»V drugo nadstropje, če vas ni strah«

40

Morda je prav, da pred samim dogodkom omenim, da pri nas na Japonskem štejemo nadstropja tako kot v Ameriki. Tam, kamor sem bil povabljen sredi japonskega poletja, je poletna japonska hiša segala med veje visokega, širokega drevesa. Ker sem ga že večkrat polomil pri imenovanju dreves, se tokrat zadovoljim z dvema pridevnikoma.

Sedim na rogoznici nekje v Osrednji Japonski. Bolj konkretno: ob jezeru Kavaguči (po naše pisano in naglašeno), enem izmed petih jezer okrog gore Fudži. Kakih 900 metrov visoko nad morjem, če se grdo ne motim. Vroče je. Toda okna so odprta in veter gleda skoznja na hišnega gospoda in name. Dan se nagiba proti poznemu popoldnevu. Kot da čaka s tipično japonskim priklonom somrak. Morda celo zgoden večer, ker je bila pot iz Tokia dolga. Z gospodarjem, japonskim katoličanom, počasi srebava čaj. Se razume, da ne iz iste skodelice. In tudi to se razume, daje čaj japonski: rumeno-zelen in grenak. Skozi okno se vidi jezero; oba ga gledava. Predpostavlja se, da pogled uživava. Tako nama ni treba mrzlično iskati snovi za pogovor. Dovolj je, kar nama nudi vreme, gospodarjeva družina, majhna cerkvica nekje v gorah. Mednarodne dogodke pustiva v ozadju za primer, da se naenkrat ustaviva, čeprav ob izvrstnem čaju. Gre za nepretrgan stik medosebne prijaznosti. Seveda skušava oba premostiti nevtralno cono čakanja – na zgodnjo japonsko večerjo. Oba se veseliva surovih rib. Tokrat bodo iz bližnje reke in iz jezera. Upam, da se nikomur ne bo obrnil želodec. Vse, kar je v ribi – se pravi v mrtvi ribi – umazanega, lepo odstranijo, tudi glavo in hrbtenico; ostalo lepo operejo, da je meso zares čisto in brez vonja. Z japonsko gorčico – imenujemo jo vasabi (po naše pisano) – je okus fantastično dober. Riba kar zdrkne iz ust v goltanec in želodec. Če ob ribah ni riža, imenujemo takšno ribjo pojedino sášimi, se pravi navadno in bolj vljudno o-sášimi. Če so ribe posamič na rižni podlagi, to imenujemo suši, odnosno navadno-vljudno o-suši. Ko to pišem, se mi cedi nekaj slin, tako živ je spomin posebno na tiste o-sašimi.

Potem pride somrak. Jezero se blesti v zahajajočem soncu. V daljavi se slišijo klici; predaleč so, da bi jih razumeli. Potem pridejo prve večerne sapice. In gospodarjeva žena z dvema pladnjema zgodnje večerje. Smehljaje se ji zahvalim, a moj smehljaj ne sme razodeti istočasnega veselja želodca. Tudi gospodar sprejme svoj pladenj flegmatično. Gospa se opraviči, da se nama ne more pridružiti: prav danes so prišli na obisk nenadoma sorodniki z otroki, kar vse zahteva posebno pozornost, posebno z ozirom na otroke, ki jih Japonci – in še bolj Japonke – obožujejo. Sicer nisem videl nobenega od otrok, a gospe zagotovim, da so otroci zaklad, ki ga je treba z ljubeznijo odkrivati. Gospa se mi s smehljajem in priklonom zahvali. S paličicama se z gospodarjem lotiva večerje. Ne tako, da bi jaz in on imela le eno paličico; vsak z dvema gladko obvladava položaj. Ker je moja stara slabost-napaka, da okusne stvari hitro pojem (bolj natančne slovenske besede ne maram omeniti), se skušam premagati zaradi Japoncev. Ti namreč cenijo neke vrste zunanjo brezbrižnost do jedi, čeprav jo z vsemi želodčnimi silami želijo. Torej najprej spet srebam čaj, potem pogledam na uro in v mrak, ki naju opazuje z okna. Gospodar ima sicer paličici v rokah, a me smehljaje opogumlja, naj se lotim rib. Kako diši japonska juha ob njih! Tovrstno juho, večkrat odišavljeno z majhno ribjo glavico (oprostite besedo “odišavljeno”, a dim, ki se dviga iz skodelice, prijetno diši), imenujemo “misoširo” (po naše pisano).

Gospodarju se zdi, da me skrbi odhod. In pravi:
»Ne vznemirjajte se! Nocoj lahko spite pri nas. Sicer imamo goste, a drugo nadstropje je prazno. Naši gostje bodo spali na oni strani v prvem nadstropju.«

Zahvalim se mu. Nakar napadeva ribe. Odlične so, moram še enkrat omeniti.

Moja draga mama – o kateri upam, da je že srečna v nebesih – me je naučila zgodaj spati, zgodaj vstati. Da naju komarji ne presenetijo, zapre gospodar okna. Potem ko sva zaužila sladoled z rumom in zaokrožila večerjo s skodelico prave črne kave (on jo je omilil z mlekom in sladkorjem), postane tiho. Tudi pri sladoledu in kavi sem moral napredovati počasi v skladu z gospodarjevo premagovano hitrostjo.

Gospodar se dvigne, odide k omarici v ozadju, potegne iz nje izviren francoski liker in natoči meni in sebi. »Previdno in počasi, Vladimir!« si rečem. Pomislite: liker iz kokosa! Kako dobro od našega Stvarnika, da je dal človeku zmožnost, da izumi tudi nekaj tako omamno dobrega kot je kokosov liker!

Še tiše postane: gospodarjevi gostje so najbrž pri večerji. Počasi, počasi pijeva liker. Naenkrat se nad stropom zasliši šum kot da se nekaj plazi. Potem se zasliši visok zvok. Spet se nekaj plazi nad stropom. In spet se začuje visok zvok kot da je nekdo ali nekaj v strahu. Poslušam, gospodar me gleda, da ugotovi moj odziv.

»Nekje na drugem nadstropju je luknja; skozi njo se včasih splazi kača – nestrupena, a dolga – in čaka na miš. Drugo nadstopje se s streho dotika drevesa in zemlje za hišo. Rodovitna zemlja, ki se dviga v grič, je polna lukenj, idealnih tako za miši kot za kače. Ali vas bo strah spati v takšni sobi?«

»Strah?« ponovim. In dvignem kozarček z zadnjimi kapljicami likerja: »Na zdravje vsem pogumnim!«

»Na zdravje!« se, malce že rdeč v obraz, pridruži gospodar. In spet nalije obema.

Moram razložiti tistim, ki še nikdar niso izkusili vojske (jaz imam domobransko za sabo): pogum je nekaj, kar kljub trepetu in pritisku v želodcu hočeš opraviti, ker veš, da moraš opraviti v skladu z vrednoto, ki si ti – človek.

Počasi stopam po stopnicah v svoje drugo nadstropje. V rokam držim potovalno torbo. Z njo bom odpodil kačo. Kaj pa, če jo požrta miš napravi predebelo za tisto luknjo, ki ji služi za vhod in izhod? Pritisk v želodcu raste. Ko sem na vrhu stopnic, mi zakliče gospodar, ki je ostal spodaj ob stopnicah:

»Luč je na desni strani. Lahko noč!«

V japonščini pravimo »o-jasumi nasai«, po naše pisano in pomeni: »Lepo počivajte!«

Pritisk na želodec se veča. V sobi sem. S torbo v roki iščem stikalo. Ne bi rad dotika s kačo, če je še v sobi. Tudi če je prijateljsko razpoložena po mišji večerji. Pritisku na želodec se pridruži neke vrste trepet v roki. Čul sem bil nekoč, da je dotik kače čisto poseben doživljaj. Prisluhnem: nič se ne zgane. Spet tipam po steni. In najdem stikalo. Luč razodene sobo. Prazna je. Postelje ni. Je pa že lepo razgrnjena japonska “postelja” na rogoznicah. Previdno odkrijem zgornjo odejo. Potem spodnjo. Ne kače ne miši ni. Kjer se stene stikajo pod sobnih stropom, opazim luknjo. Ker v sobi ni mize, se ne morem povzpeti do nje, da bi jo kakorkoli zamašil. Gospodarja bom prosil za lestev in krpo in žebljičke, da luknjo “likvidiram”. Točno tako se zgodi.

Truden zaspim, ker sem moral nekajkrat sestopiti z lestve, da najdem žebljičke, ki so mi – nespretnemu – padli iz rok. Torbo pozabim zapreti.

Jutranji žarki na poti z obika na jezeru me zbudijo. Ozrem se na včerajšnjo luknjo na stropu. Krpa jo pokriva le deloma. Pozneje ugotovi gospodar, da je bila krpa na treh mestih zgrizena. Spomni se, da je bil potegnil krpo iz zaboja riža, ki ga je hranil za izdelavo cmokov. Riž je poslastica vseh miši in podgan na Japonskem. Že vonj je dovolj, da jih privabi.

»Ali ste spravili lestev od luknje?« me vpraša.

»Ne,« odgovori, »pozabil sem.«

Po gospodarjevem mnenju je kača iznenadila glodajoče miši in vsaj eno požrla. Najbrž se je potem spustila po lestvi v sobo in še tu in tam iskala ubeglo miš. Sklonim se nad svojo potovalno, odprto torbo. Previdno, z lahkim pritiskom na želodec. Pod srajco in majico odkrijem lepo zavit, nedotaknjen sendvič od prejšnjega dne, ko sem menil, da bom zvečer spet moral na pot.

Zdaj vem, da kače ne jedo sendvičev. Vsaj tistih ne, ki so zaviti v celofan.

image_pdfimage_print