Slovenski romar

JOŽE DOLENC

166
Romar, Božidar Jakac

nadaljevanje

Romarska noša

Da bi bili romarji varni pred dežjem, mrazom in pred vsemi vremenskimi neprijetnostmi, sta jim bila potrebna primerna obleka in obutev. To velja predvsem za nekdanje romarje, ki so se odpravljali na več tednov in mesecev trajajoče potovanje v daljne božjepotne kraje. Po navodilih preskušenih romarjev naj bi romarska oprava obsegala dva para čevljev, vendar ne čisto novih, marveč že nekoliko nošenih, da se priležejo nogi, da bi na dolgi poti romarja ne ožulili. Za pokrivalo naj si izbere širok klobuk, ki naj ga varuje pred dežjem, močnim vetrom ali slamnik, ki naj ga varuje pred sončno pripeko. Klobuk naj bo iz klobučevine, lahko pa je tudi iz vlaken ali volnenega blaga.

Na srednjeveških upodobitvah romarjev iz Flandrije, Nizozemske in Belgije vidimo zlasti pri vodnikih romanj poseben nenavaden klobuk: visoko nad čelom zavihan krajevec ima v sredi pripeto veliko školjko, zraven pa mrežasto znamenje s križanjem; kot trak na klobuku je videti venec iz preluknjanih kroglic in pod tem še en venec iz viseče nanizanih školjk. Na istih slikah vidimo romarje v široki, do meč segajoči, močno prepasani vrhnji obleki s prišito kapuco, s širokimi plahutajočimi rokavi, pod katerimi se vidijo rokavi spodnje obleke. Spet na drugih slikah romarjev iz omenjenih dežel vidimo visoke prišiljene klobuke, ki jim na dolgih vrvicah vise na hrbtu. Sestavni del romarske oprave so še romarska palica, čutarica in torba. Romarjem v daljne kraje so priporočali, naj nosijo s sabo čim manj hrane, saj je romar v srednjem veku imel pravico do prenočišča, ognja, vode in kruha. Za romarsko palico so priporočali, naj bo na spodnjem koncu okovana zaradi večje varnosti pri hoji na pogosto neprehodnih potih. Kako naj bi bil slovenski romar oblečen in sploh opravljen, izvemo iz nekaterih naših starih ljudskih pesmi. Kdor je hotel romati k sv. Jakobu Komposteljskemu, je moral imeti “lepo po romarsko” take šolne (čevlje), hlače, srajco, telovnik, suknjo, klobuk in palico,

»Kot jo je sv. Jakob nosil,
Kda je v Galicijo šel«
(Štrekelj. Slovenske narodne pesmi III., 794, 795, štev. 6682 – Iz Frama).

»Kdor mi hoče romar biti
Romar svetega Jakopa,
More zjutraj zgodaj vstajat.
Zvečer pozno spat iti,
On ima zraven sebe
Le-to palco romarsko
Ino debeli roženkranc.«
(Štrekelj, I., 75, štev. 37 – Kranjska.)

Desetnica Alenčica pa pravi materi:

»Naredite meni zdaj
Černo romarsk’ oblačil
Dajte mčerno kapico,
Romarsko tud palčico,
Kot se romarju spodob’«
(Štrekelj, I., 356, štev. 312 a – Gorenjska).

Boris Orel pa je opisal slovensko romarsko opravo takole:
»Stari slovenski romarji so poleg običajne ljudske noše nosili poglavitne romarske znake: veliko, na vrhu zakrivljeno palico, romarji v daljne kraje morsko školjko, pripeto kje na klobuku ali obleki, razen tega pa še preko ramen čutarico ali tikvico (sv. Jakoba “flašco”) za vodo in okrog vratu rožni venec. Spokorniki so romali v raševinastih oblekah.«
(Umetnost, 1. VII. Ljubljana 1942/43, str. 80).

Na srečo je ostalo nekaj izvirnih podob, ki nas vsaj zasilno poučijo o noši porenskih romarjev vobče, posebej pa še slovenskih. Zapis o tem navaja Jože Stabej v svoji razpravi Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje.

Razprave SAZU VI, Ljubljana 1965, str. 28.

Za domače božje poti so bili romarji oblečeni času, razmeram in poklicu primerno. Romarji iz raznih dežel zahodne Evrope so imeli svojim razmeram in navadam primerno obleko in obutev, ki se skozi stoletja ni dosti spreminjala; značilne plašče je pozneje zamenjala tako imenovana pelerina.

Furlanski zgodovinar Frančišek di Toppo takole opisuje nošo slovenskih romarjev, ki so leta 1334 prišli v Oglej- Akvilejo na božjo pot:
»Prihajali so prebivalci s kraških gora, pokriti s temnimi kapami, obšitimi s kožuhovino ali vidrovino in rdečim čopom. Nosili so sive jopiče in kratke hlače, ki so bile pod kolenom brez gumbov, in izpod katerih so se kazale rdeče ali pa višnjeve dolge nogavice. Nekateri so nosili tudi visoke, debele in podkovane škornje; držali so v rokah ali pa imeli na ramo naslonjeno debelo gorjačo. Prišle so žene s Kranjskega, ki leži onstran Goriškega, in so nosile na glavi belo strnjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala. Imele so bele ali pa rdeče modrce, krilo obšito z raznobarvnimi trakovi; na nogah pa so nosile čevlje, ki so bili z jermeni dobro zvezani. Bile so večinoma plavolase, imele šo višnjeve oči kakor nebo in mnoge tudi pege po obrazu. Na prvi pogled so kazale več moči in zdravja, kakor pa dražesti in mičnosti . . .«

Prim. dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 157).

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print