Slovenski romar

JOŽE DOLENC

156
Romar, Božidar Jakac

nadaljevanje

Romarske pesmi

Romarske pesmi so tiste, ki so jih romarji peli na božji poti, v božjepotni cerkvi ali zunaj nje in ob vračanju z romanja. V svoji prvotni obliki je romarska pesem nastala iz kitice prvega pevca, ki so mu po zgledu iz litanij drugi odgovarjali s kirieleison. V neknjižni ljudski kulturi je edina omogočala nepretrgano petje na pamet. Litanijam podobna pesem v ljudskem jeziku je potem razširila kirieleison v pripev, ki je do danes ostal značilen za romarsko pesem. Enakomerno hojo spremlja stalno se ponavljajoči odpev. V prošnjih spevih so se odražala vsa področja duhovnega in telesnega življenja, ki so na ta način opisovala romarsko pot kot življenjsko pot, katere cilj – milostni kraj romanja – je istoveten z vstopom v večno življenje.

Prim. dr. Rado Lenček, profesor slavistike na Columbia University v New Yorku: Marijina pesem in pripoved v slovenskem slovstvu. Spremna beseda k Vencem Marijinih pesmi M. Elizabete Kremžar, Celovec 1969.

V razgibanem 16. stoletju se je odražal pomemben del vsakdanjega življenja v pesmih. Skoro ni bilo posvetne pesmi, ki ne bi imela tudi inačice z duhovno vsebino in obratno. Največji razvoj je doživela romarska pesem v baročni dobi, torej v času silovitih zagonov verskega čustvovanja. Bil je to silno razgiban čas, čas čudežev, vidcev in izjemnega romarskega razmaha. V srednjeveških božjepotnih krajih niso postavljali samo novih oltarjev, kapel in mogočnih cerkva, marveč se je močno razživela tudi romarska pesem. Mnoge pesmi so opevale odhod na božjo pot, romarsko pot, prihod na cilj romanja, procesijo okoli romarske cerkve, slovesen vhod v cerkev, pobožnost pred milostno podobo in končno slovo. Tako so v mnogih deželah nastale cele zbirke romarskih pesmi. Pri nas se jih je ohranilo le malo, tako je vsaj mogoče sklepati po skromnem obsegu, ki ga je zbral Karel Štrekelj v Slovenskih narodnih pesmih III, razdelek 3, št. 6681-6732, str. 794-818.

Pesmi, ki so jih peli romarji na dolgotrajni in utrudljivi poti, so bile preproste in pevne, da jih je zlahka pelo staro in mlado:

Na hribčku stanuješ,
v nebesih kraljuješ,
le prosi, Marija,
pri Bogu za nas!

Razumljivo je, da se je od druge polovice srednjega veka, ko se je zvečalo število Marijinih cerkva, največ teh pesmi nanašalo na Marijo. Božje poti, uvodna povest v goriškem listu Naš čolnič (1927/ 28), kjer je pisatelj Pregelj opisal svoje doživljaje na goriških potih in jih položil v usta prvemu goriškemu pesniku Staniču, častilcu Marijinemu, se začenja z romarsko pesmijo:

Romarji gredo
k Mariji na goro . . .
Vzpenjajo se, gibljejo,
molijo, prepevajo
pesem eno znajo.

Preko nebnih dalj doni,
spušča se v nižave
lepa pesem romarjev:
»Mati božja, ave!«

Romarji gredó
k Mariji na goro . . .

(Ivan Pregelj: Romanja, Naš čolnič št. 8, 1. V. 1927, str. 213.)

O človekovi notranji vedrini in njegovi sreči, ko se odpravlja na božjo pot, poje romarska pesem iz Adlešičev:

Rasti, rasti rožmarin,
da si pušeljc naredim,
da ja pojdem naprej ž njim:
po ti cesti zidani,
z drobnim peskom sipani,
kud se šeču romari,
vsi nebeški angeli.
Lipu gloriju pojejo,
Bogu falo dajejo.

Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, št. 6681, str. 794

Dolgotrajno in utrudljivo hojo so romarjem krajšale pesmi z velikim številom kitic. Tako pesem so peli vipavski romarji na božji poti na Sveto Goro pri Gorici:

Prva ura te noči,
Marija se že veseli.
Pojmo, pojmo na božjo pot,
na božjo pot na Sveto goro!

Če boš, o romar, težko šel,
Jezus ti bo štupence štel,
Marija ti jih bo lonala,
ki je v nebesih kronana.

Naslednja kitica se je začela: Druga ura te noči… in tako naprej do: Dvanajsta ura te noči.

Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, št. 6686, str. 795-796 – iz Ajdovščine

Iz Lokovca v Vipavski dolini se nam je ohranila pesem, ki pripoveduje, kako je »hudoba hudobna motljiva« odvračala romarja od božje poti na Svete Višarje in mu lagala, da na gori zvonovi ne pojo, da se tam same peklenske spake tepo:

Romar je pa težko šel,
sam Bog mu je stopinje štel.

Romar se vzdigne in mi gre
gor po Kanalskem doli.

Tam ga čaka huda hudoba,
huda hudoba motliva:

»Oj le romar, romar, kam ti greš?«
»Jaz grem na božjo pot,

na lube svete Višarje,
k je Marija v nebesih kronana.«

»Romar, povrni se nazaj,
tam so čudne dužale:

Tam mi zvonovi ne zvono,
tam mi tičice ne pojo.«

Kaj še romar govori:
»Naj božja volja se zgodi.«

Romar se zanese na božjo pomoč in nadaljuje pot »po Belščam grabni«, kjer ga hudoba spet pričaka in ga skuša odvrniti od božje poti, a se romar ne da odvrniti. Ko se bliža vrhu, glej:

zvonovi sami zazvonó,
vrata same se odpirajo,
sveče same se vžigajo:
sam Ježuš mu je mašo bral
sam Ježuš mu je mašo bral
en angelc je polek stal …

Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I. št. 190, str. 252-253; prim. tudi Niko Kuret, Praznično leto Slovencev III, 230-231

Motiv iz romarske pesmi, v kateri hudoba hoče odvrniti romarja od božje poti na Višarje, je uporabil pisatelj Ivan Pregelj v noveli Stara Tolminka in njeni vnuki. Ti vnuki jo prosijo, naj jim pripoveduje pravljico, starejši želi »Tisto o romarju iz Lokovca«, ki ga je na romarski poti »srečala hudoba iz pekla, hudoba motljiva« in ga je hotela odvrniti od božje poti; v Pregljevi pravljici je to Sveta gora pri Gorici.

Naravno je, da je za romarja, ki je prišel na božjo pot prosit pomoči in zdravja, predvsem pa blagoslova za sebe, za svojo družino in bližnje, blagoslova za svoja polja in živino, za uspeh pri delu, kjer se je posebnim zavetnikom priporočal za varstvo pred znanimi in neznanimi boleznimi, pred ognjem, strelo, točo, vojsko in drugimi nesrečami, pomenilo slovo posebno bridek občutek. Ob tem slovesu se še posebno priporoča za srečno zadnjo uro. Tako se romar s Štajerskega poslavlja z Marijine božje poti s prošnjo in priporočilno pesmijo:

O Marija, poglej na nas,
Prosi Jezusa za nas.

Za nas prosi pri Jezusu,
Da nam grehe odpusti.

Da nam grehe odpusti,
No nam gnado dodeli.

Prosi za nas Jezusa,
Da nam z nebes žegen da;

Da nam žegna to pole,
Sadje no vinske gore;

Da nam zdravje obderži
Na naši živinici.

Jezusa prosi za nas,
Da nam da lep prijetni čas;

Da htijdo odverne od nas,
Škodljivi lüft, točo no mras;

Da nas varje pred lakoto,
Vojsko no naglo smertjo.

K tebi, Marija zdihavamo,
Tebi se priporočamo.

Gda bo prišla zadnja vtira,
Ne zapüsti nas, Marija.

Pridi k nam svetim Jožefom
S tvojim sinom Jezusom.

Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, št. 6691, str. 797 s Štajerskega

Pri nas je najbolj znan pesnik cerkveno-pesemskega in predvsem romarskega blaga Filip Jakob Repež (1706-1773) iz Cerknice, ki je bil dolga leta organist v Ložu na Notranjskem. Tedanja križnogorska romanja (Križna Gora nad Ložem) so ga spodbudila, da je za božjepotnike na Križno Goro dal natisniti tri zbirke: Romarske bukvice (Ljubljana 1757, ponatis v Vidmu 1775), Nebešku blagu (Ljubljana 1764) in Romarsku drugu blagu (Videm 1770, ponatis v Vidmu 1775 in še v Ljubljani, brez letnice). Prva knjižica vsebuje napotke za molitev križevega pota in 12 nabožnih pesmi brez not, druga napotke za pobožno življenje in tri pesmi, tretja pa 24 nabožnih pesmi in eno dodatno.

S cerkveno nabožno in romarsko pesmijo, s petjem in molitvijo je skušal ta »narnavredniši in narporedniši hlapec Kristusa«, kakor se je sam označil, romarje navajati k ponižnosti in k živi veri. Repež je moral izdati svoje pesmi brez not, češ da jih ne znajo nikjer tiskat. Zato je svetoval, naj jih pojo na že znane napeve, med drugim »na vižo koker en minuet«, ali »koker en stari laški marš« in celo »na vižo koker ta gmajn teh zalublenih pesem.«

Pesmi se nanašajo na Križno Goro nad Ložem in njene romarje ali pripovedujejo kak »eksempel«, pobran od kdo ve kod, ali pa imajo splošno nabožno vsebino; sodeč po teh cerkvenih in romarskih pesmih je imel Repež kar dovolj bogat besedni zaklad; bil je iznajdljiv in domiseln, vendar dolgovezen; po jeziku, obliki in izrazu pa imajo njegove bukvice malo pesniške vrednosti. »Zaradi slovstvene prizadevnosti, ki zveni tudi iz zgovornih predgovorov, in kot prvi laik, ki je svoje delo izdal v tisku, zasluži Repež svoj prostorček, čeprav skromen, v naši slovstveni zgodovini.« (Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, str. 311). Za primer navajamo začetek prve pesmi za blejske romarje, ki se glasi:

Kir je meni naročeno
razodeti, kar želim,
naj bo meni dopušeno
od nebes, de ne falim.

Te žele so pa zdej moje,
prov postavit na popir,
dej, Marija, gnade toje,
da bom jest povnu (polnil) toj cir.

Z božjepotništvom v zvezi je še mnogo zanimivosti, ki bi bile vsaka zase vredna samostojne obdelave: nastanek posameznih božjih poti, legende, ki so jih verni romarji spletli okrog božjepotnih cerkva, romarska pisma, romarska sodišča, romarski ples, romarske svetinjice in podobice, srednjeveški romarski znaki, milostne in čudodelne podobe, romarska ljudska umetnost, romarsko češčenje relikvij, božjepotne knjižice, knjige o čudežih, prošnji in žrtveni darovi, ikonografije znamenitih božjih poti in tako naprej. Svetovno in še posebej slovensko božjepotništvo ponuja prizadevnim raziskovalcem neizčrpno snov. Zgodovina slovenskega božjepotništva je pomemben del zgodovine slovenske ljudske vernosti, zraven pa tudi del naše kulturne dediščine, v kateri je po svoje upodobljena naša zgodovinska pot, narodova samobitnost in tudi pomemben vir njegove neuničljive življenjske moči.

Povsem upravičeno je Niko Kuret v zvezi z božjepotništvom ugotovil: »S kulturnozgodovinskega stališča je bilo božjepotništvo zlasti v preteklosti neprecenljiv posrednik kulturnih dobrin med vzhodom in zahodom, med narodi in deželami. Težko je danes razbrati in ugotoviti, kolikšno bogastvo najrazličnejših vrednot se je s posredovanjem romarjev pretakalo od enega konca Evrope do drugega. Ob pomanjkanju “množičnih občil” je prav božjepotništvo tedaj na svoj način in učinkovito ohranjalo in utrjevalo kulturno skupnost naše celine. Po zaslugi božjepotništva tudi slovensko ljudstvo ni obtičalo za domačim plotom. Tudi slovenski človek je bil kot romar evropski občan, spoznal je evropski Zahod tja do Španije in vedel o tujem svetu iz izkušnje več kakor marsikateri njegov današnji potomec.«

Praznično leto Slovencev, III, str. 240

image_pdfimage_print