21. februar 2021 – 1. postna nedelja

BOG SKLENE ZAVEZO Z NOETOM PO POTOPU

43
(1 Mz 9,8-15) TUKAJ

Na prvo postno nedeljo nam starozavezno berilo govori o zavezi, ki jo je Bog sklenil z Noetom po vesoljnem potopu in je iz 9. poglavja Geneze ali Prve Mojzesove knjige. To mesto spada v biblično prazgodovino, ki obsega poglavja 1-11. Pomen te prazgodovine pa ni, da bi poročala o preteklih dogodkih, ampak da bi dala razlago o človeku in njegovem svetu. Poročanje o preteklosti je samo navidezno, v resnici pa misli in govori o sedanjem času. Zato je tudi brezuspešen vsak poskus umestiti posamezne dogodke v določen čas, kar pa ne pomeni, da ne bi bila v ozadju neka resnična katastrofa planetarnih razsežnosti, ki je popolnoma izbrisala vso prejšnjo kulturo in so se redki rešenci iz te kulture znašli spet v kameni dobi, saj najnovejše raziskave kažejo, da je človeški rod veliko starejši, kot to trdi “uradna” znanost. To potrjuje dejstvo, da zgodbo o vesoljnem potopu najdemo v taki ali drugačni obliki praktično povsod po svetu, od starih Akadcev, pa indijskih mitov, do ameriških Indijancev, kjer je potop omenjen v njihovi sveti knjigi Popol Vuh, pa tja do avstralskih domorodcev.

Svetopisemska prazgodovina izhaja iz dveh virov: iz tako imenovanega “jahvističnega”, ki datira v začetek prvega tisočletja pred Kr., in iz tako imenovanega “duhovniškega dokumenta”, ki je kakih 500 let mlajši. Naš nedeljski odlomek izhaja iz tega zadnjega. Njegovi pisci (eden ali več) se ozirajo nazaj in gledajo konec jeruzalemskega kraljestva (586 pred Kr.) in popoln ter dokončen padec vseh političnih in verskih ureditev starega Izraela. Žive v skupnosti, ki se je v ogromnem kraljestvu tujega vladarja skrčila v majhno, zapuščeno skupinico, ki se je dan za dnem soočala s svojo majhnostjo in nepomembnostjo.

Pomen tega poročila, ki z zavezo, ki jo Bog sklene z Noetom zaključuje pripoved o vesoljnem potopu, ni le v tem, da pokaže, kako razodetje na simboličen način opisuje dogodke, ki jih odkriva raziskovanje znanosti, ampak predvsem v primerjavi s pripovedjo o stvarjenju sveta. Šest dni stvarjenja, ki opisujejo idealen svet v bistvu opisujejo prvi svet. Ta idelani svet pa z grehom v raju in izgonu iz njega začne drseti navzdol v moralnem pomenu, kar potrjujeta dve navedbi iz poročila o vesoljne potopu v Prvi Mojzesovi knjigi: »Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja« (6,11) in: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, zakaj napolnili so zemljo z nasiljem« (6,13). Svet po vesoljnem potopu pa je drugi svet, kjer bo še vedno nasilje, vendar si maščevanje zanj pridržuje Bog: »Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali.Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata« (9,5). In zdaj Bog sklene zavezo z Noetom kot predstavnikom človeštva, pa ne pogodbo, kjer se dva sporazumeta glede mesebojnih odnosov. Tu imamo pogodbo med višjim (Bog) in nižjim (Noe), kjer višji določi svojo obveznost: »Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo« (9,11), nižjemu pa ne določi njegove obveznosti, ampak postavi samo mavrico kot znamenje zaveze. Nasilje še vedno bo, toda maščevanje zanj si je pridržal Bog. Mavrica je namreč prastaro znamenje loka Boga bojevnika, ki se pokaže ob nevihti in v temi oblakov.

Kakšno je torej sporočilo nam tukaj in danes? Bog je edini gospodar vse zgodovine, on ima v rokah vajeti vega sveta. Toda iz razodetja vemo, da je njegov namen odrešenje brez meja. On jamči za bodočnost vidnega sveta, vendar ne za bodočnost tistih, ki povzročajo nasilje, pa naj gre tukaj za države, ki si hočejo z nemoralnimi sredstvi podrediti ves svet (spomnimo se Hunov, ki so bili nekoč strah vse Evrope, danes pa od njih ni ostalo nič); ali za politične stranke, katerih edino orožje je laž in obrekovanje; ali za pokvarjeno tožilstvo in sodstvo, ki pri njih ne “prepozna” nasilja; ali za posameznike, ki s svojimi milijardami dolarjev podpirajo in podpihujejo njihovo nasilje.

Naša dolžnost je torej podpirati Božji načrt odrešenja in se upirati nasilju z vsemi zakonitimi sredstvi, z udeleževanjem na volitvah, z miroljubnim protestiranjem, predvsem pa z molitvijo, da bi Bog čimprej onemogočil tistega, ki se skriva za vsemi temi obsedenci, to je hudiča. Kot je mavrica za nas znamenje Božje prizanesljivosti, naj bo za njih znamenje Božjega maščevanja in uničenja.

image_pdfimage_print