Božidar Raič

9. februar 1827 – 6. junij 1886

176

»Mi spoštujemo vsak narod in smo pravični proti vsakemu, zato pa tudi zahtevamo ravno to od njega; tedaj odvračamo očitno in naročito vsak upor kakega Neslovenca zastran uvedenja slovnskega narečja kot učnega jezika v nekaterih predmetih. Gospod vseh gospodov podelil je blagovestnikom dar jezikov predno jih je odposlal k raznim narodom … Dokler bodo imeli narodi vzrok trepetati za svojo narodnost, toliko časa ne bode v Avstriji zadovoljnosti in miru.«

Tako je v časniku Novice 18. julija 1860 zapisal štajerski duhovnik Božidar Raič, narodni buditelj ter neustrašen borec za slovenski jezik in Zedinjeno Slovenijo. Za to je ogreval svoje vernike in navduševal množice, ki so se v letih 1868-1871 zbirale na narodnih taborih prvih slovenskih množičnih političnih shodih. V svojih ognjevitih nastopih je vedno znova zahteval šole s slovenskim učnim jezikom kot osnovno narodno pravico in edino učinkovito sredstvo za izobrazbo ljudstva.

Njegove narodnostno spodbudne pridige

Rojen je bil 9. februarja 1827 na Žvabu v župniji Sv. Tomaž nad Ormožem v zdravi kmečki družini. Pri krstu je dobil ime Matija. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Varaždinu, kjer je svoje ime iz Matija Reich poslovenil v Božidar Raič. Nato je dve leti študiral filozofijo v Zagrebu. Tam se je srečal z Ljudevitom Gajem in Stankom Vrazom ter se ogrel za ilirizem, ki mu je ostal zvest do smrti. Pod vplivom Radoslava Razlaga je začel zagovarjati zlitje slovanskih jezikov v enega samega.

Po štirih letih študija bogoslovja v Gradcu je leta 1850 prejel mašniško posvečenje. Kot mlad duhovnik je bil eno leto duhovni pomočnik v Ljutomeru, nato pa dve leti kaplan v Slivnici pri Mariboru. Leta 1853 je odšel za profesorja na mariborsko gimnazijo, kjer je poučeval tudi slovenščino. Dosegel je, kar je bilo za tiste čase edinstveno, da se je slovenščina na njegovi gimnaziji poučevala slovensko. Zaradi svojega zavzemanja za slovenščino v osnovnih in srednjih šolah je bil leta 1860 z gimnazije odpuščen.

Dobil je mesto kaplana v župniji Sv. Barbara v Halozah, leta 1879 je tam postal župnik in ostal vse do svoje smrti. Župnijske matične knjige je prvi pisal v slovenščini in je sestavil slovarček za cerkveno uradovanje v slovenščini. Njegove pridige so bile večkrat bolj narodnostno spodbudni govori kot cerkvena beseda. Leta 1884 je bil izvoljen za deželnega in državnega poslanca za ptujski okoliš, za kar mu je bilo žal. Med zadnjim govorom v dunajskem parlamentu 19. marca 1886 mu je predsednik vzel besedo in Raič je doživel duševni zlom, ki je spodkopal njegovo orjaško naravo. Njegovo življenje se  je začelo naglo iztekati in je ugasnilo 6. junija 1886 v Ljubljani.

Pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem

Po novi avstrijski ustavi, razglašeni decembra 1867, so bili dovoljeni večji politični shodi. Z njimi so začeli Čehi in jih imenovali tabori. Misel, da bi kaj podobnega pripravili tudi na Slovenskem, je sprožil pisatelj Fran Levstik. V letih 1868-1871 se je zvrstilo 18 taborov v raznih delih Slovenije in v Istri. Na njih so govorili o združitvi vseh slovenskih pokrajin v upravno in politično celoto, o jezikovni enakopravnosti v šoli, cerkvi in uradih pa tudi o narodnem gospodarstvu. Med vnetimi pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane), ki je nastopil že na prvem taboru v Ljutomeru 9. avgusta 1868 in je v svojem ognjevitem govoru zahteval slovenske šole. Med drugim je dejal: »Vprašam: so nam te učilnice (šole) zadostile? Ne! Namen teh učilnic je bil le nas ponemčiti. Tega pa nočemo! Mi zahtevamo, da resnica postane, kar nam je naravna pravica, kar se nam je zaterjevalo že mnogokrat.« 

Raič je zaslovel kot najboljši govornik na slovenskem Štajerskem: z gromovitimi navdušujočimi taborskimi govori je privabljal velike množice. Najbolj je odmeval njegov govor na taboru v Ormožu 8. avgusta 1869, s katerim se je pred 8.000-glavo množico obrnil predvsem na mladino. »Vem in vidim, ka si navdušena za vse, kar je blago, kar je narodno, toda navdušenost se lahko skadi kakor dim, mine kakor rosa s trave, zato tirjam od tebe, slovenska mladezen, da prisegoj potrdiš svoje dobre nakane.« Zatem je slovesno zaprisegel slovensko mladino, da bo marljiva in delavna v korist naroda, da bo poštena in nravnega obnašanja, da bo branila svobodo slovenskega naroda in se vselej upirala tujemu in krivičnemu gospostvu nad njim. Vsakih so mladi dvigali roke in vzklikali: »Prisezamo!«

Ljubitelj slovenščine in bojevnik zanjo

Božidar Raič velja tudi za jezikoslovca. V času študija na Hrvaškem (1838-1846) se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki mu je ostal zvest do smrti. Poleg slovenskega jezika je študiral tudi druge slovanske jezike in staro cerkveno slovanščino. Leta 1853 je objavil Uvod v slovnicu vseslavenskoju, kjer je skušal na podlagi stare cerkvene slovanščine ustvariti enoten vseslovanski jezik, pri srcu pa mu je bilo tudi ustvarjanje enotnega knjižnega jezika. Zelo sta ga obogatili dve ‘jezikoslovni’ potovanji po Prekmurju (1860 in 1866), na katerih je zbiral jezikovno in literarno gradivo. Srečeval se je z ljudmi, ki so govorili v jeziku, nad katerim je bil navdušen. Zapisoval si je veliko starinskih besed, ki so se ohranile samo v tej deželici. Raič si je zelo prizadeval pritegniti Prekmurce v osrednjeslovensko narodno in kulturno življenja.

Na slovenskih narodnih taborih in tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu se je odločno boril za pravice slovenščine. Zahteval je šole s slovenskim učnim jezikom. Učitelji in profesorji, ki se potegujejo za službo med Slovenci, naj se prej nauče slovenščine; načelno pa naj bodo za slovenščino postavljeni le slovenski profesorji. Boril se je za ustanavljanje gospodarskih (kmetijskih) šol, ki naj bi slovensko mladino usposobile, da bi držala korak goswpodarskim razvojem v državi in bi se tako izboljšal socialni položaj Slovencev. Za pravice slovenščine se je zavzemal tudi v cerkvi. Prvi je začel voditi matične knjige v slovenščini in k temu spobujal tudi druge duhovnike. Slovensko uradovanje je zahteval ne le na državnih uradih, ampak tudi na škofiji v Mariboru.

image_pdfimage_print