7. marec 2021 – 3. postna nedelja

BOG JE DAL POSTAVO PO MOJZESU

38
 (2 Mz 20,1-17) TUKAJ

Ob branju ali poslušanju starozaveznega berila iz Druge Mojzesove knjige ali Exodusa so nam gotovo zazvenele desetere Božje zapovedi, kakor smo se jih učili pri verouku v kratki in zgoščeni obliki. Take, kot smo jih vajeni, bi v Svetem pismu zastonj iskali. So namreč povzetek tistega, kar imenujemo “moralni dekalog, ki je predmet nedeljskega berila. Zato pa najdemo v isti Drugi Mojzesovi knjigi še drugo obliko, ki jo imennujemo “kultni dekalog” (2Mz 34,14-26). Ta dvojnost je posledica dejstva, da se v Drugi Mojzesovi knjigi prepletata dva različna vira.  Da bo mera polna, imamo pa v Pêti Mojzesovi knjigi (Devteronomij) še eno obliko, ki ima pa dvanajst členov namesto deset in bi jo morali pravilno imenovati dodekalog (5Mz 5,6-21). Razlika je tudi v obliki: če sta prva dva v obliki zapovedi, je pa tretji v obliki prepovedi oziroma prekletstev. Natančna raziskava besedila tako v Drugi kot v Pêti Mojzesovi knjigi pa nam pove, da besedilo ni nastalo v povezavi s Sinajem, ampak pozneje, med praznovanjem sinajskih dogodkov, kjer je počasi dobilo obliko, kot jo imamo danes pred seboj. Začetno besedilo (ki se nam pa ni ohranilo), je bilo gotovo v obliki  kratkih stavkov, ki si jih je bilo lahko zapomniti, saj izvor sega v čas, ko je bilo branje in pisanje omejeno na maloštevilne izobražence, bogoslužje pa je v poznejših časih doprineslo razširitve in je tako nastalo današnje svetopisemsko poročilo. Po vsej verjetnosti je imel Mojzes svoj delež pri oblikovanju besedila, vendar ga ne moremo obnoviti, pa tudi ne zanikati.

Nemogoče je tukaj in zdaj obravnavati vsako zapoved dekaloga posebej, pač pa je koristno ogledati si vlogo dekaloga kot celote tako v stari zavezi kot tudi danes.

Že v stari zavezi so dekalog imeli za dokument zaveze ljudstva z Bogom. Zaveza je pogodba, ki ni ustvarila nekaj novega, ampak razjasnila in potrdila, kar je Bog že prostovoljno naredil v svojem usmiljenju: izpeljal je ljudstvo iz Egipta, ga izvolil izmed vseh drugih ljudstev in si na ta način pridobil posebno pravico nad Izraelom. Ne gre torej za to, da bi Izraelci zdaj postali Božji otroci: to že so. Dekalog ne nalaga dolžnosti, ampak pojasnjuje, kakšni so pogoji, na katerih temelji občestvo z Bogom. Dekalog je torej zakonik natančnih in neodtujljivih obveznosti.

Iz tega je jasno, da dekalog vzbuja in zahteva popolno vero, pa ne vero kot neko dejanje razuma, ki gleda na dekalog kritično – sprejeti ali odkloniti. Zahteva popolno sprejetje vere, torej pokorščino, kar je veliko več kot samo izpolnjevanje, ki je lahko zgolj zaradi nekega civilnega sobivanja, ko je izpolnjevanje zapovedi lahko enkrat širše, enkrat ožje, pač, kakor kaže.

Končno je dekalog osnova vsake morale. Naj gre za prve tri zapovedi, ki definirajo človekov odnos do Boga, ali ostalih sedem, ki definirajo medčloveške odnose, brez desetih zapovedi človeška družba prikolovrati tja, kjer je danes naša domovina, kjer je “prvorazrednim” pod varstvom skorumpiranega sodstva in tožilstva dovoljeno vse, od laži in obrekovanja, do nasilja in groženj s smrtjo, vse pa, da bi se spet prikopali do oblasti in spet polnili svoje žepe z denarjem, do katerega nimajo nobene pravice.

image_pdfimage_print