Pekovski vajenec iz Znojma

Tretji del: APOSTOL DUNAJA

490

Zvonovi Matere Božje

Na vernih duš dan kleči Dvořak v Tasovicah na grobovih svojih staršev. Prišel je po slovo. Kanoniku Gurberju je končno vendarle uspelo doseči odlok, da mora Dvořak zapustiti državo.

Otožni zvoki, polni hrepenenja done iz starih švedskih orgel v cerkvi. V zvoniku se trikrat oglasi večerni zvon prav tako kakor tisto noč, ko je gospa Marija povila otročička.

Sivolasi pater se tiho dvigne. Še enkrat napravi velik križ nad ljubljenimi grobovi ter zapusti pokopališče. Pred njim je vaška cesta. Kolikokrat je kot otrok dirjal po njej s šopkom rož za Marijo na oltarju. Zdaj stopa po njej zadnjikrat kot truden, sivolas starec, ki se ne bo nikdar več mogel vrniti domov.

Doma seže sestri Barbki, ki je stara že nad sedemdeset let, zadnjikrat v roko.

»Bog te obvaruj, Barbka,« reče ter pogleda starki v nagubani obraz. »Nikoli več se ne vrnem. Ko bo pomlad moram odpotovati – daleč proč v tujino.«

In šel je pater in ko je prispel na Dunaj, je zapadel prvi sneg. »Nebo razgrinja mrtvaški prt na nas,« je grenko pomislil.

Bog pa je obrnil drugače, kot je mislil Dvořak, drugače, kot je upal Gruber.

Razmere so se tako spremenile, da je Dvořak ni le ostal na Dunaju, ampak je celo dobil dovoljenje, da ustanovi nove samostane. Zadnji plamen v njegovi duši je visoko vzplamtel, osvetlil je ves Dunaj. Obnovil je cerkev Marije ob Stopnicah, saj je tako goreče častil Marijo, ki mu je pomagala v vsaki stiski. Hotel se ji je zahvaliti za najlepši dan v življenju.

Ko je kanonik Gruber vse to zvedel, je legel v posteljo in ni več vstal.

In ob smrtni uri je dejal: »Morda ima pa Dvořak vendarle prav. Morda sem se boril za napačno stvar. Pojdite k patru in mu povejte, da preklicujem vse, kar sem mu hudega storil, in naj zmoli očenaš za mojo ubogo dušo.«

–          –          –

Čeprav bi po koledarju morale že vzcveteti vijolice, je vendarle sneg v debelih kosmih prekril zemljo. Bilo je marca 1820.

Starec v obleki brata laika stopa skozi belo se lesketajoče snežinke. Že zarana je bil odrinil iz cistercijanskega samostana svetega Križa in ustnice mu neprenehoma mrmrajo molitev rožnega venca. Dospe v Ulico svetega Janeza, v hišo duhovnika samostana svete Uršule.

Plapolajoča mrtvaška sveča osvetljuje voščeno bledo lice patra Dvořaka, ki leži v belih blazinah.

»Ni več upanja,« zašepeta dr. Veith, ko potipa nemirno utripajočo žilo.

Bolnik je zaprl oči. Zdaj jih še enkrat odpre. Trdo pogleda mlademu zdravniku v obraz:

»Pač, doktor, še je upanje! Upanje v večno življenje!«

Zdaj zagleda Dvořak brata, ki je ponižno obstal na pragu.

»Pridi bliže, Emanuel! Daj mi roko!« Brat poklekne ob postelji in glasno zaihti.

»Ne jokaj, Emanuel! Slišiš? Piši Frančišku, naj dobro čuva sveto lučko v Quintiliolu, če ni že spet odletel v svet, dobri vrabček.«

Dih bolnika, ki ga žge vročica, postaja vedno šibkejši. Za hip leži z zaprtimi očmi, nato tiho reče:

»Otroci, ko bom mrtev, se bodo pred vami odprla vrata po vsem svetu. Kakor Mojzes na gori Nebo sem. Vidim sveto dežela, vanjo pa več ne smem. Bog pokori svojega hlapca, ker je dvomil.«

In kot deček se bolnik v vročici vzpenja po stopnicah k tasoviški Mariji.

»Prihajam k tebi, Marija!« kliče. »Ali ne poznaš svojega Janezka? O, kako so danes strme tvoje stopnice!«

Z mirnimi udarci odbije ura v stolpu sv. Uršule poldan. Bolnik prisluhne.

»Zvonovi!« Svetel sij spreleti obraz umirajočega. »Zadnji Marijin pozdrav. Da, prihajam, Mati! Otroci, odprite okna! Kako lepo zvoni! Ali slišite? Pridite, molimo!«

In med solzami, ki jim polze po licih, molijo zbrani kleče angelsko češčenje.

Trikrat udari zvon. Še enkrat in spet.

»Mati božja trka. Prihajam, Marija!« se smehlja bolnik.

Ob postelji končujejo angelski pozdrav…

»… da, ki smo po angelovem oznanjenju spoznali učlovečenje Kristusa, Tvojega Sina, po njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljivo vstajenje. Po Kristusu, našem Gospodu.«

»Amen!« odgovori pater z močnim glasom.

Zvonovi utihnejo.

Toda tisti trenutek je zaslišal pater Klemen Marija Dvořak nove zvonove, zvonove in petje, kot ga uho še ni slišalo. Mirno je zaspal v Gospodu.

Kot kralja so ga pokopali.

Na preprosti kamniti križ na njegovem grobu so zapisali besede:

»Fidelis servus et prudens! – Zvesti in modri služabnik!«

–          –          –

Zvečer 31 novembra 1860 so prenesli krsto z zemeljskimi ostanki patra Dvořaka v cerkev Marije ob Stopnicah na Dunaju.

Papež Pij X. je 20. maja 1909 povzdignil patra Klemena Marijo Dvořaka na oltar.

 

 

Klemen Marija (po krstu Janez) Dvořak (Hofbauer) je bil rojen v Tasovicah na Moravskem 26. decembra 1751. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Pij X. ga je razglasil za svetnika 20. maja 1909 in ga leta 1914 razglasil za zavetnika Dunaja.

Janez Dvořak je bil najmlajši od devetih otrok češkega mesarja in matere Nemke. Njegov oče je spremenil priimek iz moravskega Dvořaka v nemškega Hofbauerja. Janez je odraščal v preprosti in pobožni družini. Kot pekovski vajenec, pozneje kot potujoči pek, kot uslužbenec v premonstratenski opatiji Klosterbruck in kot študent si je prizadeval priti do svojega cilja: duhovništva. Vendar niti on niti njegova družina niso mogli plačati stroškov izobrazbe za službi Cerkvi.

Ker mu ni bilo mogoče doseči duhovništva, je postal puščavnik. Ko je cesar Jožef II. v Avstriji prepovedal puščavništvo, je postal pek na Dunaju.

Ob romanju v Rim je sprejel puščavniški habit iz rok tivolskega škofa Chiaramontija, poznejšega papeža Pija VII. Ob tem je spremenil ime Janez v Klemen. Kljub temu, da je postal puščavnik s prijateljem Petrom Kunzmannom, je ugotovil, da je bolj nagnjen k dejavnemu življenju kot pa k puščavništvu. Na Dunaju se je nekega dne po maši spoznal z dvema gospema, ki sta mu plačali študij na univerzi na Dunaju in v Rimu.

Ob svojem drugem romanju v Rim s prijateljem Tadejem Hüblom se je spoznal z redom redemptoristov in leta 1784 vstopil. Ustanovitelj sv. Alfonz Ligvorij je takrat še živel. Ob tej priliki je svojemu imenu dodal Marija.

Leta 1785 sta on in Hübl prejela mašniško posvečenje in po dvoletnem nadaljnem študiju bila poslana na Dunaj, da bi tam ustanovila hišo redemptoristov. Vendar je bilo za časa vlade Jožefa II. v avstroogrski monarhiji nemogoče ustanoviti kak samostan. Ves čas Dvořakovega življenja je bil zelo močan vpliv razsvetljenstva in protipapeške janzenistične usmeritve Jožefa II. Tako sta bila oba prijatelja z Dunaja poslana v Kurlandijo.

Na poti se jima je pridružil Dvořakov stari prijatelj Kunzmann kot brat laik. Na prošnjo papeškega nuncija sta prišla v Varšavo in leta 1787 ustanovila prvo redemptoristovsko hišo severno od Alp. Dvořak je neutrudno deloval v Varšavi pri nemški narodni cerkvi sv. Bena v letih 1787-1808. Delo je bilo uspešno, čeprav je včasih zaradi napoleonskih vojsk nekoliko zastalo. On in njegovi tovariši so vsak dan petkrat pridigali poljsko in nemško. Med svojim bivanjem na Poljskem je ustanovil še druge hiše in začel z mnogimi humanitarnimi in vzgojnimi deli (vključno zastonjsko šolo za 350 revnih otrok in srednjo šolo). Pridigal je tako dobro, da so se spreobračali Judje in protestanti. Poslal je redemptoristovske misijonarje v Nemčijo (prva hiša je bila ustanovljena v Jestettnu blizu Schaffhausena leta 1802) in v Švico.

Leta 1808 ga je francoska vlada odstavila in zaprla skupaj s tovariši v trdnjavi Küstrin. Po štirih tednih so bili vsi poslani v svojo rodno deželo. Tako je Dvořak prišel nazaj na Dunaj, kjer je preživel zadnjih dvanajst let svojega življenja in ustanavljal redemptoristovske hiše v nemških deželah. Po njegovi zaslugi se je red naselil v Belgiji, na Irskem, v Angliji in njenih kolonijah. Zaradi teh zaslug je Dvořak čaščen kot drugi ustanovitelj reda.

Na Dunaju je postal središče skupine nemških romantikov, ki je dala značilen pečat 20. stoletju. Ta krog ljudi se je začel z osebnosti kot Adam von Müller, Friedrich von Schlegel, Zacharias Wermer. Dvořak ni imel kakih prednosti zaradi rojstva ali študija, je pa dosegel visoko priznanje zaradi svoje modrosti, pobožnosti in poznavanja družbenih vprašanj.

Neutrudno je delal v italijanskem delu mesta, pozneje pa je postal kaplan uršulink in rektor njihove cerkve, predvsem pa je bil daleč naokrog poznan kot spovednik in dušni voditelj. Njegove spovednice niso oblegali samo preprosti ljudje, ki so ga spoštovali kot očeta revežev, ampak tudi možje in žene iz najvišjih družbenih slojev: vplivni vladni uradniki člani dunajskega kongresa, vodilni znanstveniki in umetniki.

Na Dunaju je Dvořak osnoval katoliški kolegij in je postal izredno vpliven pri obnavljanu verskega življenja nemško govorečih ljudi. Dvořak in princ Rupert Bavarski sta tudi spodnesla načrt dunajskega kongresa, da bi ustanovili od papeštva neodvisno nemško Cerkev. Klemen se je bojeval tudi proti zamisli jožefinizma o posvetni nadvladi Cerkve in hierarhiji kot posvetnemu vladarju. Zato ga je avstrijski kancler obtožil, da je rimski vohum, toda dunajski nadškof ga je podprl, saj je poznal njegov delež pri obnovi Cerkev, tako da je cesar Franc I. prepovedal njegov izgon. Dvořak je neutrudno skrbel za bolne in umirajoče in pokazal veliko obzirnost do pobožnih in po vesti živečih protestantov, saj je dobro poznal in razumel vzroke protestantski reformacije in njenih različnih oblik vere med nemškim ljudstvom.

Leta 1819 je smrtno zbolel za raznimi boleznimi. Umrl je naslednje leto potem, ko se je udeležil pogreba nekega znanega dobrotnika. Njegovega pogreba v stolnici sv. Štefana na Dunaju so se udeležili tisoči. Kmalu po njegovi smrti se je uresničilo, za kar si je dolgo prizadeval: ustanavljanje hiš redemptoristov v Avstriji je postalo resničnost.

image_pdfimage_print