Družine – 24. Molitev

144

Ko smo razpravljali o tem, kako družina živi čase praznovanja in dela, razmislimo sedaj o času molitve. Pogoste pritožbe kristjanov se pogosto nanašajo prav na ta čas: »Moral bi moliti več …; to bi rad počel, pa mi pogosto manjka časa.« To slišimo neprestano. Nezadovoljstvo je gotovo iskreno, saj človekovo srce neprestano išče molitev, četudi nezavedno; in če je ne najde, nima miru. Da bi se pa srečali z molitvijo, je treba v srcu gojiti “toplo” ljubezen do Boga, čustveno ljubezen.

Lahko si postavimo zelo preprosto vprašanje. Dobro je, verovati v Boga z vsem srcem, dobro je upati, da nam bo pomagal v težavah, dobro je, čutiti dolžnost, da se mu zahvalimo. Vse prav. Pa imamo Boga vsaj malo radi? Nas misel na Boga gane, nas začudi, nas razneži?

Pomislimo, kako je oblikovana zapoved, ki je temelj vseh ostalih: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5Mz 6,5; prim. Mt 22,37). Stavek uporablja intenziven jezik ljubezni, ki jo usmerja na Boga. Duh molitve je prav tukaj. In če je tukaj, je tukaj vedno in se nikdar ne umakne. Ali nam uspe misliti na Boga kot na skrb, ki nas drži v življenju, pred katero ni bilo nič? Skrb, od katere nas ne more odtrgati nič, niti smrt? Ali pa nanj mislimo samo kot véliko Bitje, Vsemogočnega, ki je naredil vsako stvar, na Sodnika, ki nadzoruje vsako dejavnost? To je sicer vse res. Toda samo, kadar je Bog čustvo vseh naših čustev, postane pomen teh besed dokončen. Takrat se počutimo srečne, pa tudi malo zbegane, ker on misli na nas, predvsem pa nas ljubi! Ni to pretresljivo? Ni pretresljivo, da nas Bog boža z očetovsko ljubeznijo? Pa je tako lepo! Lahko bi se dal samo spoznati kot najvišje Bitje, dal svoje zapovedi in čakal na rezultate. Toda Bog počne neskončno več kot to. Spremlja nas na poti življenja, nas varuje, nas ljubi.

Če čustvo do Boga ne povzroči ognja, duh molitve ne ogreje časa. Lahko tudi pomnožimo svoje besede, “kakor delajo pogani”, pravi Jezus; lahko tudi opravljamo svoje obrede “kot delajo farizeji” (prim. Mt 6,5.7). Srce, kjer živi ljubezen do Bog, naredi za molitev tudi misel brez besed, ali prošnjo pred sveto podobo, ali poljub, poslan v smeri cerkve. Lepo je, kadar mame uče male otroke, naj pošljejo poljubček Jezusu ali Mariji. Koliko nežnosti je v tem! V takem trenutku se srce otroke spremeni v kraj molitve. To je dar Svetega Duha. Nikoli ne pozabimo prositi tega daru za vsakega od nas! Božji Duh ima namreč tisti posebni način reči v naših srcih “Abbà” – “Oče”; uči nas reči “Oče” prav tako, kot je to govoril Jezus, način, ki ga sami ne bi mogli nikdar najti (prim. Gal 4,6). Ta dar Duha je v družini, ki se je naučila prositi zanj in ga ceniti. Če se ga naučiš z enako spontanostjo, kot se naučiš reči “ati” in “mama”, si se ga nauil za vedno. Ko se to zgodi, je vse družinsko življenje položeno v naročje Božje ljubezni in samodejno išče čas za molitev.

Dobro vemo, da je čas družine zamotan in napolnjen čas, zaseden in prezaseden. Vedno ga je malo, nikoli ga ni zadosti, toliko reči je treba narediti. Kdor ima družino, se hitro nauči rešiti enačbo, ki je ne znajo rešiti niti veliki matematiki: podvojiti čas v štiriindvajsetih urah. So matere in očetje, ki bi za to zaslužili nobelovo nagrado. Iz 24 ur jih naredijo 48. Ne vem, kako to nareditjo, ampak uspe jim! V družini je toliko dela!

Duh molitve vrača čas Bogu, se izmota iz obsedenosti življenja, kateremu vedno manjka časa, najde  mir potrebnih stvari in odkrije veselje nepričakovanih darov. Dobri vodnici za to sta sestri Marta in Marija, o katerih govori evangelij. Od Boga sta se naučili harmonijo družinskih ritmov: lepote praznika, vedrine dela, duha molitve (prim. Lk 10,38-42). Obisk Jezusa, ki sta ga imeli radi, je bil njun praznik. Nekega dne pa je Marta odkrila, da delo gostoljubja, kakor je važno, ni vse, ampak, da je poslušati Jezusa, kot je to počela Marija, zares bistvena stvar, “boljši del” časa. Molitev izvira iz poslušanja Jezusa, iz branja evangelija. Ne pozabite vsak dan prebrati odlomek iz evangelija. Molitev izvira iz domačnosti z Božjo besedo. Je ta domačnost v naši družini? Imamo v hiši Evangelij? Ga kdaj odpremo, da bi ga brali skupaj? Ga premišljujemo, ko molimo rožni venec? Evangelij, ki ga beremo in premišljujemo v družini, je kakor dober kruh, ki hrani srca vseh. Tako zjutraj kot zvečer in ko sedemo za mizo se naučimo izreči skupno molitev čisto preprosto: Jezus pride med nas, kot je prihajal v družino Marte, Marije in Lazarja. Je stvar, ki mi leži na srcu in ki sem jo videl v mestih: otroci, ki se niso naučili pokrižati! Toda ti, mama, ati, uči otroka moliti in pokrižati se: to je lepa naloga očetov in mater.

V molitvi družine, v njenih važnih časih, na njeni poti skozi težave smo zaupani drug drugemu, da bi bil vsakdo izmed nas v družini zavarovan z Božjo ljubeznijo.

image_pdfimage_print