Slovenski romar

JOŽE DOLENC

24

Romarska poročila in potopisi

Za razliko od romarskih vodnikov, ki so spremljali romarje na cilj njihove božje poti in jim pripovedovali, kakšnih milosti bodo tam deležni, nam romarska poročila in potopisi izpričujejo osebne izkušnje in doživetja. O potovanju v Sveto deželo imamo taka poročila že iz 4. stoletja (Romar iz Bordeauxa). V obdobju križarskih vojn pa jih je nastalo še več, predvsem v razcvetu božjepotništva okoli leta 1330. Čedalje več romarjev je opisovalo svoje romanje. Poplava teh poročil in potopisov se unese v 16. stoletju, odtlej pa še dalje izhajajo nove izdaje starejših tovrstnih pisanj.

Zapisi takih poročil so nastali najprej z enakim namenom kot romarski vodniki: romarje so nekako duhovno pripravljali na božjo pot, jim olajšali razgled. Poleg tega pa so želeli v bralcu zbuditi zanimanje za tuje dežele. Ta poročila niso zanimiva in dragocena le za današnjega romarja, marveč tudi za zgodovinarja, ki ob njih spoznava miselne in življenjske navade takratnega časa in se jim skupaj z romarjem v duhu čudi.

Romarji v Sveto deželo nam poročajo o svojih čustvenih doživetjih ob spokornih mislih, ki so jih navdajale in spremljale, medtem ko so obiskovali najpomembnejše postaje Jezusovega življenja in delovanja. Za romarje v Jeruzalem, v Rim in v Santiago de Compostela je bil glavni nagib opraviti spokorno božjo pot, združeno s spovedjo in odpuščanjem grehov.

Več zanimivih romarskih poročil in potopisov imamo tudi v slovenskem jeziku, napisali so jih slovenski romarji. Mnogo takih zapisov z romanj so objavljale Novice, Zgodnja Danica, mohorjevi Koledarji, Mladika, Družina, Ognjišče in vrsta drugih, predvsem verskih listov iz prejšnjega in sedanjega stoletja. Med temi poročili oziroma potopisi se jih največ nanaša na romanje v Sveto deželo. Leta 1859 je izšel potopis Mihaela Verneta (1797-1861) Potovanje v Sveto deželo v letu 1857. Isti avtorje objavil v Novicah še več drugih božjepotnih potopisov Luka Jeran (1818—1896), dolgoletni urednik Zgodnje Danice, je izdal romarski potopis z naslovom Popotovanje v Sveto deželo, v Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, Carigrad in druge kraje (Ljubljana 1872). Jeruzalemski romar: opisovanje Svete dežele in svetih krajev se imenuje romarski potopis Frančiška Lampeta (1859-1900); izdala ga je Mohorjeva družba v Celovcu 1892/ 93. Naslednji romarski potopis Svete dežele je izšel leta 1899 v Mariboru, napisal pa ga je Jožef Zidanšek (1858-1930) z naslovom Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v Sveto deželo. Med pisce romarskih potopisov Svete dežele se uvršča Jurij Trunk (1870-1973), ki je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal leta 1911 delo Na Jutrovem: potopisne črtice iz Svete dežele. Ksaver Meško (1874-1964) je poleg romarskega potopisa Slovenci v Lurdu napisal potopis Po stopinjah Gospodovih: spomini na slovensko jeruzalemsko romanje v 1. 1910; oba potopisa sta izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, prvi leta 1909, drugi leta 1912. Biblicist in prevajalec Svetega pisma Stare zaveze Matija Slavič (1877-1958) je svoja romarska doživljanja po sledovih biblije opisal v dveh knjigah: V deželi faraonov (Maribor 1914) in Na Sinaj (Ljubljana 1929). Med pisce romarskih potopisov – ti so najprej izhajali v Slovencu in Mladiki (1925) – je vsekakor treba uvrstiti Antona Jeharta (1881-1948), profesorja starozaveznega bibličnega študija na bogoslovnem učilišču v Mariboru, ki je bil leta 1925 na petmesečnem študijskem potovanju po Egiptu, Sinajskem polotoku, Palestini, Siriji in Mezopotamiji, nato pa je spomine na ta potovanja objavil v knjigi z naslovom Iz Kaira v Bagdad; delo je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1928/29. Zadnji romarski potopis po Palestini pred drugo svetovno vojno je napisal biblicist Andrej Snoj (1886-1962) z naslovom Križem po Palestini (Mohorjeva družba v Celju 1938). Frančišek Šegula (1922-1989) je avtor romarskega potopisa z naslovom Petdeset dni po Jutrovem; popis potovanja po Egiptu, Sinaju, Libanonu, Siriji in Palestini; izšel je v Gorici leta 1962. Potopis z močno religiozno mislijo Rim – Atene – Nairobi: popis potovanja po Afriki je napisal Maksimilijan Jezernik, izšel pa je v Gorici leta 1963. V Rim nas popeljeta romarska potopisa Jakoba Gomilšaka (1843-1906) Potovanje v Rim (Mohorjeva družba v Celovcu 1878) in Ivana Križaniča (1843-1901) Rimska božja pot in slovenski romarji (Maribor 1888). Ivan Križanič je tudi avtor dela Lurška božja pot (Maribor 1887). Zadnji romarski potopis Lurda, ki ga je napisal Vilko Fajdiga (1903-1984), je izšel v Družini leta 1983 z naslovom Lurd. V znameniti Kelmorajn nas popelje romarski potopis Andreja Karlina (1857-1933) z naslovom V Kelmorajn. Potopisne črtice s slikami. Delo je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu leta 1903. Dodatek k temu potopisu je zanimiva strokovna razprava Jožeta Stabeja z naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje (Razprave SAZU v Ljubljani, II. razred, VI-1965). V omenjeni razpravi nam je zaslužni zbiralec slovenskih starin podal strnjen opis večstoletnega množičnega romanja k svetinjam porenskih krajev. V razpravi je Stabej pokazal pot do novih odkritij; škoda le, da nimamo raziskanih še drugih božjepotnih navad, ki so Slovence skozi stoletja vezale z največjimi in najvplivnejšimi verskimi središči v daljnih deželah, kakor so Rim, Loreto, Palestina, Kompostela in morda še katero. Ob njih bi se pokazalo, kako smo bili v preteklosti močneje povezani z ostalim krščanskim svetom, kakor smo se doslej zavedali. Kolikor bolj bomo poznali svojo religiozno preteklost, tem bolje se bomo zavedali, kako trdno je bilo naše verovanje zakoreninjeno v ljudskem izročilu. To pa je predvsem naloga teološke znanosti, da tudi ob preučevanju našega božjepotništva raziskuje naše versko izročilo. Janez Lumper je leta 1860 izdal knjižico Višarski romar, Venedig leta 1873, tersatski romar Rogač pa Božjo pot na Krko 1869.

Naj na tem mestu omenim še dva goreča božjepotnika in opisovalca številnih romanj. To sta učitelj iz Železnikov, Jožef Levičnik, in kranjskogorski rojak župnik Josip Lavtižar. Levičnik je kot domoljuben in zanesen popotnik prepotoval skoro vso Slovenijo, goriško in tržaško Primorje in tudi nekatere pomembne kraje nekdanje Avstrije. Zapiske s svojih potovanj in romanj je objavljal največ v Novicah in Zgodnji danici, deloma tudi v Slovenskih večernicah in v mohorskem Koledarju. Pomembnejši romarski zapisi so: Eno noč pri Sv. Joštu, Romanje k Sv. Krvi v Gornjem Gorotanu, Pri Gospe Sveti, S potovanja na Velehrad, Romanje v prastari Oglej, Romanje v Marijino Celje, Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim itd. Josipa Lavtižarja pa bi lahko uvrstili kar med največje slovenske romarje. Potopise s svojih romanj in potovanj je objavljal v Slovencu, v Koledarju Mohorjeve družbe in Zgodnji Danici. V štirih knjigah, ki so izhajale v obliki Šmarnic od leta 1933 do 1937 z naslovom Marijina božja pota v Evropi, je opisal 60 slovenskih, 10 hrvaških, 1 ogrsko, 3 poljska, 3 ruska, 3 češka, 17 nemških oz. avstrijskih, 6 francoskih, 13 italijanskih, 6 španskih in 2 portugalski Marijini romarski cerkvi; razen treh je vse tudi sam obiskal. Kot romar je bil tudi v Palestini, v Rimu, na Ruskem, v Komposteli, s svojih romanj je objavljal v Zgodnji Danici Romarjeva pisma, znana so njegova dela Pri severnih Slovanih, V petih letih okrog sveta in številni drugi potopisi, kjer so vključena tudi romanja, ki jih je opravil v svojem dolgem življenju.

O božjih potih na Koroškem in Štajerskem je napisal obširno delo avstrijski kulturni zgodovinar Gustav Gugitz. Delo je izšlo pred petnajstimi leti na Dunaju v zbirki Avstrijske božje poti v kultu in navadah s podnaslovom Topografski priročnik za religiozno narodopisje v petih zvezkih. Četrti zvezek je posvečen božjim potem na Koroškem in Štajerskem, pri čemer sta zajeti v knjigo tudi slovenska Koroška in Štajerska. Ker knjiga ni našla nikakršnega odmeva v slovenskem tisku, a je v mnogih pogledih zanimiva in važna za slovensko narodopisje in zgodovino, je prav, da je omenjena. Ker so bila pri Slovencih ravno romanja zelo priljubljena, je razumljivo, da je Gugitz v svojem delu posvetil sorazmerno veliko prostora božjim potem na slovenskem Koroškem in Štajerskem. Gugitz v zgoščenem slogu predstavi najprej zgodovino posameznih božjih poti, razloži po možnosti njihovo ime in omeni potem legende, ki so z njimi v zvezi, ljudska verovanja, vraže in navade. Gugitzova knjiga nam odkriva presenetljivo podobo nekdanje slovenske ljudske vernosti in prinaša pomemben vir podatkov in tudi spodbud za slovensko kulturno zgodovino in narodopisje, da nadaljujeta in izpopolnita njegove razprave, kar zadeva božje poti na slovenskem narodnem ozemlju.

Z mnogimi romarskimi zapisi se srečujemo v mohorskih Koledarjih. Tako nam je Franc Ksaver Lukman opisal božja pota med Dravo in Savo, Joža Lovrenčič pa božje poti v Posočju. Joža Lovrenčič je oživil legendarno epiko naših starih Marijinih božjih poti: Višarij, Brezij in Svete gore. Isti avtor je tudi pisec spominov z naslovom Moja prva romanja (Slovenčev koledar za leto 1942, str 140-145) in knjige Tiho življenje 1932. Obširen zapis o nekaterih slovenskih božjih potih predstavlja Pregljeva povest Božje poti, ki je leta 1928 izhajala kot uvodna povest v goriškem listu Naš čolnič. Slovenskim božjim potem je posvetila več pesmi M. Elizabeta Kremžar z naslovom Božjepotne, posvečene brezjanski Mariji, Mariji Slovencev Kraljici, svetogorski, višarski, Mariji na Ptujski gori in pri Gospe Sveti (Slava božji Materi, Celovec 1969).

V rakovniški zbirki Knjižice je kot 33. zvezek izšel popis naslednjih božjih poti: Brezje, Gospa Sveta, Nova Štifta na Dolenjskem, Ptujska gora, Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku, Sveta gora, Svete gore ob Sotli, Svete Višarje, Žalostna gora pri Mokronogu na Dolenjskem. Knjižici z naslovom Na božjo pot – spisal jo je dr. Rudolf Klinec s sodelavci – sta dodana Navodilo romarjem in seznam Marijinih svetišč na slovenskem ozemlju, knjižica je izšla leta 1971. V Kopru pa je leta 1981 izšla knjižica z naslovom Romamo, ki govori o vrednotah romanja.

(Dodatek urednika). P. Odilo Hajnšek OFM je izdal leta 1971 pri celovški Mohorjevi družbi pod naslovom Marijine božje poti opis 50 Marijinih božjepotnih krajev v Sloveniji in dodal še Marijo Bistrico v Hrvaškem Zágorju

V letih 1996 do 2000 je Družina izdala v petih zvezkih opis 210 slovenskih božjih poti, ki jih je napisal takratni urednik Franci Petrič pod naslovom Duša, le pojdi z mano.

image_pdfimage_print