7. februar 2021 – 5. nedelja med letom

TRUDA POLNE NOČI SO VEČKRAT ČLOVEKOV DELEŽ

36
(Job 7,1-4.6-7) TUKAJ

Jobova knjiga, iz katere je nedeljsko starozavezno berilo, nastopi v vseh treh letih nedeljske službe Božje besede samo dvakrat, obakrat v letošnjem krogu. Z njo se bomo srečali še 20. junija, na 12. nedeljo med letom. Najboljši komentar nedeljskega odlomka je Jobova knjiga sama. Spada med modrostne knjige in je polemičen spis, ki izhaja iz življenja, ki se dobro zaveda svojega lastnega položaja. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, pa je območje Jobove knjige je pristna vera v Boga kljub temu, da je problematična, celo izzivalna in kritična. Prav to jo približuje podobam izraelskega preroštva, kot sta ga utelešala Amos in Ozej. V sedanji obliki je bila knjiga zapisana po izraelski vrnitvi iz babilonskega izgnanstva, po vsej verjetnosti v 4. stoletju pred Kr. Njen nam neznani pisec je izkoristil staro legendo o Jobu, ki jo je poznal in jo tudi omenja in vanjo vključil izjemno obliko dialoga, namreč razpravo med Jobom in tremi njegovimi prijatelji Elifázom, Bildádom in Cofárjem. Vmesni poseg Elihúja in nekaj drugih odlomkov je bilo dodano pozneje.

Jobova kriza – izgubil je otroke, imetje in nazadnje še hudo zbolel – je kriza človeka, ki je vajen odnosa z Bogom in njegovimi jasnimi zapovedmi. Kdor je dober, je tudi Bog dober do njega, kogar pa zadevajo nesreče, je slab pred Bogom. To je bila njegova teologija in tudi teologija njegovih prijateljev. Zdaj se pa naenkrat vse postavi na glavo. Pri Jobu to ni nek teoretičen problem, ampak življenjski. Zato je Job pritožuje Bogu, zato mu prijatelji očitajo, češ nekaj si že moral zagrešiti.

Jobova kriza je odsev krize Izraela. Razdobja po vrnitvi iz izgnanstva sicer ne poznamo posebno dobro, vendar vse kaže, da je bil to versko prazen in sterilen čas. Drži, da so podedovali in imeli vso vsebino prastare vere, niso pa imeli kakega Jeremija ali Ezekiela, ki bi jim jo razložil za njihov čas.

Nedeljsko odlomek je del drugega Jobovega govora, v katerem odgovarja na tolažilni govor prijatelja Elifáza. Job ne more govoriti z neko odmaknjenostjo in vedrino o svojem stanju, ker je preveč pogreznjen vanj. Ljudje okrog njega, tudi prijatelji, so ga razočarali, ker ga ne razumejo. Zato se zdaj obrača na Boga in mu sporoča svoj občutek osamljenosti.

V bistvu se vsa Jobova knjiga ukvarja z vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje. In priznati je treba, da kljub vsej svoji pesniški in teološki lepoti ni našla odgovora na to vprašanje, kot ga pravzaprav ni našla vsa stara zaveza.

Jobov problem je tudi problem današnjega človeka. Ni samo vprašanje trpljenja posameznika, ki se vprašuje, zakaj Bog dopušča, da je “ravno njega” prizadela ta ali ona bolezen ali nesreča. Tudi slovenski kristjani se sprašujemo, zakaj je Bog dopustil, da smo bili skoraj pol stoletja pod knuto komunizma, ki je uničil v Rogu, Teharjah in ostalih že preko 700 znanih moriščih cvet slovenskega naroda, da so zažgali škofa Vovka, da je bilo toliko nedolžnih ljudi zaprtih in mučenih na samo na Golem otoku, ampak tudi pa zaporih, in da je kljub temu dovolil, da ta pošast še vedno straši po samostojni Sloveniji ter paradira z rdečo zvezdo celo v Državnem zboru.

Za razliko od Joba in vse stare zaveze mi vemo za odgovor. Najprej gre za očiščevalni značaj trpljenja, ki bo tistemu ostanku, ki ga tako sprejema, vrnil ne le njegovo mesto v Evropi, ampak tudi v Božjem kraljestvu. Pa tudi sodelovanje pri Kristusovem trpljenju ni le dolžnost vsakega posmaeznika, ampak naroda kot celote. S tem je pojasnjen tudi izrek iz novozaveznega Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (Heb 12,6). Iz slabega hoče narediti dobro in iz dobrega boljše.

O osebnem sodelovanju pa naj razmisli vsak sam!

image_pdfimage_print