P. Atanazij Kocjančič – PRVOTNA IZDAJA SV. FRANČIŠKA

20. april 1911 – 29. avgust 1996

47

Varuh svetišča pri sv. Ani v Kopru: obvaroval ga je pred uničenjem.

Življenjska pot p. Atanazija Kocjančiča (krstno ime Kristjan) se je začela 20. aprila 1911 v Hrastovljah. Ko je bil star eno leto, mu je umrla mama, tako da je oče ostal sam z otroki. Oče je bil tretjerednik in je redno zahajal k frančiškanom k sv. Ani v Kopru. Kar trije sinovi so vstopili k frančiškanom, dva pa sta svoje življenje v celoti posvetila redu »ubožca iz Assisija«: p. Atanazij in br. Nazarij. Kristjan je redno spremljal očeta pri njegovih obiskih samostana sv. Ane. Še posebej mu je v spominu ostalo njihovo karitativno delo za reveže.

Prihod k frančiškanom

Leta 1923 se je v samostanu pri sv. Ani pridružil bratu Nazariju, ki je tam končal tisto leto noviciat. Kmalu po prihodu k sv. Ani (še leta 1923) so morali frančiškani s slovenskim in hrvaškim narodnostnim poreklom oditi iz Kopra. Izgnali so jih Mussolinijevi fašisti. Oditi so morali v štiriindvajsetih urah in samostan je ostal prazen. Prej je v njem živelo dvajset stanovalcev, zdaj sta ostala le italijanski pater in brat neduhovnik. Vodstvo beneške province sv. Antona je leta 1933 obudilo klerikat (skupnost študentov bogoslovcev) pri sv. Ani. Med osemnajstimi kleriki je bil tudi p. Atanazij. Klerikat je tu obstal le eno leto in bil znova ukinjen, ker je po mnenju fašistov pomenil nevarnost zaradi naraščanja stikov s hrvaškim in slovenskim zaledjem.

P. Atanazij je s sobrati odšel v Lonigo di Vicenza. Po opravljeni osnovni pripravi je v začetku leta 1924 pa do leta 1926 nadaljeval nižje razrede gimnazije v zavodu Probandato Antoniano v Lonigu (Vincenza).

Leta 1928 je opravil noviciat. V Huminu (Gemona) je dokončal zadnji razred gimnazije (1929/30). Filozofijo je študiral v letih 1930–1933 v Motti di Livenza, pri sv. Ani v Kopru in v Padovi. V letih 1933–1937 je nadaljeval s študijem teologije v Padovi in v Benetkah.

V času študija je opravil tudi dveletni misijonski medicinski tečaj. Dokončno se je posvetil redu sv. Frančiška 13. novembra 1932, ko je izpovedal slovesne zaobljube »v čast in slavo presvete Trojice«. Nižje redove mu je podelil beneški patriarh kardinal La Fontain v cerkvi Santa Maria della Salute. V samostanski cerkvi S. Francesco della Vigna v Benetkah je 4. julija 1937 prejel mašniško posvečenje. Naslednjega dne je smel v Padovo in tam daroval svojo prvo mašo v baziliki sv. Antona Padovanskega, še prej pa se je ustavil pri spovedniku, kapucinu Leopoldu Mandiću (ki je bil leta 1983 razglašen za svetnika in zavetnika spovednikov). V domačem kraju je lahko pel novo mašo 15. avgusta 1937 pri cerkvi Device Marije Vnebovzete na Vzročku ob izviru Rižane.

Pomagal internirancem

Po posvečenju je opravljal službo kateheta v Motti di Livenza, za tem pa službo kateheta in kaplana v svetišču sv. Antona v Huminu – Gemona (1938–1939). V Huminu se je dobro spoznal s Slovenci iz Kanalske doline in Rezije. Zelo se je razveselil premestitve k sv. Ani v Koper leta 1939. Od tu je opravljal službo kateheta in bolniškega kaplana v bolnišnici v Valdoltri in delno tudi v bolnišnici v Ankaranu. Bil je tudi spovednik v škofijskem semenišču v Kopru.

Leta 1940 je bil šest mesecev vojni sanitetni kaplan, kurat vojnih in civilnih internirancev v Monigu, nato pa do leta 1943 v Chiesanovi (Padova), Savonari, Monselici, kjer je skrbel za 10.000 Slovencev in okoli 8.000 ljudi iz drugih dežel (Avstralije, Amerike, Anglije, Tripolitanije). Razmere v taboriščih so bile slabe, saj so fašisti z ujetniki ravnali zelo grdo. Zaradi prizadevnega dela med rojaki so ga tožili generalnemu ministru reda manjših bratov, zato je moral v Rim na zagovor. Ker je bil že v večnem mestu, je zaprosil še za srečanje s papežem Pijem XII., ki ga je sprejel.

Ob tej priložnosti je papežu opisal razmere v taboriščih, v katerih je deloval. Posebej je na vsakem koraku primanjkovalo hrane, zato je papeža prosil za živilske bone. Bal se je, da bo bone policija ob pregledu na vlaku zaplenila, zato jih je poslal po pošti. Res je prišlo do policijskega pregleda potnikov. P. Atanazij se je srečno vrnil v taborišče pa tudi živilski boni so prispeli po pošti.

Po kapitulaciji Italije je bil p. Atanazij med tistimi, ki so se uprli Nemcem, zato je bil obsojen na zaporno kazen. Pobegnil je z vlaka in odšel v frančiškanski samostan v Pazin.

»Protidržavni element«

Tam je bil od leta 1944 do 1947 vikar samostana (namestnik gvardijana), spovednik v semenišču in v zavodu sester, župnijski upravitelj v Grdoselu ter kaplan v Brtonigli in Zarečju pri Pazinu. Leta 1947 je sodeloval pri “protidržavni akciji”, ki je bila zanj usodna. V Grdoselu je bila neko nedeljo napovedana birma, birmovalec je bil Jakob Ukmar. Komunisti in njihovi simpatizerji pa so načrtovali “miting” proti birmi, ki naj bi bil sočasno z birmo. P. Atanazij je zvedel za njihove načrte in z birmovalcem sta se dogovorila za obred že dan prej, zvečer. Nedeljski komunistični miting je tako postal brezpredmeten.

P. Atanazij je bil obsojen na odmevnem sodnem procesu v Pulju skupaj še z nekaterimi frančiškani. V glavnem naj bi bil proces uperjen proti frančiškanom italijanskega rodu, ki se niso marali umakniti iz Istre. Vsi razen p. Atanazija so bili kmalu izpuščeni, p. Atanazij pa je moral odslužiti štiri leta prevzgojnega zapora v kazensko-popravnem domu Stara Gradiška. Zaporniki so opravljali težko fizično delo in bili za najmanjše napake kaznovani z večdnevno osamitvijo (samico).

Ko se je leta 1952 vrnil iz Stare Gradiške, je zaprosil za prestop v Slovensko frančiškansko provinco sv. Križa, ki ga je z veseljem sprejela. Pred civilno oblastjo je bil še zmeraj italijanski državljan, zato je moral urediti tudi te formalnosti. Po prestopu je en mesec bival v Ljubljani na Viču, nato je bil premeščen na Kostanjevico v Novi Gorici. Od tu je v letih od 1952 do 1959 opravljal službo župnijskega upravitelja v Kromberku, pomožnega kaplana in kateheta v župniji na Kostanjevici v Novi Gorici ter spovednika v božjepotnem svetišču na Sveti Gori. V letih od 1956 do 1959 je opravljal službo gvardijana v samostanu na Kostanjevici.

P. Atanazij je v Strunjan prišel leta 1959, v času, ko so se pripravljali na ustanovitev župnije. Poznano istrsko romarsko središče so do leta 1955 vodili italijanski frančiškani, za njimi pa slovenski. Župnija Strunjan je bila ustanovljena z dekretom apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša leta 1961. P. Atanazij je bil prvi župnijski upravitelj novonastale župnije. Poleg sprejemanja romarjev, neštetih ur v spovednici je odslej opravljal še župnijsko delo: oskrba vernikov lastne župnije, katehetsko-pastoralno delo in pomoč v okoliških župnijah ter v samostanu v Kopru.

V Strunjanu je deloval do leta 1965, ko je bil imenovan za spovednika na Kostanjevici v Novi Gorici in na Sveti Gori. Zaradi bolezni je večkrat prosil, naj ga spet premestijo k morju. Želja se mu je leta 1967 uresničila in vrnil se je v Strunjan kot spovednik. Od leta 1971 je bil župnik v Strunjanu in rektor cerkve sv. Ane v Kopru, kamor se je leta 1974 tudi preselil.

Varuh svetišča

Ljubljena cerkev sv. Ane v Kopru je bila v slabem stanju, kar je p. Atanazij z žalostjo ugotavljal že, ko je hodil na pastoralne obiske in pomoč, ko pa je prevzel še službo rektorja cerkve v Kopru, je vse bolj opažal, da ne le cerkev, ampak tudi oltarno občestvo potrebuje stalno navzočnost duhovnika. Oblast si je na vso moč prizadevala, da bi vsakršno duhovno delovanje zatrla in da bi bila cerkev čim več zaprta. Govorili so celo o rušenju cerkve za potrebe pristanišča ali širjenja zaporov. Zaradi neprimernih razmer za bivanje so predstojniki zelo neradi pustili že sicer bolehnega p. Atanazija, da se je preselil v Koper. A njegova vztrajnost in trma sta zmagali. V svoji preprostosti je bil zadovoljen z najnujnejšim. V prostorih ob cerkvi in zakristiji, nekdanji mrtvašnici, si je uredil skromno sobo, ki pa je zadostovala njegovim predstavam o frančiškanski skromnosti: borna postelja, stara miza in omara. Gospodinjil si je sam. Vse, kar je imel ali dobil, je vedno radodarno delil z obiskovalci in drugimi potrebnimi.

Kakor se ni pritoževal že v Kromberku, se tudi tu ni, pač pa je zavihal rokave. Cerkev in skladiščni prostori ob njej so potrebovali spretne zidarske roke. A vse to naskrivaj, saj oblast del ni dovolila. Skupaj s še dvema »pomočnikoma« so počasi, a spretno višali prizidek in pridobivali potreben prostor. Tudi notranjščina cerkve je bila potrebna popravil, ki si jih niso mogli privoščiti. Zato je p. Atanazij vztrajno izvajal vzdrževalna dela.

P. Atanazija je odlikovala velika ljubezen do cerkve sv. Ane in do vernikov, ki so v njej iskali uteho. Sam je večkrat ponavljal: »Jaz skrbim za sv. Ano, sv. Ana pa skrbi za mene.« Naslednja velika ljubezen pa je bilo duhovniško delo. Še posebej je bil predan spovedovanju. K njemu so hodili od najbolj preprostih spovedancev do škofov in drugih imenitnežev z obeh strani meje. Nemalokrat je bila pred cerkvijo parkirana ta ali druga limuzina (večinoma italijanske registracije), ki je pripeljala k preprostemu in skromnemu frančiškanu kakšnega spovedanca ali spovedanko. Vendar se p. Atanazij ni ustavljal ob družbenem statusu. Prepričan je bil, da ne iščejo njega, pač pa Kristusa, ki po njegovih rokah in besedah deli svojo milost.

Pokopan pri sv. Ani

Leta 1987 je z velikim veseljem obhajal svoj zlati duhovniški jubilej, najprej z zlato mašo v cerkvi sv. Ane, nato pa še v Benetkah v cerkvi sv. Frančiška. V zadnjih letih je bila bolezen še izrazitejša spremljevalka p. Atanazija. Pogosti obiski zdravnika in bolnišnice so bili nujni. Ob njegovi osemdesetletnici (1991) so se ob njem zbrali verniki in bratje v redovništvu in duhovništvu in življenjski jubilej proslavili z darovanjem evharistije. Še naprej je z ljubeznijo skrbel za cerkev sv. Ane, a je dnevne napore vse teže premagoval. Leta 1995 se je bil prisiljen umakniti v svojo celico, potem ko si je zlomil nogo. Provincial in še nekaj drugih bratov iz vodstva so želeli, da bi prišel okrevat v Ljubljano, v samostan na Tromostovju, kjer bi zanj laže poskrbeli. Odgovor p. Atanazija se je glasil: »Kdaj si pa že videl, da presajajo staro drevo!«

Še naprej je sprejemal ljudi in opravljal svoje duhovniško poslanstvo. Zaradi poslabšanja bolezni so ga julija 1996 odpeljali v bolnišnico v Izolo, kjer je 29. avgusta 1996 v 86. letu starosti umrl. Preprosta in skromna duša, “prvotna izdaja sv. Frančiška”, kakor so ga nekateri poimenovali, se je končno srečala s svojim Odrešenikom. 

Verno občestvo vseskozi ohranja živ spomin na p. Atanazija. Vsi, ki so ga poznali, pritrjujejo, da je bil izjemen človek. O tem pričajo številne sveče in sveže cvetje ob njegovi grobnici. Njegovo mrtvo telo so pokopali pod korom njemu tako ljube cerkve sv. Ane. O ohranjanju spomina na p. Atanazija priča tudi obhajanje mašnih daritev ob obletnicah njegovega rojstva in smrti, zapisi o njem, pa tudi ustno izročilo se ohranja in prenaša na kasnejši rod.

image_pdfimage_print