9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Apokalipsa velikega torka:

napoved razdejanja mesta

V tem trenutku se je Jezus, ginjen, v sveti jezi in brezupnosti spričo spoznanja, da se mu pri vsem naporu ni posrečilo vrniti svetu pravičnost in mir, popustil preroškemu duhu, v katerem je pred dvema dnevoma bolestno zaihtel na zmagoslavnem potu in izrekel nenavadne besede. S tempeljskih teras ima pred očmi mesto z njegovimi stisnjenimi hišami in zavitimi ulicami, mesto, ki zavrača Mesija, vse to ljudstvo, ki je njegovega rodu, pa ne more ničesar storiti proti njegovemu odporu. Že drugič se izvije iz njega strašna slutnja: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Glejte, zapuščena vam bo vaša hiša . . . Zakaj povem vam, da me odslej ne boste videli, dokler ne porečete: ‘Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!’« (Mt 23,37-38; Lk 13,34-35).

Znova smo srečali skrivnost Izraelove odklonitve! Sv. Pavel bo v enajstem poglavju Pisma Rimljanom črpal iz teh besed veličastno razlago. »Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje: O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja!« Izrael je s tem, ko je odklonil Jezusa, dal povod Zveličarjevi žrtvi. Strašna usoda Judov, vendar v načrtih božje Previdnosti! Prišel bo dan, ko bodo razumeli, ko bodo med prepevanjem hvalnic zopet sprejeli milost in »če je njihovo zavrženje sprava za svet, kaj bo njih pridobitev, če ne življenje iz mrtvih?«

Toda Jezus se je bolj kakor pri videnju Izraela ob koncu sveta, ko se mu bodo oči odprle in mu bo Bog odpustil, v duhu pomudil pri določeni, strašni nevarnosti. ki visi nad živim Izraelom. Ker se je dan že nagnil, je z učenci odšel iz templja. Ko so pustili za seboj mestna vrata, je šla mala truma vzdolž podzidja svetišča, ob ogromnih podpornikih, ki jih je dal zgraditi Herod, da bi podvojil površino stavbišča. Iz Kedronske doline, iz katere jih je gledal tedaj Jezus, zbujajo ti zidovi vtis mogočnosti. Med ogromnimi kamnitimi, nepravilno razvrščenimi skladi, poganjajo šopi trdih zelišč in grmičevje, iz katerih se proti jekleno modremu nebu dvigajo beli golobi, ki gnezdijo v vdolbinah.

»Učenik, glej, kakšni kamni in kakšne stavbe!« je rekel eden od učencev. Drugi so hvalili ogromne temelje templja in njegovo bogastvo. »Te velike stavbe gledaš?«  je odgovoril Jezus. »Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Mt 24,1-2; Mr 13,1-2; Lk 21,5-6).

Presenečeni zaradi odločnosti, s katero je njihov Učenik napovedoval nesrečo, so začeli učenci siliti vanj z vprašanji. Prišli so na pobočje gore; zdaj so bili sami med seboj. Ali niso nenavadne besede napovedovale konec sveta, ko bo prišel Sin človekov v svoji slavi? Kdaj se bo vse to zgodilo? Jezus jim je začel odgovarjati. Znamenja? Ne bodo manjkala tistim, ki jih bodo znali razumeti. Prišli bodo krivi Kristusi, ki bodo zapeljali ljudstvo na nevarna pota. Prišle bodo vojske, zarote in upori. Celo narava bo vznemirjena: na zemlji potresi, na nebu znamenja, med ljudmi kuga in lakota. Kar zadeva nje, njegove zveste – tudi to bo znamenje – nje bodo preganjali in metali v ječe in bičali, s svojim trpljenjem bodo morali pričati za Kristusa, on pa bo dal njihovim ustnicam modrost, ki ji njihovi nasprotniki ne bodo mogli odgovarjati: iz njih bo govoril Sveti Duh (Mt 24,3-14; Mr 13,3-13; Lk 21,7-19). Tedaj ko se bo začel evangelij razširjati po vsem svetu, bo Jeruzalem razdejan. Napadla ga bo vojska, na svetem kraju pa bo vladala “gnusoba razdejanja”, kakor je napovedal prerok Daniel. Strašne ure! »Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol, da bi vzel stvari iz svoje hiše, in kdor je na polju, naj se ne vrača, da bi vzel svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto. Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In če tisti dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani« (Mt 24,15.22; Mr 13,14.20; Lk 21,20.24).

Štirideset let pozneje je v začetku meseca nisana 1. 70 obkolila rimska vojska sveto mesto. Štiri najbolje oborožene legije s sirskimi in numidijskimi pomožnimi četami, skupaj šestdeset tisoč mož. Vojski je poveljeval Tit, ki je bil tem bolj odločen, da zmaga, ker je bil sin Vespazijana, ki so ga šest mesecev prej egiptovske legije z državnim udarom razglasile za cesarja, ter je moral zdaj še sebi zagotoviti prestol in je zato potreboval lavorike. Izrael, ki so ga na vse načine žalili in poniževali zadnji deželni oskrbniki, se je dvignil. V blaznem upanju, da bodo tudi proti Rimu uspeli z junaškim čudežem Makabejcev zoper Grke, se je vse ljudstvo neurejeno, toda divje bojevalo proti legionarjem.

Ali je torej prišel čas, ki ga je napovedal Jezus? Znamenj ni manjkalo. Ne samo znamenj na nebu in potresov, o katerih govori Jožef Flavij. Iz zemlje so pognali tudi krivi preroki in krivi mesiji. Nekateri so bili napol blazni: ni neuravnovešencev, ki ne bi našli ljudi, da bi jim sledili. Ali ni razsvetljenec iz Egipta zbral na Oljski gori okrog sebe množic, ko jim je zatrjeval, da se bodo pod njegovim poveljstvom zrušili mestni zidovi? Po trgih in ulicah je nastopal neki Jezus, Hananov sin, neuk kmet, in tulil: »Glas od štirih vetrov! Glas nad Jeruzalemom! Glas nad vsem ljudstvom!« Nevarnejši so bili drugi voditelji, kot sikarijevci, nasledniki nekdanjih gorečnikov, ki so skušali pod vodstvom čudaškega, hrabrega in satanskega Janeza iz Giskale vsiliti trinoštvo bodala. Neusmiljenega tekmovanja strank, vojsk in uporov je bilo več ko preveč. V samem obleganem Jeruzalemu so se borili med seboj saduceji, farizeji in zeloti (gorečniki): prvi so zasedli Davidov stolp, drugi so obkolili tempelj ter zasedli Ofel in Bezeto, še drugi so spremenili svetišče v trdnjavo. Povsod se je vrinil propad nravi: sikarijci, ki so se dvignili v imenu Boga in dosegli spoštovanje postave, so prišli tako daleč, da so ugrabljali judovske žene in jih posiljevali; njihovih umorov, ki so izvirali samo iz maščevanja in pohlepa, pa sploh ni bilo mogoče prešteti.

Tit, ki je imel svoj glavni stan na Skopusu, je skrbno vodil napad. V začetku so Judje menili, da so močni: imeli so deset tisoč vojakov in še pet tisoč odličnih idumejskih najemnikov; mesto, obdano s trojnim obzidjem z devetdesetimi stolpi, se je zdelo nemogoče zavzeti. Imeli so štiristo balistov in škorpijonov (metalnih strojev – op. prev.), ki so jih nekaj prej odvzeli neki rimski legiji. Bili so za silo enotni in so se upirali obleganju. Toda medtem ko so Rimljani čakali, preden bi udarili s silo, je delal zanje strašen zaveznik: lakota – lakota, ki je bila prav tako napovedana. Mesto je bilo prenapolnjeno: napad – tudi to je bil napovedal Jezus – je prišel tako iznenada, da so bili velikonočni romarji, prav tako število beguncev iz podeželja, prisiljeni ostati. Osem kilometrov dolg oblegovalni zid z utrdbami, s kakršnim je bil Cezar zmagal Vercingetoriksa k Alesiji, je kmalu onemogočil kakršnokoli oskrbo z živežem. Vojaki, ki so hoteli jesti, so plenili. Nesrečneži, ki so hoteli pobegniti iz pekla, so zadeli ob rimski vallum. Ko so ih ujeli, so ženske z odrezanimi rokami poslali nazaj, moške pa čim bolj vidno križali. Nekega dne se je pod težo zlatnikov odprlo drobovje nekega križanega, ki jih je skril tja; odtlej so črnski in beduinski pomožni vojaki vsakemu jetniku preparali trebuh. Lakota je postala tako grozna, da je prišlo do neizrečenih strahot. Vojaki, ki so zaduhali vonj pečenke iz neke hiše, so stopili vanjo – neka žena jim je z blaznim krohotom ponudila srebrn krožnik: na njem so bili razrezani udje njenega otroka.

Trpljenje je trajalo sto dni. Ko so predrli Rimljani prvo in drugo obzidje, se Jeruzalem še ni vdal. Mestne četrti so morali zavzemati hišo za hišo. Zdelo se je, da ne bodo mogli opraviti z blaznim mestom; pri vsem tem so strahovi, okostnjaki v njem, še našli sile za izpade. Po padcu Antonije je ostal še tempelj in odbijal splošni rimski napad. Tit se je obotavljal uporabiti ogenj. Ali naj res uniči “veličastno čudo”, kakor je dejal Tacit? Toda ko končno ni imel drugega sredstva, da bi strl upor, in je bilo treba prižgati žerjavnice pred vrati. Dragocena cedrovina se je vnela, zlato in srebro se je stopilo, Salomonovo stebrišče se je zrušilo. Branilci so se z Janezom iz Giskale na čelu vrgli prek žerjavice in stekli po Tiropeonskem mostu v zgornje mesto, ki je bilo njihovo zadnje pribežališče. Medtem pa so zdirjali po strmih uličicah Titovi nubijski konjeniki ter pometli pred seboj z vsem, na kar so naleteli, da so se odsekane glave kotalile okrog njih.

Zmagoviti Tit je skušal s svojim glavnim stanom omejiti strahoto. Stopil je v svetišče in ukazal pogasiti ogenj. Toda vojaki, ki so zaradi dolgotrajnega boja izgubili potrpljenje, niso poslušali. Pobijali so in izvajali nasilje ter morili duhovnike po preddvorjih. Legionarji in beduini so z baklami v rokah netili ogenj, ki ni bil več potreben, vendar pa usoden in v načrtih Previdnosti. »Nad tem ljudstvom,« je rekel pozneje zmagoviti Rimljan, »je bila tako očitno kazen božja, da bi bil zločin, če bi mu izkazali milost.« Umaknil se je in prepustil ponos Izraela njegovi usodi. Medtem pa so si begunci v transjordanski Pelli, prvi kristjani, ki so pravočasno spoznali znamenja prihajajoče nesreče, spričo strašnih novic, ki so jih prejemali, gotovo ponavljali učenikove preroške besede. Vse, kar je bil napovedal, se je izpolnilo. »Ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Lk 21,33).

image_pdfimage_print