Hieronymus Bosch, Poslednja sodba

9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Apokalipsa velikega torka:

napoved poslednje sodbe

Ali je videnje dramatičnih ur strašne sodbe nad Izraelom zbudilo v Jezusu asociacijo še druge sodbe, ko bo tehtan svet na večni tehtnici, kakor mu je bližina žaloigre, ki ga je čakala, priklicala pred njegovo duhovno oko trenutek njegovega končnega zmagoslavja? Joseph de Maistre je zapisal v 11. pogovoru svojih Soirées de Saint-Petersbourg globoke besede: »Prerok uživa prednost, da stoji zunaj časa; ker njegove misli niso več porazdeljene v časovnem zaporedju, se po zakonu analogije med seboj stikajo in prepletajo, kar nujno povzroča veliko zmedo v njegovih besedah. Temu stanju se je podvrgel tudi sam Zveličar, ko se je prostovoljno prepustil preroškemu duhu in med seboj pomešal časovno ločene misli velikih nesreč o uničenju Jeruzalema in sveta.« Dejansko v Kristusovih besedah ni nobene zmede, pač pa bolj ko logika vodi njegovo misel igra analogije, ki je ena najglobljih, čeprav eno najbolj nejasnih sredstev človeškega spoznanja. Sicer pa, ali niso uporabili primerjanja tudi njegov učenci, ko so ga vprašali o poslednji sodbi?

»Kakor namreč blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sinu človekovega/’

»Gospod,« so vprašali apostoli, »kdaj se bo to zgodilo?«

»Kjerkoli je mrtvo truplo, tam se bodo zbirali jastrebi …«

Odgovor ni posebno jasen, pa vendar izvira iz njega nekakšna nadnaravna luč in so te besede najbolj pesniške v vsem evangeliju. Jastreb – v grščini pomeni aetós (ἀετός) orel ali jastreb – zna najti truplo, ki mu je hrana. Tako bodo tudi pravični znali iti k Odrešeniku. Ali tudi: povsod, kjer bo greh, trohneča trupla, se bo kakor ptica roparica spustila nanj Božja pravičnost.

»Takoj po stiski tistih dni pa bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Med narodi bo stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet.

Takrat se bo prikazalo znamenje Sina človekovega na nebu in takrat se bodo jokali vsi rodovi na zemlji: in videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo. In poslal bo svoje angele ob mogočnem glasu tromb in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba.«

Kako globoko so prodrle take besede v dušo zvestih, ki so poslušali Jezusa! Podobe, ki jih je uporabljal, so bile podobe iz apokalips, ki so bile že dvesto do tristo let v modi in so že prej preroki nanje pripravili judovskega duha. Ali ni že Izaija napovedal, da bodo padec Babilona in kaznovanje Edoma napovedovala podobna znamenja (pogl. 13 in 34)? Ali ni tako govoril Jeremija o Jeruzalemu (pogl. 5), kakor Ezekijel o Egiptu (pogl. 32) in predvsem Joel, ki je s skoro istimi besedami kakor Jezus napovedal dan Večnega (1,1-10)? Kar pa zadeva Mesijev prihod v slavi, se je moral vsak Izraelec, ki je slišal to iz Jezusovih ust, spomniti slovitih Danijelovih besed (7,13): »Gledal sem v nočnih videnjih. Glej, na oblakih neba je prišel sin človekov …« (tudi ta apokalipsa je podobna Dan 9,12). Kakšen strah jih je obšel! Ali so ponovili vprašanje, ki so ga bili že zastavili in ki je na ustnicah vsakega vernika, kadar misli na ta strašni trenutek? Kdaj?

In Jezus jim je odgovoril. Ali znamenja, ki jim jih je naštel, ne bodo zadostovala, da spoznajo usodni trenutek? Ali ob pogledu na drevesa, ki poženejo listje in polagoma zori na njih sadje, ne znajo ugotavljati, da je blizu poletje? Natančno vedeti za uro in trenutek pa je nemogoče! Za to skrivnost ve samo Oče. Ljudje so na predvečer vesoljnega potopa jedli in pili in se ženili. Tudi v Sodomi so brezskrbno živeli, ko sta bila ogenj in žveplo že pripravljena, dapadeta na prekleto mesto. Tako bo tudi na dan Sinu človekovega. Vse se bo zgodilo nenadoma in vse se bo zdelo nerazumljivo. Dve ženski meljeta in vrtita domači mlin – druga za drugo naredita po pol obrata – ena bo sprejeta, druga puščena. Dva kmeta delata drug poleg drugega na polju – eden bo sprejet, drugi puščen.

Torej? Torej ostane en sam sklep. »Prišel bom kakor tat,« pravi Mesija v Razodetju sv. Janeza (3,3). Torej čuječnost, treba je paziti in ne pustiti, da nam ropar predere steno. Ne biti kakor zanikrni hlapec, ki je užival v gospodarjevi odsotnosti in pustil, da ga je presenetil spečega! Čujte, molite neprestano, da boste vredni uiti vsem tem nesrečam! S temi nasveti se končuje apokalipsa velikega torka, ki je skupna vsem trem sinoptikom (Mt 24,23-51; Mr 13,21-37; Lk 17,22-37 in 11,25-36). Sv. Matej je dodal še dve priliki. Eno je samo razlaga nauka o čuječnosti; gre za prekrasno primero o pametnih in nespametnih devicah, ki so tolikokrat dajale našim srednjeveškim kiparjem snov za uporabljanje. V Reimsu, v Amiensu, v Sensu, v Laonu, v Bourgesu, v Parizu, v Auxerru jih vidimo razvrščene pet na Učenikovi levi in pet na njegovi desni, kako prisostvujejo poslednji sodbi, pametne, ki skrbno pazijo na olje kontemplacije, in nespametne, ki žalostno gledajo na svoje prevrnjene svetilke. Zgodbica iz judovskega običaja, ko gredo družice v poročni noči v veselem sprevodu po ženina, da ga pripeljejo k nevesti, ki ga pričakuje, je polna preproste in neposredne prepričljivosti, kakršno najdemo v najboljših prilikah. Vsakdo, ki jo sliši, dobro ve, da je pretresljivi nočni krik, ki zbudi lahkomišljeneže, krik nadangela zadnjih dni, ki kliče človeštvo k sodbi (Mt 25,1.13).

Na sodbo samo pa nas spominja druga prilika, prilika o desetih talentih. Bog da vsakemu človeku prilike in sposobnosti, prišel pa bo dan, ko bo treba dati za to obračun. Od tistih, ki so veliko prejeli, bo veliko zahtevano. Torej po človeški pravičnosti? Ne, ne samo tako. V duhovnem redu bo tisti, ki je znal nabrati velike zaklade, dobil še druge, tistemu, ki jih ne bo imel, pa bo odvzeto še to, kar ima (Mt 25,13.40).

Sodni dan pa bo tak. »Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta …‹ Tistim, ki bodo na levici, pa poreče: ›Proč od mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom …‹« (Mt 25,31.41). Ni bilo tokrat prvič, da je Jezus tako govoril o poslednji sodbi: že večkrat je bil napovedal delitev človeštva v dve skupini, v dobre in hudobne, v skupino, ki bo uživala posebno pravico, da bo gledala Boga iz obličja v obličje in v tisto, kjer bodo v neznosnem ognju goreli nezvesti oskrbniki, nespametne device, povabljenec, ki ni oblekel svatovske obleke, morilski viničarji in ljuljka, ki jo bodo pobrali iz dobre pšenice! Na večer velikega torka je bila prerokba samo bolj dramatična, ker je sledila videnju nesreče, katere napoved je zadostovala, da je strla judovsko srce. Za kristjane pa ima še strašnejši pomen, ker je prišla iz Jezusovih ust le malo pred urami največje krivice in je bila zadnja, ki jo je Jezus izrekel.

V preddverjih mnogih naših stolnic vidimo veličastni vzor, kjer se na vsaki strani Jezusa v slavi vrste na desni trume radostnih izvoljencev, na levi pa pogubljeni, ki jih pehajo hudiči proti strašnemu peklenskemu žrelu. Michelangelo je na steni Sikstinske kapele prikazal bolj veličastvo kakor pa neizrečeno grozo poslednje sodbe. Skrivnost tega je morda bolje prikazal Hieronim Bosch, karikaturist fantastičnega pekla, ki prikazuje na sliki, naročeni za španskega kralja Filipa II., pekel, poln obupanih pogubljencev pod nebom, kjer se med angeli, ki trobijo na zvite trombe, zbira pri nogah Kristusa, ki stoji na mavrici, majhna skupina, še vsa pretresena ob spominu na poslednjo sodbo.

Te strani evangelija ne moremo brati, ne da bi nam e zveneli v ušesih zvoki čudovite sekvence, ki jo je v 13. stoletju napisal frančiškanski pesnik Tomaž Celano, da bi nam priklical v spomin strahotno žaloigro – Dies irae, s katero so spremljali na zadnji poti trupla kristjanov:

Strašen dan bo dan plačila,
zemlja v prah se bo v prah zdrobila:
priča David in Sibila.

Kolik strah bo svet obdajal,
ko bo vseh sodnik prihajal,
k ostri sodbi človek vstajal.

Tromba bo strašno donela,
mrtvim po grobeh grmela,
vsem pred sodni stol velela.

Ko sodnik bo sodit sedel,
vsakdo bo vse skrito zvedel,
trpel, v čemer je zabredel.

Kaj čem, revež, mu dejati?
Kje zavetnika iskati?
Še pravičnim se bo bati!

Kralj strahotne velikosti,
ki zveličaš iz blagosti,
reši me ti vir svetosti!

Ko boš pahnil pogubljene
v ognja večnega plamene,
daj me med blagoslovljene.

V prahu k tebi, Bog, zdihujem,
srce strto ti darujem,
konec svoj ti izročujem.

Ti, o Bog, usmiljen bodi!
Ljubi Jezus, mrtvim daj
mir in pokoj vekomaj. Amen.

Jezus je končal ta dan s strašnim naukom, najstrašnejšim od vseh. Zdel bi se skoro neznosen in podoba “dobrega Jezusa” bi bila zaradi njega zameglena, če ne bi sv. Matej v zadnjih stavkih tega poglavja zapisal nekaj posebno ganljivih besed. Na sodni dan bo namreč rekel Kristus zveličanim: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.« – »Toda, Gospod,« bodo vzkliknili pravični, »Kdaj smo storili vse to? Saj nisi bil ne lačen ne žejen ne brez strehe ne brez odeje.« – »Resnično, povem vam: kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili!«

Sredi grozečih napovedi je torej še vedno slišati ljubezen, nadnaravno ljubezen, ki je resnično bistvo Jezusovega poslanstva in tolažba src, ki jo poslušajo.

image_pdfimage_print