I. Rast

1. Rojstni kraj in dom

Ime Gnidovčeve rodbine izvira po vsej priliki iz vasi Gornji Ajdovec št. 2 (danes št. 9), kjer se hišno ime še zdaj ujema s priimkom. Od tod se je po mnenju ljudi razširilo po ajdovški fari. Janezovi predniki so oddavnaj živeli v Velikem Lipovcu št. 16. Hiša se je imenovala “pri Janžkovih”, verjetno po svobodnjaku Janžku, ki ga na tej kmetiji najdemo v urbarju žužemberške graščine za 16. stoletja.

Veliki Lipovec leži na južnem delu Ajdovške planote (ok. 450 metrov nad morjem) med Krko in Temenico, vzhodno od Žužemberka in zahodno od Novega mesta ter jugovzhodno od Baragove rojstne župnije Dobrnič. Je to kraški svet z vrtačami in uvalami, pa brez studencev in potokov. Vodo prestrezajo s streh v kapnice. Blizu Velikega Lipovca zija sredi njiv žrelo nepreiskane kraške jame, iz katere se včasih v nočni tišini čuje šumenje podzemeljske vede.

Ajdovec

Planoto pregrinjajo valovite ravni, ločene z do 100 m visokimi griči, poraslimi z bukovimi gozdovi. Z odprtih višin gre pogled do Julijskih in Kamniških planin, do Kuma, kamor so nekdaj peš hodili na božjo pot, do ravnin na vzhodu, do Gorjancev in kočevskih hribov ha jugu in zahodu.

Po ravnini in položnih bregovih so razmetane njive s kleno pšenico in z ajdo. V Borštu, prijazni gorici ob cesti v Žužemberk, imajo kmetje svoje vinograde. Strmine in močno kamenite predele preprezajo košenice in pašniki.

Prevladujejo srednje in majhne kmetije, življenje je precej trdo, dohodki so skromni. V preteklosti so ljudje zaradi slabih zvez živeli skoro odrezani od dolinskega sveta. Precej so se izseljevali. Študentov iz teh krajev ni bilo veliko, kar pa jih je bilo, so skoro vsi postali duhovniki (v zadnjih sto letih pred drugo svetovno vojno okoli 20); med njimi jih največ nosi imeni Gnidovec in Jarc.

Ajdovčani so pošteni in gostoljubni ljudje šegavega značaja. Odlikovala jih je globoka vernost in vdanost Cerkvi. Zato ni čudno, da so bili žrtev komunistične revolucije med 1942 in 1945 skoro vsi mladeniči rojeni v letih 1918 do 1926.

Vas Veliki Lipovec je največje naselje v ajdovški fari. Šteje 29 hiš. Najobširnejša kmetija je Mikletova, iz katere je izšel pokojni teolog dr. Franc Grivec. Druga po velikosti je Janžkova z 29 hektarji zemlje. Njive so precej strnjene okrog doma, bolj razmetane so košenice in gozdovi, vinograd je v Borštu in v Soteski.

L. 1771 so uvedli hišne številke. Tedaj je gospodaril pri Janžkovih Janez Gorenčič. Njegova vnukinja (hči?) Neža se je poročila z Mihaelom Gnidovcem, ki je prišel iz gornjega Ajdovca. Za njima je prevzel dom na št. 16 sin Rajmund; ta je vzel Katarino Bobnar z Brezove rebri. Iz njunega zakona izhaja 10. marca 1832 rojeni Jožef Gnidovec. Deset let je služil pri vojakih po garnizijah gornje Italije in Dalmacije in se je udeležil bitke pri Solferinu (1859). Bil je bolj trd po značaju in od sebe in drugih je terjal strogo krščansko življenje. Vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje k lazaristom na zaprte duhovne vaje.

10. februarja 1868 se jc poročil z Jožefo Pust z Brezove rebri št. 6, hčerjo Matije Pusta in Marije Mirtič. Jožefa (r. 8. januarja 1847) je bila silno mehka duša in dobrodelna ženska, prav tako kot njena sestra, mati poznejšega beneficiata v Vogljah Jožefa Gnidovca.

Prvi njun otrok je bil Jožef (r. 13. januarja 1869). Ta je po očetovi smrti prevzel posestvo in postal oče 12 otrok.

Drugi sin Franc (r. 16. januarja 1871) se je kot fant ubil, ko je pri obsekavanju padel z bukve (maja 1902).

Na dan sv. Mihaela (29. septembra) 1873 se je rodil poznejši škof. Naslednjega dne ga je lokalist Peter Bizjak krstil na ime Janeza Kapistrana. Za botra sta bila Mihael Mirtič in njegova žena Neža, rojena Kužnik.

Rojstna hiša

Ko je Janezku teklo peto leto, je dobil brata Karla (26. oktobra 1877), poznejšega žužemberškega dekana.

Vernost staršev je od prvega hipa prehajala na otroke. V kotu izbe je kraljeval križ, na stanovalce so gledali Marijin kip in svete podobe. Rožni venec so vsak dan skupno molili. Zimski večeri so bili posvečeni branju življenja svetnikov. Za vsakega berača je mati imela prijazno besedo; dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

2. Ljudska šola

S sedmim letom je Janez začel hoditi v domačo enorazrednico. Učitelj mu je bil neki Koželj, katehet pa župnik Mihael Bogulin, bolj samotarski gospod, a prijatelj Janžkovega gospodarja. Janez je bil priden učenec. V družbi vrstnikov je bil vesel in živahen. Na paši jim je rad pripovedoval, kar ga je naučila mati. V šolo je najrajši hodil sam. Pri vaški kapeli se je priporočal Materi božji, na povratku pa je večkrat stopil v cerkev. V nedeljah so otroci doma morali povedati, kaj so si od pridige zapomnili. Kar tekmovali so, kdo bo lepše povedal.

19. januarja 1880 je prišel na svet Vincencij. Devet dni nato je mater pobrala pljučnica. Tri mesce po njeni smrti se je oče peterih osirotelih fantičev oženil z Ano Poznik iz Malega Lipovca, tedaj staro 29 let. Iz tega drugega zakona je bilo četvero otrok – deklice Marija in Ana (obe umrli kot otročička) in Alojzija in deček Anton. Ta je postal duhovnik; umrl je kot vojni kurat med prvo svetovno vojno (23. oktobra 1916). Dobra dva mesca pred njim je v 24. letu umrla Alojzija, zagrebška usmiljenka, prej v službi v zavodu sv. Stanislava v Šent Vidu.

Nova gospodinja je bila pridna in pobožna, do štirih otrok iz prvega zakona – Vincencij ni učakal niti pol leta; umrl je nekaj mescev po očetovi drugi poroki – pa je bila trda in huda. Po Karlovi izjavi je oče njega, najmlajšega, zato dal v šole, da je bil mačehi spoti. Skoro gotovo je bil tudi za Janezovo šolanje to vsaj eden izmed nagibov. Z odliko je od 1881 do 1884 pri frančiškanih v Novem mestu skončal še tri razrede ljudske šole.

3. Srednja šola

Tudi srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu. Bila je to nekdanja frančiškanska, 1. 1870 podržavljena gimnazija. Gnidovec je stanoval pri Ančki, pravi dijaški materi. Študentje so to naselbino imenovali dolenjski vlak: hišice so se z druge strani Krke videle kot vagoni. Janez je živel v nizki, skromni sobici. Gospodinja je bila stroga in silno pobožna. Njeni stanovavci so morali veliko moliti. Vsak večer je bil na vrsti rožni venec, ob sobotah in na večere pred prazniki pa še številne druge molitve. Dijaki so morali biti doma že pred večernim angelskim češčenjem. Niti pred hišo niso smeli ob sobotnih večerih poslušati mestne godbe.

Janžkov študent ni imel nič proti taki vladavini. Nikamor ni zahajal, niti na sprehod. Po nedeljski šolski maši so se dijaki ob lepem vremenu zbirali v drevoredu pri starem pokopališču in radi kaj zapeli. Tam se je shajala tudi mestna gospoda. Gnidovca ni bilo nikdar zraven. Ni se udeleževal dijaških iger niti gledaliških predstav v Čitalnici, kaj šele da bi sodeloval pri živahnih zabavah, ki so si jih gimnazijci privoščili v nedeljskih popoldnevih. Razpršili so se po mestni okolici, praznili kozarce in prepevali. Sošolec Ivan Mihelčič, pozneje Gnidovčev tovariš v bogoslovju, ga je vsaj enkrat hotel spraviti v gostilno k Flegarju na golaž. Dolgo ga je moral pregovarjati, da ga je podnevi skozi vrtna vrata spravil na kegljišče, bolj skrit kraj, kjer je bilo le nekaj drugih fantov in se ni bilo nadejati kakega profesorja. Mihelčič je naročil golaž in čašo piva. Medtem ko se je pogovarjal z nekim dijakom, je Janez izginil, še preden sta prišla golaž in pivo na mizo. Torej se niti takrat ni pregrešil zoper šolske postave.

Gnidovec je med vrstniki bil živahen, vendar je bil rajši sam zase. Za družabno življenje ni imel smisla, v gosposki družbi se nikoli ni sukal in je v nastopu zmeraj ostal nekoliko neokreten. Za glasbo ni kazal zanimanja, prav tako ne za književnost. Ni izključeno, da sploh ni bral drugih leposlovnih stvari kot tiste, ki jih je moral po šolski dolžnosti.

Bil je nadarjen, zlasti za jezike, predvsem pa je bil priden in vesten. Dolžnost učenja je jemal silno resno. Nikdar ni popustil, dokler ni znal. Mihelčič pripoveduje o njem, kako se je zmerom učil in ni mogel razumeti, da sošolec ni prav tako priden. Z občudovanjem govori o njegovi silno močni volji. »Vse, kar je hotel doseči, je tudi dosegel.« Za primer navaja matematiko v višji šoli. Za ta predmet, ki Gnidovcu ni šel lahko, so v peti dobili profesorja Ignacija Fajdiga. Bil je natančen in je mnogo zahteval. Janez se je z vso vnemo vrgel na študij in dosegel drugi najboljši red (pohvalno), pri maturi celo odlično. Tudi v šoli se je učil, pa si ga nihče ni upal dražiti. Profesorji so ga cenili.

V njegovem obnašanju je bila neka otroška preprostost, včasih se je zdel trmast ali siten; ko je prišel v Novo mesto študirat brat Karel, sta se večkrat prepirala. Vendar je bil strog samo do samega sebe, do drugih je bil obziren, dober, ustrežljiv. V Alojzijevišče, kamor bi ga takoj sprejeli, ni hotel vstopiti, da ne bi tega mesta odvzel drugemu. Zato si je moral pomagati z inštrukcijami.

Na majniškem izletu v sedmi se je zgodilo, da ga je neki pijanec udaril. Janez je stvar povedal profesorju. Ko je ta sklenil, da bo suroveža naznanil policiji, je bilo Gnidovcu hudo.

Nikdar ga ni nihče slišal izreči nedostojne besede. Prijatelj Mihelčič je izjavil: »Gnidovec je bil nedolžen in čist. V tem pogledu nisem nikdar zapazil na njem najmanjše stvari. Kadar koli sem pozneje kdaj mislil na sv. Alojzija, mi je nehote vedno stopila pred oči podoba Janeza Gnidovca.«

Op. Mihelčič je kot upokojenec – prej je župnikoval v zaplanski fari – in ekspozit v Notranjih goricah, 8. junija 1940 med drugim pisal o Gnidovcu: »Ni sklepal intimnih prijateljstev. Zdi se mi, da sva bila midva še najbolj dobra prijatelja. Resnega nasprotstva med nama ni bilo nikoli. Govoriti pa se z njim ni moglo o drugem kakor o gimnaziji, o šolskih predmetih in pozneje o duhovnem življenju.«

Za globlje duhovno življenje takrat v Novem mestu ni bilo posebnih pobud. Verskih organizacij ni bilo, pogosto obhajilo ni bilo v navadi. Janeza pa je že spočetka vodil strah božji. Vse kaže, da je zgodaj spoznal svoj cilj in se odločno napotil proti njemu. Zatajeval se je in si nalagal pokoro. Večkrat je spal na tleh. Pri jedi ni nikdar pokazal, da mu kaj ni všeč. Rad je molil. Župnik Gnezda, Janezov sošolec v sedmi šoli, je o njem zapisal, da je imel že takrat nenavadno mirno molitev, morda “molitev miru”. K molitvi sklenjene roke so bile zanj nekaj naravnega.

Janezova gospodinja je občudovala njegovo pobožnost. Zjutraj je po pripravi na šolo stopil v frančiškansko cerkev molit. Tudi zvečer je po navadi molil pred tabernakljem. Nekoč je našel zaprta vrata, pa je pokleknil na prag in tam počastil Najsvetejše.

Na počitnicah je hodil vsak dan k maši v pol ure oddaljeno cerkev. Ni veliko govoril, kadar pa je, je pogovor napeljal na Boga, na vrednost duše, kako je treba moliti in se ogibati greha. Denar, kolikor ga je dobil od očeta ali od sorodnikov, zlasti od ujca Franceta Pusta iz Mačkovca, je razdelil med reveže. Sploh se je navadil, da je povsod iskal priložnost za dobro delo.

Rad je obiskoval žužemberškega dekana Mihaela Tavčarja (roj. 1823), asketa, Baragovega častilca in posnemovalca, neutrudnega misijonarja po Dolenjskem in spovednika, velikega prijatelja bolnikov. Janez ga je že takrat začel posnemati.

Op.O tem Baragov vestnik, leto 5, št. 1, str. 1-3, Luč sveti v temi. Baragov vpliv na žužemberškega dekana Mihaela Tavčarja in škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca.

Med Janezovimi sošolci na gimnaziji v Novem mestu vemo, da je poleg že imenovanih Mihelčiča in Gnezda bil tudi Janez Zore, poznejši profesor za cerkveno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani.

Od profesorjev ga je vseh osem let poučeval dr. Josip Marinko, nekdanji dvorni kaplan škofa dr. Janeza Zlatousta Pogačarja. Na novomeško gimnazijo je bil nastavljen eno leto pred Gnidovčevim vstopom vanjo; naslednje leto je bil med ustanovitelji Dolenjskih novic in njih urednik. L. 1886 je tam ustanovil podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda in Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. Janeza je učil verouk in ga vedno ocenil odlično, prav tako v filozofski propedevtiki, ki jo je poučeval v drugem polletju osme.

Kot razrednik je Gnidovca skozi prve štiri razrede vodil Rajko Perušek, ki je v Novo mesto prišel iz Sarajeva in s šolskim letom 1890/91 odšel v Ljubljano. V Novem mestu je pospeševal narodno zavest in družabno življenje ter sodeloval pri založniškem prizadevanju tiskarja Krajca. V Gnidovčevem razredu je poučeval latinščino, prvo leto tudi slovenščino.

Od četrte do šeste so imeli za slovenščino splošno znanega patra Lacka – frančiškanskega jezikoslovca p. Ladislava Hrovata, prvega ravnatelja podržavljene gimnazije, ki so ga 1. 1890 upokojili kot poslednjega frančiškanskega profesorja v zavodu.

V drugi in tretji je materin jezik učil klasični filolog Leopold Koprivšek; oglašal se je v Gimnazijskih izvestjih, v Krajčevi Narodni biblioteki pa objavil grško in latinsko bajeslovje v slovenščini.

V zadnjih dveh razredih je predaval slovenščino (in latinščino) Ivan Fon, ki je prav tedaj prišel z ljubljanske gimnazije, in je bil obe leti tudi razrednik. Ko je ta še samski profesor, strah gimnazije, dobil v tretjo Janezovega brata Karla, mu je rekel, da bi si Janeza želel za sina. Kakšen ugled je ta užival na zavodu, se vidi tudi iz Peruškove izjave istemu Karlu v drugi, da ni vreden bratu Janezu odvezati jermen na ,“cipolah”.

Med Gnidovčevimi profesorji je omeniti še zgodovinarja Ivana Vrhovca, klasičnega filologa Franca Breznika, poznejšega, ravnatelja novomeške gimnazije, klasičnega filologa in slavista Luka Pintarja in filologa in stenografa Franca Novaka, pri katerem se je Gnidovec prijavil v sedmi (2. polletje) in osmi k stenografiji kot neobveznemu predmetu.

Razen v prvem polletju tretjega razreda je imel Janez vedno odlično spričevalo. Do šolskega leta 1885/86 je bila še navada določiti vrstni red učencev. Janez je bil v prvem razredu prvi (v prvem semestru med 33, v drugem med 27 dijaki). Pač pa je zaradi bolezni zamudil precej ur. Prav v prvem polletju tretje šole je bilo teh izostankov največ (41 ur). Če pa upoštevamo celotno šolsko leto, je največkrat manjkal v peti (83 ur). Tistega leta (1888/89) se ga je lotila jetika. Za zdravljenje so se zatekli k soteškemu župniku-homeopatu Plevaniču in ta ga je rešil. V šesti in sedmi je moral biti kar zdrav – izostal je eno samo uro v drugem semestru sedme. V osmi je bil spet večkrat bolan. Tik pred zaključkom prvega polletja, 11. februarja 1892 mu je umrl oče. Za študenta se je zavzel ujec Franc Pust.

Maturo je napravil z odličnim uspehom. Predsednik izpitnega odbora je bil deželni šolski nadzornik Josip Šuman, člani pa tedanji gimnazijski ravnatelj pisatelj dr. Fran Detela, razrednik in izpraševavec za latinščino in slovenščino Ivan Fon, Luka Pintar za grščino, Ignacij Fajdiga za matematiko in fiziko, Nikodem Donnemiller za zemljepis in zgodovino, Ivan Vrhovec za nemščino. Zrelostno spričevalo nosi datum 5. julija 1892.

image_pdfimage_print