14. februar 2021 – 6. nedelja med letom

GOBAVCI SO IZLOČENI IZ LJUDSTVA

49
(3 Mz 13,1-2.44-46) TUKAJ

Tretja Mojzesova knjiga se mednarodno imenuje Levíticus, poslovenjeno Levítik. Lévi je bil eden od dvanajsterih sinov očaka Jakoba, Abrahamovega vnuka, začetnikov dvanajsterih izraelskih rodov, med katere je Mojzesov naslednik Jozue,  razdelil ozemlje Kanaana (“obljubljene dežele”), potem ko so jo Izraelci pod njegovim vodstvom zasedli. Lévi ni dobil svojega ozemlja, ker je postal “duhovniški” rod: njegovi člani so bili določeni za službo v shodnem šotoru, premičnem svetišču, predhodniku jeruzalemskega templja, ki ga je zgradil šele Davidov sin Salomon (vladal med leti 961-922 pred Kr.), torej dobrih 200 let po izraelskem zavzetju Kanaana. Njihova služba se je potem nadaljevala v templju in posredno za tempelj, saj je večina levítov živela raztresena med drugimi rodovi, kjer so skrbeli za pobiranje obveznih davkov in prostovoljnih prispevkov za tempelj in so prihajali tja samo, ko so bili po dokaj zamotanih predpisih “na vrsti” za neposredno službo v templju za krajši čas, navadno en teden (tak levit je bil tudi Zaharija, oče Janeza Krstnika, ki je živel izven Jeruzalema in je bil ob napovedi Janezovega rojstva “na vrsti” za službo v templju (prim. Lk 1,23).

To pa ne pomeni, da bi bila knjiga Levítik nekakšen obrednik, ki bi vseboval bogoslužne predpise. Sedanje besedilo je po vsej verjetnosti nastalo v 6. stoletju pred Kr., v času babilonskega izgnanstva, torej v dobi, ko Judje niso več imeli kralja in je preroštvo šlo v zaton, duhovniki pa so pridobivali politično moč. Tako so, kot vse kaže, jeruzalemski duhovniki za potrebe drugega templja, zgrajenega po vrnitvi iz izgnanstva, zbrali in dopolnili stoletja stare zbirke zakonov in predpisov in jih posrečeno povezali v celoto.

Nedeljsko berilo je iz tretjega dela knjige Levítik (pogl. 11-16), ki navaja različne oblike obrednih nečistosti, ki ki človeku onemogočajo priti v stik z Bogom, je pa v tem delu tudi opis veličastnega bogoslužje vélikega spravnega dne (jom kippúr), ki bi mu lahko rekli “véliki petek stare zaveze”. Naš odlomek pa govori o gobavosti in zadevnih predpisih.

Gobavost je bila v tistih časih pogosta bolezen, ki je veljala za neozdravljivo. Vsako ozdravljenje je veljalo za čudež, ki ga je pripisovati edino Bogu. Gobavec je moral živeti v popolni izolaciji, da ne bi okužil še drugih, zato je bil obredno nečist, torej izključen iz vseh verskih obredov. Prav zaradi tega si je moral vsak gobavec, ki je ozdravel, pridobiti potrdilo duhovnikov, da je spet sposoben za udeležbo pri službi božji. Tudi Jezus je vsakega gobavca, ki ga je ozdravil, poslal k duhovniku, da ga je priznal za čistega (prim. Mt 8,2; Mr 1,40; Lk 5,12).

Jasno je, da je naš starozavezni odlomek v službi nedeljskega evangelija, ki opisuje eno izmed Jezusovih ozdravljenj gobavosti. Toda ni dovolj ostati pri tem. Gobavih bolnikov je še danes na svetu milijone. Gobavost je sicer ozdravljiva, vendar takoj nastopi vprašanje denarja. Prav je imel francoski borec proti gobavosti Raoul Follereau (1903-1977) s svojo obtožbo vlad, ki investirajo milijarde v nove in nove borbene avione, ki gredo po nekaj letih v staro železo, pa bi za ceno enega samega mogli ozdraviti lep kup gobavcev.

Še bolj pa nam daje misliti to berilo na “gobavost” 21. stoletja: na Covid-19. Čisto vseeno je, ali je nastal virus po naravni poti, ali pa so ga umetno ustvarili iz političnih in gospodarskih razlogov. V starozaveznih in Kristusovih časih so o okuženosti in sredstvih odločali duhovniki, danes je to naloga medicine. Vsi tisti, ki omalovažujejo predpise (maske, razdalje, razkuževanje, druženje in podobno), nimajo samo osebnega greha, ampak grešijo tudi proti človeštvu, ker spravljajo druge v nevarnost, ki je lahko tudi smrtna. Nujno je torej, da vsak izmed nas presodi stopnjo osebne odgovornosti kot član skupnosti in človeške družine. Za takega pa, ki sedanjo krizo skuša izkoristiti za svoje politične cilje, velja Kristusova beseda: »Naj ti bo kakor pogan in cestninar!« (Mt 18,17).

image_pdfimage_print