Esej o Sv. Duhu

188

Uvod

Udejstvovanje Svetega Duha na zemlji je med Slovenci zelo zatemnjeno, ker ga vsi naši prevodi Svetega pisma označujejo kot tolažnika. Medtem ko drugi najstarejši prevajalci, kot na primer sirski, koptski, etiopski, gotski in latinski Vulgate za njegovo delovanje ohranjajo kar grški izraz parákletos, ga prevod Itale imenuje advokata, georgijski, armenski in stari slovanski pa tolažnika, kakor lahko razvidimo tudi iz Dalmatinove Biblije. Ker znani poznavalci Svetega pisma že precej časa opozarjajo, da je prevod ‘tolažnik’ grškega izvirnika ‘parákletos’ popolnoma zgrešen, bi človek pričakoval, da se ga bo novi standarni prevod skrbno izogibal, posebno še, ker si je prizadeval, da se v nejasnih izrazih zateka k Vulgati. Morda so ga k temu nagnile tudi liturgične pesmi, kjer se proslavlja “Consolator optime”, ali v “Veni creator”, kjer se slovenski prevod parakleta glasi: “Ime je tvoje tolažnik”. Vsekakor so si naši biblicisti skupaj z liturgisti prisvojili napačni pojem Svetega Duha tolažnika kot edini zveličavni prilastek; zato so, na primer, tudi dogmatiki v znani okrožnici papeža sv. Janeza Pavla II. o Svetem Duhu njegov izvirni izraz “paraclitus” mirno prevedli s tolažnikom. To ima za posledico popolno zameglitev bistva delovanja Svetega Duha, tako da se vloga njegovega zavetništva Cerkve prenaša na svetega Jožefa, njegova vloga kot namestnika Kristusa na papeža, ki je po mnenju nekaterih svetnikov ‘sladki Kristus na zemlji’, njegova namišljena vloga tolažnika pa pravilno na Marijo, pravo tolažnico žalostnih, ki ji nasprotno pripisujejo še drugo značilnost Svetega Duha, posredovanje vseh milosti.

Prim. Xavier Léon Dufour, Paraclet, v “Vocabulaire de théologie biblique”, Paris 1962,742: »Le sens de “consolateur” derive d’une fausse etymologie«; John McKenzie SJ, Paraclete, v ‘Dictionary of the Bible’, London 1968, str. 637: »Scholars are quite generally agreed that the word as applied to the Spirit should not be translated “comforter” or “consoler”«.

Ker je splošno znano, da je Janezov besedni zaklad zelo siromašen, se naš standardni prevod vedno hvalevredno potrudi, da vsaj v opombah opozarja na različne pomene sprejetih izrazov. Tako nas tudi v opombi k Jn 14,16 seznanja, da ima izraz parakletos mnogo pomenov, ki jih mora prevajalec dobro poznati, da lahko izbere pravega v razlagah; med njimi so: zagovornik, advokat, pomočnik, branitelj, priča, posrednik, prijatelj, bodrilec. Ko torej Jezus prav tam svojim učencem napove, da jim bo njegov Oče “dal drugega parakleta, da bo ostal pri njih vekomaj”, bi lahko to mirno prevedli: “drugega posrednika”, kot svojega namestnika. Seveda bo treba tudi ta prevod skrbno preveriti v luči drugih dogmatskih resnic, kar bo predmet te razprave.

Prim. Janez Pavel II., Okrožnica o Svetem Duhu (Cerkveni dokumenti 32), Ljubljana 1986, št. 42 in drugod. Tako v latinskemi izvirniku v “Enhiridion Vaticanum” 10, Bologna 1989, kakorv italijanskem prevodu v “Magistero” 117, Roma 1986, beremo dosledno Paraclitus, Paraclito. Glej tudi Ciril Sorč, Sveti Duh, v “Priročniku dogmatične teologije”, 1, Ljubljana 2003, str. 521: “Duh Tolažnik (Parakletos)”. Nauk o Paraklitu razvijajo, na primer, Yves Congar OP, Credo nello Spirito Santo, I, Brescia 1984, str. 68-72; Andrea Milano, Spirito Santo, v “Nuovo Dizionario di teologia”, Alba 1977, str. 1544; Charles Harold Dodd, L ‘interpretazione del quarto Vangelo, Brescia 1974, str. 507; Andre Marie Charue, Lo Spirito Santo nella Lumen Gentium, v zborniku “Lo Spirito Santo e la Chiesa”, Roma 1970, str. 336-343; Hermann Haarbeck in Gerhard Bauer, Paraclito soccorritore, v “Dizionario dei concetti biblici del N. testamento”, Bologna 1976, 1163-5.

Sveti Duh Kristusov namestnik na zemlji

To namestništvo se v glavnem nanaša na Jezusovo trojno službo: učenika ali glasnika, pastirja ali vladarja, in duhovnika ali posvečevalca, ki jo bomo skušali na kratko orisati.

I – Sveti Duh posrednik božjega razodetja

Kakor je Jezus učil svoje učence in jim razodeval, kar je v večnosti videl in doznal pri svojem Očetu, tako bo tudi posrednik “Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal” v njegovem “imenu”, vernike “učil vsega” 0n 14,26), na njemu lasten način, najprej tako, da jih bo “spominjal vsega”, kar je Jezus ustno povedal svojim učencem, pa oni takrat še niso mogli doumeti njegovih besed (prim. Jn 2, 17.22); potem tako, da bo vernike “uvajal v vso resnico”, ter jim “povedal, kar bo slišal in oznanjal”, kakšen je smisel dogajanja po Jezusovem vstajenju v luči razodetja (Jn 16, 13).

Sveti Duh po Jezusovem vstajenju spominja učence ne samo posameznih besed, ki jih takrat niso doumeli, ampak tudi njegovih dejanj. Tako Janez poroča (12, 16), da Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem na osliču “učenci sprva niso razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, daje bilo to pisano o njem”.

Glej Ignace de La Potterie, II Paraclito, v “La vita secondo lo Spirito, condizione del cristiano”, Roma 1967, str. 97-121.
Standardni prevod prevaja: “oznanjal vam bo prihodnje reči”. Meni se zdi bolj verjeten prevod, ki ga predlaga La Potterie, II Paraclito, str. 108-110.

Znani kapucin (zdaj kardinal) p. Raniero opozarja na dejstvo, da je Janez svoj evangelij in svoja pisma sestavljal skoraj pol stoletja po Jezusovi smrti. Kristusovega razodevanja Očetove ljubezni in njegove ljubezni do ljudi, ki naj bi se dogodilo malo pred njegovim trpljenjem, njegovi učenci po vsej verjetnosti ne bi mogli takrat razumeti, kakor trdi sam evangelist Janez (16, 12- 14): »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« Zato predpostavlja p. Raniero, da je nasprotno to razodetje gotovo »Jezus že imel v mislih, ko se je med zadnjo večerjo pogovarjal z učenci, in je nujno kdaj pa kdaj presevalo skozi njegove besede in kretnje (npr. pri umivanju nog in zlasti v vzpostavitvi evharistije).« Ko je Janez pozneje pisal evangelij in vzvišene besede o Božji ljubezni pripisal Jezusu, mu s tem ni pripisal nič ‘tujega’, ker so to v resnici bile Jezusove misli, ki jih je Sveti Duh piscu evangelija klical v spomin. Duh je torej osvetljeval Jezusove kretnje in dejanja s tem, da je evangelistu okrepil spomin in razumevanje.

K tej notranji učiteljski službi Svetega Duha spada tudi pričevanje, o katerem trdi sveti Janez (15, 26-27): »Ko pa pride posrednik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki prihaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni.« Tu glagola “pričevati” ne smemo vzeti v prvotnem pomenu pričevanja na sodišču, kakor bi kdo lahko sklepal iz nekaterih fraz sinoptikov (prim. Mt 10, 20; Mr 13, 11; Lk 12, 12), ampak v drugotnem pomenu prepričevanja: kakor sedaj Jezusovi učenci na podlagi osebnih spominov in izkustev prepričujejo ljudi o resničnosti njegovega oznanila, tako bodo tudi v bodoče oznanjevalci evangelija prepričevali ljudi o resničnosti njegovega nauka, ki jim ga bo Sveti Duh klical v spomin in osvetljeval po notranjem navdihovanju.

Prim. Raniero Cantalamessa, La Parola e la vita, Roma 1984, za leto B, na 6. velikonočno nedeljo. Njegova razmišljanja ob Božji Besedi je Bogdan Dolenc prevedel za “Oznanjevalca” 2003, št. 3, str. 87. Prim. Apd 10, 39: »Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu.«

Isto velja za vzpostavitev vseh sedem zakramentov, kar je gotovo presevalo skozi nekatere Jezusove besede in kretnje, ki jih je Sveti Duh po Jezusovem vstajenju apostolom klical v spomin in jim navdihnil pravo razumevanje. Drugače bi se težko doumela mesta iz Apostolskih del (8,17-18; 9, 17; 19, 6), kjer je polaganje rok očitno znamenje zakramentalnega poslanstva izbranih vernikov za službo Božjo od strani Svetega Duha.

O tem prim. Bruno Korošak, Lo Spirito Santo e i sacramenti, Udine 2001, atr. 14-15, 107-109.

image_pdfimage_print