je vstopilo v dvatisočletno zgodovino Cerkve.

Nedavno sem prebral poročilo o “dobri katoliški ženi”, ki prakticira vse, od nedeljske maše do prejemanja zakramentov in molitve, vendar pa ne veruje Kristusovo vstajenje, češ da tega ne more. Na čem torej temeji vse njeno “versko” življenje? Hiša na pesku, brez temelja? To bi se morali vprašati tudi mi. Ali nam je zdaj, ko nam je coronavirus vzel marsikatero možnost javnega sodelovanja v verskem (cerkvenem) življenju, vera v vstajenje, torej velika noč, četudi pri zaklenjenih cerkvah in brez “aleluje”, tisti temelj, na katerem vera stoji, pa če vse drugo propade?

image_pdfimage_print